D kot dež

Danes sem peljala dežnik na sprehod. Sicer je na koncu bil izkupiček bolj podoben obisku aqualanda, sploh pri meni, ker sem imela celo Bohinjsko jezero v škornjih, ampak to je za blogovsko zgodbo zanemarljiv podatek.

Pride dan, ko mi je čisto všeč, ko se na nebu učijo o gravitacijskem zakonu in delajo poskuse pa potem na zemljo pikirajo te prozorne kapljice. Potem postane moj sopotnik dežnik (če si zaželim ženske družbe, ga prekrstim v marelo) in greva po opravkih. Če jih ni pa vsaj en krog po Tivoliju. Fino se je sprehajat tako na samem, ko poslušaš šum dežja in si ovit v svoje misli. Ni ti treba skrbeti, če te bo stuširal kak avtomobil ali boš uletel na semafor ravno pri rdeči … Po Tivoliju lahko mirno preskakuješ luže in se igraš ples v dežju. Tu in tam srečaš kakšen osamljen dežnik, ki ti pride naproti, ampak blazne gužve pa ob takem vremenu ni.

Čeprav, včasih je pa zanimivo tudi v gneči. Potem lahko opazuješ dežnike. Velike, majhne, zložljive, enobarvne, pisane, otroško-igrive, klasično-stroge, promocijske a la Milka, Itak, Plesna šola Bolero … in one v stilu united colors of benetton. Eni hitijo, eni špancirajo. Enim se mudi na sestanek, v šolo, na kosilo, pod streho, drugi imajo časa malo več in se počasi sprehajajo mimo izložb, po promenadi, mimo kavarn, trgovin, pekarn, blokov, hiš … In potem si zamišljaš in domišljaš kakšni so lastniki teh dežnikov in kam so namenjeni. Pa naj še kdo reče, da je deževno vreme dolgočasno. Dolgočasni smo samo ljudje, če si to dopustimo biti. Vse je odvisno kako gledamo na situacijo, ki nam je trenutno na razpolago. Lahko se odločimo v njej videti nekaj pozitivnega, priložnost, ki bo naredila ta dan drugačen od ostalih, lahko pa se odločimo tudi, da smo taki “perfekcionisti”, da v vsem vidimo nepopolnost. Prepričana sem, da vsak izmed nas pozna nekoga, ki mu že vreme ni nikoli pogodu. Enkrat preveč dežuje, potem je suša in pretoplo, najbolj pa sovražijo, ko je oblačno in megleno ali vetrovno ali sneži ali karkoližeje verjetno tudi v primeru, če bi megleno pihalo deževno sonce, bi imeli kako pripombo. Upam stavit. Ampak ok, njihov problem. Jaz ga na tem področju res nimam. Še sreča. Drugače bi lahko bila čisto zakompleksana, če bi me s tira vrglo že par kapelj dežja.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

1 komentar

(p.s.: Vsebina je namenjena samo polnoletnim!)

Vsak večer prinese rumene luči vseh teh neštetih stanovanj. Rada jih opazujem in si predstavljam, kaj vse se v njih dogaja. V pritličju zagotovo živi star gospod, ki se mu v večerni tihoti misli podijo po Provansi, polni dišeče sivke, kjer skupaj z glavnim junakom romana osvajata mično gospodično. V tretjem nadstropju živi družina, ki pravkar zbira vse svoje člane okrog mize, ker je čas večerje. Pri sosedovih je tema. Verjetno ima lastnik nočno ali pa se je mogoče odločil, da to noč dobro prežura. Stanovanje čisto na vrhu sem  pripisala zaljubljenemu paru, ki si izkazuje naklonjenost in ima vse niti sveta v rokah. Vsaj tako se jima zdi in prav je, če človek včasih plava v tem občutju. Iz mojega sanjarjenja me prikliče v realnost on, ki je že dolgo moj subjekt poželenja. Pozdravi me, se nasmehne in poljubi. Gleda me s tistimi iskricami v očeh. Če bi bilo logično, bi rekla, da ima najmanj sto vatne žarnice namontirane v njih. Potem ga počakam, ker mora do kioska. Ko stoji tako pred mano me odpihne nov val sanjarjenja. Na silo oblačim misli z besedami. Domišljam si, kako bi se ga za hrbtom dotikala pod srajco, tu med ljudmi, ko se ne bi mogel obrniti. Naskrivaj bi ga razdala sebi … Privedla bi ga dol k sebi preko vonja, v katerem bi se tisti trenutek želel naseliti.

Naenkrat se obrne in me vpraša kaj sem počela pred najinim srečanjem. Iz petnih žil črpam razsodnost, da krotim tiste besede na koncu jezika, ki bi razkrile mojo željo po njem in da mu z ženstveno vljudnostjo povem, da sem zgodnji del večera svojo bit nahranila z vonjem in čarobnostjo gledališča. Z nagajivim pogledom pripomni, da bi lahko stopnjevala vzdušje in še bolj teatralno preživela preostali del noči. (Ammmmmmmm, a loh podnapise, please?!?) Nasmehnem se. To je edino, kar ta trenutek zmorem, ker ne vem, če je istih misli kot jaz ali si samo domišljam (čeprav so moški načeloma glede izražanja želj v tem stilu kar direktni …), zato se raje vzdržim komentarja. Mojo neverbalno komunikacijo pretrga s povabilom k njemu na čaj (Madonish, pa skos sam neki pijeva). Reče, da bi bil zelo vesel, če bi žrtvovala majhen del te noči zanj. Tako sva zapustila kraj prvega prizorišča in se usmerila proti njegovemu domu, natančneje kuhinji, ki bo postala (v gledališkem žargonu) kraj drugega dejanja. Vendar le za toliko, da se med nama vname kres, da se začneva spotikati ob naelektreno erotiko in se skupaj s čajem preseliva v njegovo sobo, ki jo bova to noč zaznamovala in pustila v njej ljubezenski pečat.

V sobi gori luč. Ne moti me. Nisem ena tistih, ki se skrivajo pod odejo. Jogurtovo kožo, obline in brezdlakavo poželenje raje razgrnem na svetlem, ker vem, da ga bo to bolj zagrelo, zasladilo, bolj me bodo njegove roke nesle v naslado in čez, bolj me bo prislanjal, bolj me bo golo oblačil vase.

Za mano stoji, objame me in me poljubi na vrat. Obrnem se in mu vrnem “uslugo”, nežno zagrizem v njegovo uho. Na kup zbiram atome poguma, kajti ne upam si ga še pogledati v te njegove modre oči. Roka mi zdrsne do njegovih prsi, kjer preveri utrip srca. Bije hitro, polno pričakovanja. Hip za tem v najinem templju ljubezni izstopajo šumi oblačil, ki padajo z naju. Pred njim stojim v vijola čipkastem modrčku in brazilkah, ki mi prefinjeno zakrivajo intimo kot Marlyn Monroe. V levi roki držim veliko rdečo pomarančo. Počasi si obliznem zgornjo ustnico in čakam, da mi zagreje kožo erogenih con. Zaveže mi oči, vendar nisem v temi, saj si v mislih slikam potek današnje noči. Počasi mi odpne modrček, da se moje prsi razbohotijo pred njim. Ljubkuje jih. Nato z zobmi povleče z mene še zadnji kos blaga. Tako sem pripravljena, da zdaj po mojem telesu riše zemljevide in nimam pojma kam bo vodila cesta, ki jo načrtujejo njegovi prsti in jezik. Občutek imam, da so se v meni znašli vsi metuljčki tega planeta, kot da bi imeli npr. kongres. Ampak kdo je rekel, da se jih čuti v trebuhu?!? Pri meni vedno izgubijo orientacijo in letajo nižje. Poletje je zakuril v mojem telesu. Vsa vroča in mehka se mu pustim oblikovati. Jaz sem glina, on kipar. Njegova dlan brezčasno osvaja moja upogibajoča ozemlja. Všeč mi je, ko mi razmakne desno bedro. S trebuha poje koščke pomaranče. Njegove roke lezejo po mojih stegnih navzgor in nima pojma kaj mi to naredi. Čutim drget v bokih. Ne upiram se, ko me začne širiti na postelji. Počutim se ujeta v Tantalove muke. K sreči tudi on ne zdrži več in ko me osvobodi teme, mi pusti, da ga popeljem v svoj tempelj. Med stegni najde prostor za odpenjanje zavesti in sveže prodre vame. Počasi. Mehko in rahlo. Tako ostaneva nekaj časa en v drugem. Poljubljava se. Dotikava se. Čutim, kako utripa njegova moškost v meni. Všeč mi je. Zelo. Nato iščeva nove živčne impulze. Preklopiva v tretjo. Jaz kričim, on poriva, moj dedek hoče pa pravnuka. Lepo je, ko reče Oprosti ob močnejšem sunku. Hočem močneje, da bo še rekel oprosti. Čutim kako mu po žilah divje divja divja kri in kako se pripravlja, da bo zdaj zdaj katapultiral svoj beli zaklad. Hočem, da bi ta trenutek trajal dlje. S stilom nama pride. Brizgne. S sebe ga obliznem. (U)kradem ga nazaj. Čuti, kako se mi skozi grlo pretaka del njega tja dol, kjer me je prej zaznamoval. Z estetiko dobrega medsebojnega ujemanja, me stisne v svoj zlati objem, ki me obdaja dokler se zjutraj ne zbudiva utrujena od premalo spanca, z napol priprtimi očmi, ki jih skrijeva pod veke, polne vtisov prekratke noči ožetih teles.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Zrcalce, zrcalce na steni povej …

“Naša punčka se spakuje,

s šminko čez obraz čečka,

ogledalo nadleguje,

če bo kmalu miss sveta.

Tale zapis sem odkrila v zvezku iz sedmega razreda, vmes med definicijo o tlaku in računom o gostoti olja, kar kaže na to, da me fizika ni nikoli hudo interesirala. Očitno sem presanjarila še eno izmed šolskih ur, ampak za to nisem v celoti kriva jaz, baje imamo ribe to hibo, da nas hitro odpihne v svet domišljije. Sama sem že čisti prototip hipoteze. Očitno se  mi je zgoraj opisana situacija takrat prilegala na kožo in sem se z njo poistovetila. Že od malega sem bila dovzetna za vsa lepotilna sredstva. Sploh tisti vonj po šminki mi je bil blazno všeč. Pa po lakih. In mamina pudrnica, s katero sem si “na skrivaj” pudrala obraz. In uhani z belimi perlicami. In včasih sem mamo nažicala, da mi je za spat (!) (bože mili, kakšen otrok sem bila) posodila njeno ogrlico, ki mi je itaq segala do popka (vem, ker me je vedno zeblo, dokler se koža ni navadila na kovino) in se je super podala k pižami (not). Jaz sem potem spala kot angelček, srečna,  zelo srečna. Zgleda, da imam nek prakozmetičnigen v sebi.

In od kdaj in kje ves ta šminkarski cirkus sploh izvira? Ličenje se je začelo že v praveku, ko so različna plemena izkazovala z rastlinskimi barvami pripadnost svoji skupnosti. V Indiji je bila zelo znana poslikava s kano, v Egiptu so arheologi našli različne bogato okrašene posode, ki so jih uporabljali za shranjevanje kozmetike. Našli pa so tudi stenske poslikave, ki prikazujejo ličenje ter uporabo kozmetike. Znana je predvsem egipčanska kraljica Nefretete, ki je uporabljala dišave v obliki mazil ter različna rastlinska barvila za barvanje ustnic ter za temnenje oči. Poznane so ji bile tudi soli za kopanje ter različna depilacijska sredstva. A za razliko od dišav ter parfumov, ki so bili dostopni samo višjim družbenim slojem, so v Egiptu senčila za oči uporabljali tudi nižji sloji, saj so bila cenejša in lahko dostopna.

V Rimu in Grčiji je bil modni hit barvanje las. V baroku se je začel razvijati višji sloj ljudi, ki so si pudrali obraz na belo porcelanasto polt. Za beljenje se je uporabljala mešanica svinčevega oksida, hidroksida in karbonatov, zdravju ne najbolj prijazna kombinacija, ki je po dolgotrajnejši rabi lahko povzročila tudi smrt. Od tod naj bi izviral pregovor Za lepoto je treba umreti oz. v današnji bolj mili obliki Za lepoto je treba potrpeti. V 19. st. so na trg prihajala ličila, ki so jih lahko kupovali le bogati ljudje. V začetku 20. stoletja je kozmetika ter predvsem make-up postal moderen v ZDA ter Evropi. Razlog za to je bil najprej razmah baleta in gledališča, kjer so nastopajoči uporabljali kozmetiko in make-up v predstavah. K razmahu kozmetike pripomorejo tudi razvoj kemije, fotografije in filma. V današnjih časih je ličenje prilagojeno karakterju, važno je le, da je estetsko. Povdarja se vse kar je lepo, prikriva pa se pomanjkljivo.

Tudi aromatična olja in dišave se uporabljajo že tisočletja, bile so del verskih obredov v Starem Egiptu in Grčiji, Rimljani pa so jih razkošno vlivali v kopeli in fontane ter z njimi mazilili celo orožje.

Dišave na alkoholni osnovi izvirajo iz Srednjega vzhoda, v Evropo pa so prišle v 13. stoletju, pretihotapljene v toaletnih torbicah križarjev. Francozi, ki so še danes znani po odličnih dišavah, so v 17. stoletju pričeli razvijati nove vonje, do katerih so prišli z uporabo cvetja, sadja, koreninic in drugih naravnih virov aromatičnih snovi, kar je bilo izredno naporno in neekonomično početje, saj so za majhno količino dišave morali vzgojiti, obrati in obdelati ogromne količine surovine. K sreči je njihovo garanje trajalo “le” 200 let, ko jim je na pomoč priskočila kemija; razviti so bili kemični procesi za izdelavo dišav.

Ljudje, ženske verjetno nekoliko bolj kot moški, se torej že tisočletja trudimo doseči lepotni ideal, popoln videz, iz svoje dane zunanjosti želimo narediti najboljše, kar je mogoče, ker želimo ugajati sebi in drugim. Ubistvu, če smo čisto odkriti, kozmetika služi na račun nečimrnosti. Kljub vsesplošni poplavi lepotilnih proizvodov in operacij pa s tem (kot z vsako drugo stvarjo) ni zdravo pretiravati. Pretirana uporaba kozmetike človeka ne polepša, amapk naredi kičastega. In nenazadnje tista prava lepota še vedno izvira iz nas samih. Iskric v očeh ne prižge nobena Nivea pure effect, ampak sreča v nas. Če se človek sprejme takega kot je, ima pri sebi več ali manj poravnano, želi živeti svoje življenje in ne tujega, je zadovoljen s tistim, kar ima (kar še ne pomeni, da nima več vizij, ciljev in sanj), izžareva svojo energijo, ki je lastna le njemu … jaz temu rečem lep človek. Ne glede na to ali ima na čelu pet gub ali tri mozolje, ki niso zakriti s pudrom.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Iva Krajnc

Iva Krajnc se je rodila 10. novembra 1978. Osnovno šolo in gimnazijo je obiskovala na Ptuju. V tem obdobju je bila članica Teatra III na Ptuju, po končani srednji šoli pa se je odločila za študij dramske igre na AGRFT-ju, v letniku Jožice Avbelj in Borisa Cavazze. Po končanem študiju je 5. septembra 2001 postala članica igralskega ansambla MGL, kjer vsako leto niza številne kvalitetne vloge v uprizoritvah tega gledališča (Sally Bowles; Kabaret, Ofeliji; Hamlet, Lolita; Lolita, Wendla; Pomladno prebujenje, Sukie Rougemont; Čarovnice iz Eastwicka, Izabela; Milo za drago, Amelia, Dom Bernarde Alba, Colombina; Beneška dvojčka …) , obenem pa je njena igralska pot hitra in prepoznavna tudi v filmskem svetu (Simona; Varuh meje, Marjana; Ljubljana je ljubljena, Tanja; Prehod, Lea; Besa, Mia; Čokoladne sanje …).

Za svoje ustvarjanje je prejela številne nagrade. Že kot študentka AGRFT-ja je prejela Severjevo nagrado za vlogo Ismene v Cidu P. Corneilla (2000). Leto kasneje je na Mednarodnem festivalu mladih odrov na Reki dobila Nagrado Veljka Marinčiča za najboljšega mladega igralca/-ko, ki ji jo je prinesla vloga Olge v Ognjenem obrazu M. von Mayenburga (nagrado si delita s Tadejem Tošem). Leta 2002 je z vlogo Simone v filmu Varuh meje postala Stopova igralka leta. Hkrati ji je ista vloga prinesla tudi nagrado za najboljšo igralko na Festivalu slovenskega filma v Portorožu. Na 56. Berlinskem filmskem festivalu je 2006 prejela Nagrado Shooting Star, ki se podeljuje obetavnim mladim igralcem. Pridobila si jo je z vlogo Marjane v filmu Matjaža Klopčiča Ljubljana je ljubljena.  Istega leta je na Dnevih komedije v Celju postala z vlogo Colombine v komediji Beneška dvojčka postala Žlahtna komedijantka. 2008 ji je bila podeljena Dnevnikova nagrada  za izjemno odrsko stvaritev v sezoni 2007/2008 za vlogo Lolite v  predstavi po istoimenskem romanu Vladimirja Nabokova. Leta 2010 pa je na 45. festivalu Filmska srečanja dobila kar dve nagradi za vlogo Lee v filmu Besa in sicer Priznanje za izjemno stvaritev tujega igralca oz. igralke  v srbskem filmu in Nagrado za najboljšo žensko vlogo.

Talent Ive Krajnc lahko trenutno občudujemo v najnovejši predstavi MGL-ja Frankenstein, kjer blesti v vlogi Elizabete Lavenza, tajnice na Inštitutu in Viktorjeve ljubice.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Izgovori

Danes sem brez idej. Pa iščem izgovor zakaj je temu tako in ga ne najdem. Pardon, izgovor imam, ampak zveni tako obrabljeno, da gre ušesom na bruhanje še preden bi ga izgovorila. Pa takole malo razmišljam, da so se izgovori verjetno rodili prav iz lenobe (naj še kdo reče, da to bolj ali manj mirujoče stanje telesa ali duha ni kreativno). Verjetno se je začelo že tam nekje v jamskih časih ali kako stoletje, dve, tri … petnajst kasneje. Nimam pojma. Dejstvo je, da je, denimo, nekega prelepega poletnega dne, soseda, recimo ji Zoroslava, že devetnajstič v zadnjih dveh dneh žicala sosedo, poimenujmo jo Filomena, da gresta skupaj nabirati suhe veje, da si priskrbita kurjavo za zimske dni. Hedonistični Filomeni je seveda kalcij zalival možgane. Kdo bo pa hodil v tej vročini po lesene zaklade gozda. Človek se prešvica (kako lepa slovenska beseda, mar ne?), težaško delo v takih razmerah lahko privede do kapi in žuljavih rok … V takih vremenskih razmerah se prileže ležati pod orehom in  piti mrzlo studenčnico (takrat  še ni bilo pivovarne Laško in njenih proizvodov), zato je iznajdljiva soseda obelodanila svoji sokrajanki, da ji tokrat “žal” ne bo delala dr/gužve, ker se ji temni pred očmi, zato mora malce počiti v hladnem ambientu. Čim ji bo stvar odlegla, bo pa prišla za njo v gozd (pri tem je držala za hrbtom fige, kakopak). Seveda je Zoroslava padla na finto, ne pozabimo, da je bil to prvi izgovor v človeški zgodovini, zato ji res ne moremo očitati, da je bila blond, le prevar in goljufije ni poznala. Filomena je tega dne ugotovila, da se stvar izplača, zato jo je prakticirala še naprej. Učinkovit recept je povedala tudi svojemu možu in ga potem v duhu družinske tradicije razširjala med svoje potomce. Vedno se najde nekdo, ki sčveka informacije tudi nepravim ljudem, zato se je stvar razpasla in postala velik hit vse do današnjih dni.

Zanimivo je predvsem to, kakšne izgovre ljudje uporabljamo. Eni so že taki, ki smrdijo po naftalinu in so tako obrabljeni, da jim navadno še tisti, ki izgovor izjavijo, ne verjamejo. To so vsi tipa:

  • nimam časa
  • zaspal sem
  • bolan sem …

Ampak dobi se pa tudi kake zelo duhovite, izvirne in zanimive:

  • Ravno, ko sem se odpravljal od doma, mi je počil akvarij pa sem moral pobirati zlate ribice, zato sem zamudil srečanje.
  • Ni me bilo, ker sem za zajtrk jedel pašteto s pretečenim rokom pa mi je potem bilo neznansko slabo.
  • Nisem uspela priti prej, morala sem počakati, da se mi je poslušil lak na nohtih.
  • Avtobusu je zmanjkalo goriva pa je moral voznik tankat na Petrol.

Saj ne, da bi tem izgovorom nasedla, ampak, če drugega ne, bi človeku pogledala skozi prste zaradi izvirnosti, ker se je vsaj potrudil biti nezlajnan. Ok, je pa tudi odvisno zakaj bi uporabil izgovor. Čisto drugo je, če zamudi kolegica 2 minuti na kavo ali če ti v tajništvu pozabijo zapreti prijavo za izpit in ne moreš na naslednji rok.

Evo in celo sem natipkala malo več kot tri vrstice. Zdaj ne rabim več izgovora (ga bom prihranila za kdaj drugič), ker je 2. 11. 2012 dobil svojo blogovsko objavo, čeprav bolj tako, sploh teoretično nepreverljivo, ampak objava je objava, vseeno ali je prava ali plod domišljije, saj ne pišem za Delo, zato grem lahko mirno štet ovčke.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Slovenci znamo kleti tudi po slovensko

Človek se v procesu socializacije uči lepega vedenja in k temu spada tudi izrazoslovje oz. besedni zaklad, s katerim izraža svoje misli, ideje, mnenja. Seveda se eni bolj, drugi manj trudimo, da je izrečeno v skladu z bontonom, se pa pojavijo momenti in situacije v katerih nam malo dvigne pritisk, ki ga marsikdo uravna s kakšno sočno/krepko kletvico.  In ker kolnemo vedno pogosteje, v vseh možnih oblikah in ob vseh možnih prilikah in kar ne mislimo nehat, bi bilo “fajn”, če bi začeli uporabljati slovenske avtohtone kletvice. Sedaj se poslužujemo predvsem tstih, ki so prevzete iz tujih jezikov in znane večini, zato jih na tem mestu ne bi izpostavljala.
Akademik Anton Trstenjak trdi, da je edina slovenska psovka “preklet hudič”. Bernard Nežmah, avtor dela Kletvice in psovke, pa se je bolj poglobil v dotično temo in razkril številne zanimivosti. Pa jih naštejem nekaj za vzorec, da pokažem, da imamo tudi Slovenci svoj nabor “manj primernih izrazov”, ki so namenjeni ob priložnostnih situacijah, ko nam vrže varovalke iz glave:

  • tristo kosmatih medvedov
  • krščen matiček
  • govedo neotesano
  • naj ti ohrovt zgnije
  • prmejdunej
  • saprabolt nazaj
  • seme hudičevo
  • naj te koklja brcne
  • da bi te grom užgal
  • prasec oduren
  • bes ga plentaj
  • koza
  • mater vola
  • naj ti orel kokoši odnese
  • sranje v kockah
  • pismo
  • gromska strela
  • norec …

Ob naslednji priložnosti, ko vam bo z jezika hotela zleteti kaka v stilu Je** se, recite raje 365 peteršiljčkov in korenček, z njo se boste miselno tako zaposlili, da bo slaba volja prej minila.

  • Share/Bookmark

5 komentarjev

Noč čarov(nic)

J!O!J!, meni grejo pa ti skomercializirani prazniki tako na gleženj (živci in jetra so že dovolj obremenjeni z drugimi stvarmi), da kar težko poslušam, berem in gledam vse te čire-čare okoli tega. Pa vseeno moram, ker kamorkoli se obrnem me zasipavajo s temi informacijami. Danes, ko  odprem svoj fb, za spremembo nisem obveščena od večine pofočkanih osebkov kakšno je denimo vreme, če se komu spi oz. so se mu zažgali zrezki (eni si zelo radi delajo javno sramoto), ampak moji možgani zaznavajo same slike z motivi čarovnice leteče na metli. Goreče buče so že izjeme. In potem se najde en ŽBLJ osebek, ki celo objavi nekaj izven te tematike in si s tem pridobi moje + pike, ker se ni podvrgel večini.

Jaz danes sigurno ne bom letela na metli, če bi že mogla, bi raje izbrala sesalnik, ker imam raje rock kot klasiko, ampak bo tudi to odpadlo. Ker nočem biti ukalupljena. Nočem igrati po pravilih, ki jih določajo mediji in komercializacija. Ker dobim ob tem kar ošpice. Lahko bom odšla na polet jutri ali kak drug dan, danes pa sigurno ne. Sploh pa ne maram gužve. Raje imam družbo. Tisto tapravo. Ob kateri se mi ni treba ukvarjat z vprašanjem, če imam vse lase na pravem mestu, če ne bi bilo vseeno bolje, da bi naročila solato, kot pohan sir, ker to ne deluje tako fancy, ko se mi ni treba ukvarjat z vprašanjem o tem kaj in kako bom rekla, ker sem lahko jaz jaz in vse kar bom izjavila, vsako potezo, ki jo bom naredila, bo sproščena, moja, stvar trenutnega vzgiba in navdiha se pravi spontana. Take družbe so redke, so pa dragocene in rada hodim na take “čarovniške” sestanke. Ampak ne danes. Danes bom raje furala običen lajf. Ne vem, mogoče bom pred spanjem prebrala Cankarjevo Pehar suhih hrušk ali Mater je zatajil, sem še malo v dvomih katero bi izbrala (Ti čisto resno temu verjameš? Eh, pa daj no, ne semš bit tako naiven. Ne verjemi ravno vsemu, kar ti naflancam.). Pa tudi Gostilna išče šefa ne bom gledala, ker me ti showi poneumljajo. Vem, smotana sem, ampak vseeno si zaradi tega nisem imela namena dati štrika za vrat. Dobro, zdaj sem malo iztirila oz. iztemila od bistva tematike pa ne bom zdaj tega komplet izbrisala in šla nekaj na novo tipkat. Osnutki, skice, prebliski in ideje so kdaj tudi zanimivi za branje (poudarek je na KDAJ, kar pomeni, da ne vedno in ni niti nujno, da se najde kak tak biser tudi tu).

Da preidem nazaj h koreninam teme, da zaključim v kontekstu. Zanimivo (če se delam, da vseeno vpliva name malo ta helloween, pač, če me že cel dan bombardirajo s temi info, se me pa tudi kaj dotakne), da naj bi se v današnji noči zbirale na kupu le čarovnice. Kdaj imajo night party predstavniki moškega spola, torej čarovniki? Mogoče na Martinovo? Samo s to razliko, da oni ne zaupajo metlam, ampak se raje za zih plazijo po vseh štirih (ok, ta je bila grda … ni lepo, da mečem vse v en smetnjak). Je pa res, da imamo ženske v sebi neko magijo in ko se tega zavedamo in jo začnemo uporabljati, lahko marsikako vplivamo na osebke z ranljivim egom. To je ta naša notranja energija, moč, mistika … Ubistvu nam moški kdaj upravičeno rečejo, da smo coprnice (seveda, si je treba to interpretirati kot kompliment, tudi, če sogovornik z izjavo tega ni msilil, ampak važno je kako naslovnik izgovorjeno dojame :D in da ni preveč boleče za njegovo osebnost). Za čarovnico so nekdaj vedno okronali žensko, ki je bila pametna, je razmišljala s svojo glavo, se ni uklanjala volji večine, se je spoznala na zdravilstvo, je imela mogoče čut za empatijo (npr., če se za ilustracijo spomnimo samo usod dveh likov iz slovenske literature, Agate Schwarzkobler in Pehte). Ker je imela več znanja kot okolica, jo je le-ta izobčila, ker je štrlela iz povprečja, ker si bi družba morala priznati, da je nazadnjaška in da ne ve vsega, to pa boli, zato je “boljše”, če se linča posameznika, ki ni ravno po njenih parametrih.

Zdaj pa grem odkrivat svoje čarovniške izvire, ki se še neodkriti nahajajo v meni. Mogoče naletim celo na kak gejzir skrivnostnega navdiha. Ni vse samo Klek, tudi v dnevni sobi se da fino preživet noč 31. oktobra. In to na toplem. Neprecenljivo.

  • Share/Bookmark

3 komentarjev

Sprašujem te vse o tebi.

Vse, prav vse bi rada vedela.

  • Kdaj ti je izpadel prvi mlečni zob?
  • Imaš raje Kinder ali Lindt?
  • Katera je tvoja najbolj nora želja?
  • Za koga navijaš pri rokometu?
  • Kolikokrat na dan pomisliš name?
  • Uporabljaš zobno pasto Aquafresh ali Sensodyne?
  • Kdo ti lika srajce?
  • Kdaj si prvič ljubil?
  • Si kdaj kadil ganđo?
  • Bereš Shakespearja?
  • Če bi lahko izbiral, kaj bi bil raje, Fantom ali Don Juan?
  • Bi pokazal mimoidočemu jezik? Ali si za take stvari prelepo vzgojen in se v tvojih letih to več ne spodobi?
  • Si si kdaj želel ljubiti z mano?
  • Gledaš v kakšni jasni noči zvezdnato nebo?
  • Raje poslušaš dance ali rock?
  • Si že jedel hobotnico v borovničevi omaki?
  • Kolikokrat na dan piješ kavo?
  • Zakaj postaneš zmeden, ko sem ob tebi?
  • Kje bi raje živel v hiši ali bloku?
  • Imaš raje jabolko ali pomarančo?
  • Ti je že kdo rekel, da imaš lepe oči?
  • O čem razmišljaš preden zaspiš?

Potem me kar naenkrat vprašaš, zakaj samo molčim.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Pod dežnikom loviva poljube

in v tvojih očeh se zrcali košček neba.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Ponavljanje ublaži vsako bolečino ali veselje. In pri meni tremo. Zato sem po n-tih srečanjih z osebkom, ki je odkril PIN mojega srca, celo začela funkcionirati malo bolj človeško in v mojem slogu. To še ne pomeni, da si občasno ne privoščim več kake bruke, samo je ugotovil, da to preprosto spada v paket k meni. Je pa res, da se zdaj vsemu le še nasmehnem, rečem:”Sej to je bla sam fora.” (čeprav ve, da ni) in se niti ne sekiram preveč, ker to tudi pomoje škodi lepoti, zato se mi dolgoročno res ne bi izplačalo. Sploh je pa Mr. Lepi mnenja, da mu je to čisto prikupno. In mu verjamem. Zato, ker sem ga pri tej izjavi pozorno opazovala in mu nos ni nič zrastel.

Enega lepega dne me je ta moj šarmer, na eni klopici v Tivoliju, na kateri se je blo tako uživaško martinčkat, “presenetil” (no, to je zdaj zelo relativna trditev … po eni strani je bilo šoking po drugi sem pa to vizijo imela v sanjah že na samem začetku) z vprašanjem, če bi hodila.  Prva reakcija je bila ta, da me je 20 cm odbilo v zrak poooooojnk, eh, sigurn sem narobe slišala … Hodila? Sej hodiva že zdej? Js sm shodila s 16. meseci (al kdaj se že shodi?!? No, vsekakor pred odhodom v malo šolo) Kdaj si pa ti? Pa baje ni TAK mislil … Aja, sorry, nimam parapsiholoških sposobnosti, da bi brala misli. Pa sej nisem tako blond kot se včasih delam, ampak to je vse tisto “zarad lepšga” oz. popotnica tradicionalno-konzervativne vzgoje naših prababic, ki se prenaša iz roda v rod, ko naj bi se delali malo fine (čeprav mi je to čisti obol, čeprav kdaj to prakticiram, sicer z notranjimi boji med srcem in možgani, ampak teorija je eno, praksa je drugo). In potem se je pojavil tisti hecen občutek, ko bi rekla JA pa se mi je zdela beseda brez magičnega naboja, jaz bi pa kaj bolj poetičnega, ampak govora si pa tudi nisem prej pripravila, zato nisem izjavila nobene globoke misli, ki bi privabila sloze sreče v oči. Še dobro, da znamo ljudje dešifrirati tudi neverbalno komunikacijo, zato si je moj pravkar okronani fant razlagal moj BIG smile sebi v prid.

ZanJimJivo kako lahko par besed spremeni situacijo. Kako lahko ena sekunda obrne vse na trepalnice. Še pred minuto čisto tisti kolegialni bla bla bla, potem pa prvo prepletanje prstov, preverjanje, če čutilo za tip še funkcionira v vsej svoji polnosti, če živčni končiči opravljajo svojo funkcijo, iz oči ne letijo samo iskrice, ampak cel kres, kar naenkrat se niti ne spomniš več prejšnjega pogovora, besede ne najdejo svojega prostora več, zato vmes pride tišina, eno roko nasloni na moje in eno na njegovo koleno, medtem ko midva zganjava uverturo v romantiko. Joj joj joj, jaz ti rečem, če bi imele oči usta, bi ga pojedla, tako mi je (bil) sladek. Cuker moj. Najbolj mi je bilo ql to, da sem imela zdaj nekakšno pravico, da se končno nagledam teh modrih oči. Takih plavih kot nebo in svetlečih, iskrečih … take imam najraje, sploh, če gledajo zapovrh še mene woop woop … Punca, res si rojena pod Rimsko cesto, ker ena sama zvezda ti ne bi prinesla take sreče, ki te spremlja v življenju in še takega šmekota. Love is in the air la la la la la la laaaaaaaaaaaa.

  • Share/Bookmark

1 komentar