Za dva groša fantazije

Kamorkoli se človek obrne je bombardiran z reklamami. Na TV-ju, radiu, internetu, jumbo plakatih, v poštnih nabiralnikih, časopisih, revijah … povsod nas opozarjajo, da nam samo še tisto nekaj manjka do sreče. Če bomo kupili, kar nam ponujajo, bomo srečni tako kot ljudje v reklami. In ljudje hlepimo po blagostanju, zato stvari nasedemo in jo kupimo. Potem ugotovimo, da to ni to, da nismo nič kaj več srečni, mogoče smo celo malo razočarani, ker smo si od proizvoda obetali več kot nam je ponudil. Ampak kupili smo ga pa le in s tem izpolnili namen oglaševalca.

Meni so všeč tiste reklame, ki imajo neko zgodbo. Ko je res podana na način všečen očem in ušesom, ki pritegne in je zato toliko bolj učinkovita. Več kot odlično opravi svoje delo in potem ljudje množično kupujemo reklamiran proizvod.

Mediji imajo na nas velik vpliv. Tudi, če se tega zavedamo, se je težko ukloniti zdravi pameti oz. lastni presoji. Kupimo tisto, kar nam lepše predstavijo, kar ima lepšo embalažo in zgleda bolj estetsko in mikavno. Priznam, tudi jaz bom 20x prej kupila proizvod, ki je bil predstavljen na TV-ju, kot pa proizvod, ki je reklamiranemu sicer podoben, je mogoče celo boljši pa o njem nisem nikoli nič slišala ali videla. Čeprav nekje v globini možganov vem, da ne bi smela nasedat na medijsko izpostavljenost, da izgled embalaže ni nujno enak kvaliteti vsebine, da so stvari, ki se same hvalijo in so stvari, ki rabijo propagando pa me vseeno zanese, da v nakupovalno košarico dam raje opevan proizvod.

Največji hec so pa reklame za čistila. Najprej vidimo utrujeno gospodinjo, ki si v potu svojega obraza prizadeva, da bi očistila npr. štedilnik. Človeku se ob pogledu na vso umazanijo poraja vprašanje, če se je v zadnjih petih letih v tem prikazanem stanovanju izvajalo sploh  kakršnokoli čiščenje. Potem se kar naenkrat kot duh pojavi v tej kuhinji čudežni osebek moškega spola, ki se pomožnosti imenuje Janez Novak in ima pri sebi čudežno čistilo. Samo razprši ga po površini, obriše s krpo in glej no glej, kuhinja se blešči kot nova. In to še ni vse. Tudi prej dokaj razštelana gospodinja se z nasmehom na obrazu sprehaja v fancyšmancy cotah, s tipi-top pričesko in ustreznim make-upom po pravkar očiščenem prostoru. Sorry, ampak jaz nikoli ne čistim kopalnice v štiklih in miniču. Zanimivo mi je tudi to, da vedno padem v tista 2% populacije pri katerih proizvod ne funkcionira tako preprosto in je potrebno do želenega rezultata malo več glancati stvar kot samo obrisati s krpo. Poleg tega jaz ne vidim nobenih zvezdic, ki bi se odbijale od ploščic, ravno tako ne cvetlic, ki bi se vzpenjale iznad straniščne školjke. Mogoče imam res “srečno” roko pri izbiri plastenke s čistilom.

In verjetno sem ena redkih, ki v torbici ne nosim Perwola.

Se pa vedno najdejo tudi take reklame, ki jih je (vsaj) luštno pogledati. Imajo pač zanimivo dramaturgijo.

Potrošništvo je igra pri kateri oglaševanje odigra veliko vlogo. Je igra vzemi ali pusti. Sicer imamo navidez občutek, da smo pri izbiri materialnih izdelkov svobodni, pa smo res? Koliko stvari kupimo samo zato, da pač vidimo kako zgleda/deluje/kakšnega okusa je, ker smo videli reklamo? Samo, da poskusimo. Če oglasa ne bi bilo, ne bi niti pomislili, da bi kupili tisti proizvod, ker ga pač ne rabimo. In štejejo tudi tiste reklame v stilu:”Zadnjič mi je pa Ema rekla, da je tole ful dobr, moram probat.” Vsaka reklama, je dobra reklama, sploh za proizvajalca.

Vem, da nisem ažurna, ker se je vse začelo že prejšnji teden, kar stvar samo še poslabša. Niti na polovici novembra še nismo bili pa glej ti to, v Ljubljani se mi že prikazujejo fatamorgane v obliki novoletnih smrekic, balončkov, lučk, praznično pakiranih čokolad in ostalih dobrot in materialnih dobrin. Drug teden bodo verjetno začeli tudi na radijskih postajah vrteti nekaj v stilu White Christmas, ker o tem, kje bomo pričakali slavno 2013, razpravljajo že skoraj od septembra. Če mene kdo vpraša, se mi zdi to malo too much. Preveč hitijo s tem pocukranim veselodecemberskim vzdušjem. Saj ne rečem, da meni to ni lepo in da mi ni romantično al neki v tem stilu. Samo do božično-novoletnih praznikov zbledi temu blišču ves čar. Vsaj pri meni. Tam okoli 15. decembra, ko bi bilo pomoje čisto vredu, če bi začeli s tem lightshowom, moji čuti niti ne zaznajo več tiste praznične evforije, lučk, ki delajo mesto čarobno in vonja po kuhanem vinu, ker se do takrat vsega tega itaq privadim, da se mi zdi ves ta rompompom čisto nekaj vsakdanjega oz. mi že malo preseda.

Danes ni moj dan. Sicer se mi ni zgodilo nič turbolentno-katastrofičnega. Celo nasprotno. S Kristino sva imeli tradicionalno dveurno seanso smeha in po stotih albanskih letih sem srečala Marka pa sva obogatila proračun lokala za kavo in metin čaj medtem ko sva “malo” opravljala.

Včasih me pač doleti tak dan. Zakaj bi samo druge? Ko se počutim povoženo, razsuto in utesnjeno, brez pravega razloga. Tak dan, ko se mi podira svet že zaradi tega, ker je pri zajtrku zmanjkalo marmelade. In je danes torek, jaz bi pa raje četrtek. Ko ne najdem obleke v kateri bi se počutila izpopolnjeno. Ko mi zalije kalcij možgane, ker sem spet dobila sms od nekoga, ki mi fedra živce. Ko niti internetna povezava ne deluje kot bi mogla. Ko imaš feeling, da vse, česar se dotakneš, uničiš, da ti vse (zlasti predmeti) obrača hrbet. Potem se za hip ustavim in si rečem:“Lej punca, nič ti ne manjka, ne glumi glive. Če je komu lepo v življenju, je tebi.” Pa ne pomaga. Vse se zgrne name. Vsa tista puščobna energija. Postajam občutljiva. Nostalgična. En bi rekel:“Bu.” pa bi se zjokala kot dež. Potem se sredi dneva spet malo zberem in si začnem peti:“Ko ti vse narobe gre, le nasmehni se in pozabi na skrbi, saj življenje lepo je …” In ne pomaga. Še slabše je. In hkrati se počutim še dodatno gnilo, ker vem, da se ta občutja porajajo brez pravega razloga. Mogoče je krivo to, na n-energijsko pozitivnih dni ima pravico priti (vsaj) en tak bolj depro narave, da se izravna. Mogoče je to izbruh vseh tistih potlačenih slabih/”slabih” momentov, ki so se nabirali v meni. Mogoče je bila kaplja čez rob in glavni povod za ves ta moj čustveni cirkus dejstvo, da mojega Mr. Lepega nisem videla že točno štiri dni (ahhhhhhh, cela večnost … moram po robček). Ne preostane mi drugega kot da upam, da ta dan čimprej mine in da bo jutrišnji boljši in si bom spet rekla:“Mater, čist brezveze sem izvajala vso to patetiko. Kaj pa je blo kaj takega? Rabla bi samo eno konkretno brco, da bi se nehala smilit zavesi ob oknu. V tem je vsa umetnost.” Ampak ja, to bom rekla jutri, danes sem pač extra senzibilna.

Vseeno pa odločno kimam citatu, ki pravi:“Nasmehni se. Imaš samo slab dan in ne slabega življenja.”

Uf, kar ne morem verjeti, da me je doletel tak luskuz. Po stotih mongolskih letih sem spet sama doma. Čisto sama (ok, psa ne štejem). In čisto zares. Kako blagohotno napolni človeka ta blagozvočna tišina. Ko si lahko čas krojiš po svoje. Saj ne, da ob takih priložnostih kaj pametnega delam. Nasprotno. Navadno se samo napajam z mirom, ampak paše. Ko iz radia šarmira Michael Buble z in si človek privošči kozarček rujnega (predpriprava na martinovo) in je sam s svojimi mislimi. Nekaj neprecenljivega. Ljubim te trenutke, ki mi jih namenja življenje, čeprav so vse manj pogosti in so mogoče ravno zaradi tega toliko bolj dragoceni.

Saj ne rečem, da ne maram družbe. Super je, če imam ob sebi ljudi. Sploh tiste optimistične, s smislom za humor, ki ti dvignejo raven energije za kak deciliter ali dva, ob katerih si napolniš baterije. Tiste, ki jih poznaš tako zelo, da je včasih dovolj pogled in je povedano vse, ko enostavno čutiš z njimi. Ampak pridejo momenti, ko je super, če je človek lahko tudi malo sam s seboj, da se malo posveti sebi, da malo pospravi, počisti in preuredi podstrešje. Samota vsekakor ni isto kot osamljenost. Nekdo je lahko sam pa se počuti izpopolnjenega, ukvarja se s stvarmi, ki ga veselijo, izpolnijo in je spet nekdo drug, ki je vsakodnevno v stiku z množico ljudi, ima številne t.i. prijatelje, znance, kolege, a ko ostane zvečer sam, je v sebi prazen, zato išče nove stike, ljudi, impulze, ki mu bi napolnili to praznino. In zato ne izbira, sprejme vse, ki imajo tri minute časa, razdaja se, prodaja svojo zgodbo vsakemu, ki jo hoče poslušati, hlasta za novimi poznanstvi in si bilda ego, a na koncu je rezultat pod črto vedno isti. Vem, navedla sem dve skrajnosti, ljudje smo pa navadno kombinacija obeh. Kakšen dan se nagibamo bolj na eno, kakšen dan bolj na drugo stran. Važno je, da vsak pri sebi dobi ravnovesje in usmeri iglo na svojem kompasu življenja v smer proti cilju, ki ga želi doseči.

Ko sem iskala navdih za današnjo temo, se je ta skril pod omaro in ga nisem uspela z nobeno rečjo premamit in izbezat ven. Pa sem malo klikala po youtubu in gledala stand up-e in evo, v enem se je pojavila ena polemika o bivših … Pa sem še jaz malo pri sebi  sčekirala na kakšne čare sem v svoji ljubezenski zgodovini padala.

Prvič me je zlata amorjeva puščica zadela pri štirih letih. Seveda sem se zelo nestvarno zaljubila v glavnega junaka nizozemske igrane otroške nadaljevanke. Blond. Plavi učki. In jaz nalimana na TV ekran. Še zdaj vidim in čutim tisto podoživljanje prvih sladkosti, ko nisem niti vedela kaj je to za ena stvar. Samo, če sem zaprla učke, sem ga zagledala. In smejalo se mi je za crknt. Zaljubljenka mala. Hec je bil v tem, da sem pred leti enkrat čisto slučajno odprla TV in so takisto predvajali to nadaljevanko pa me je kmalu skipalo v klet od šoka. Ampak tip mi pa ni bil več všeč. Tko frocast. Nič ni zrastel. Dorasla sem ga. Prerasla. Prebolela.

V realnega človeka sem se prvič zatrapala na pikniku s šestimi leti. Model je bil ful car. No, vsaj zdel se mi je. In to samo zato, ker je znal brcnit žogo zeeeeelo daleč, v primerjavi z mojim nogometnimi sposobnostmi, ki so kotalečo stvar premaknile do 10cm. Potem sem mu razlagala, da zdaj, ko grem v malo šolo, je pa res že skrajni čas, da si najdem fanta. Ne morem bit luzerka pa bit brez. In to, da on hodi že v sedmi razred sploh ni ovira. Vendar iz vsega pecanja potem ni blo nič, ker je sestra rekla, da je kreten pa da ne smem bit v take zaljubljena. Blazn safr sem furala, ko sem se trudla, da mi ne bi bil ql, ampak nekako mi je uspelo pozabit.

Potem sem se zaljubila v sestriniga fanta, ker sem vedela, da pa on 100% ni kreten, če je njej ok. Ampak to ji pa spet ni bilo všeč. Ne smem bit v tistga k ona. Zakaj ne? Zato. Aha. No, pol pa nič.

Ko sem enkrat prigurala do OŠ in imela malo več izbire kot v vrtcu se pa niti ni bilo težko zagreti za kakšnega Mateja, Davida, Aleša (no, vanj sem bla celi 2 šolski uri, ker sem potem ugotovila, da je en njegov sošolc lepši), Damjana, Jaka, Matica, Matija, Gregorja, Tadeja …  Seveda ne smem pozabiti omeniti tudi Leonarda di Capria in Gedeona Burkharda (slednji je večini verjetno bolj znan kot inšpektor Alex Brandtner v nanizanki Komisar Rex, dddddddddd). Skratka, vedno je bilo dovolj materjala za risanje srčkov.

Potem so prišle tudi tiste prve “prave” ljubezni. Sramežljive. Nerodne. Z veliko evforije. Skratka, odkrivanje Amerike. O teh pa kdaj drugič, če bom spet imela krizo z izborom tematike.

Rana ura, zlata ura, pravi ljudska modrost. Jaz s tem nimam pretiranih težav. Nikakor se ne obnašam kot stekel pes, če moram vstati pred sedmo zjutraj. Samo rabim pa obvezno od faze, ko se zavedam novega dne, še vsaj petnajst minut valjanja med toplimi rjuhami preden začnem funkcionirat. Pride pa situacija kdaj tudi obrnjena, kar se ne prilega ravno moji koži. Življenje ni potica, mogoče je štrudelj. Danes je že bila ena takih, ko sem še v REM fazi slišala zvonjenje telefona in mi ni bilo 4% nič jasno od kdaj imam to melodijo nastavljeno za bujenje. Pa ni bila budilka, je bil kar klic. Še s sanjami na vekah sem se oglasila in dobila prošnjo, če utegnem v pol ure priti, ker Svita boli trebuh in ne more v vrtec. Oh ja, zame ni hujšega kot to, da sem natempirana. Takrat nobena stvar ne drži z mano. Občutek imam kot da se vse zaroti proti meni, od zasedene kopalnice do rdečih na semaforjih. Ampak potem vedno nekako prispem zadnje pol sekunde.

Pa sem pridirkala tudi k mojemu malemu bolniku. No, bolje rečeno “bolniku”. Mi je sklikalo že takoj, ko sem ga zagledala, da ni tako hudo, ker so se mu usta razlezla do ušes. Po petnajstih minutah, ko sta jo v službo odnesla še njegova starša je pa sploh bil čisto super in šenikolbolš. Ja, odrasli smo dosti bolj naivni kot otroci. Potem sva morala razčistit zakaj si je omislil to predstavo pa je rekel:“Nocem hodit u vltec, k Tanja ni tko huda bejba k ti. Ona se ne igla tko z otloki, k ti. In vedno klici, d ne smemo ladjatolja slaufat.” No pa imamo problem. Ok, načeloma nočem moralizirat in težit ljudem, ampak vseeno sem si vzela pravico parminutne razlage o tem, zakaj se njegova vzgojiteljica ne mora ukvarjat samo z njim (ja, problem edincev, ko so drugod vedno center dogajanja) in da je v vrtcu tudi ql, ker ima tam enepar frendov s katerimi se da čisto super noret in ga zdaj sigurno pogrešajo. Potem se je malo zamislil, ampak ne več kot za par sekund.

In kaj bova zdaj, ko sva zdrava, počela? Najprej zajtrk. Čokolino. Valda. V tisti skodelici z ninja želvami (vem, sram naj me bo, ampak jaz še zdaj ne vem katera želva je katera pa mi je Svit že dvestopetinšestdesetkrat razložil). Medtem ko je, mi razlaga (s polnimi usti, itaq) kako obstajajo na enem planetu take živali na kolescih. Prva moja. Še dobro, da ga imam, da me informira o teh zadevah, jaz sem tako out glede znanosti. In kaj bi po zajtrku? “Nodija.” Oh, Miško, si pozabil, pri meni se ne gleda tele-v-i-zij(a)e. Ti mestni starši. Še tiste 4h na dan, ko imajo otroka ob sebi, ga pošljejo gledat TV, potem se bodo pa vprašali kje so kakšni pristni medčloveški odnosi. Ok, ni pri vseh tako. Pri nekaterih pa je. Človek pride iz službe utrujen domov in nima energije, volje in domišljije še za pojasnila na 115 zakajev. Želi si le malo miru, ki si ga pridobi, če pritisne na tisti “čarobni” rdeči gumb na vrhu daljinca.

Da šoba in slaba volja ne bi bili preveč časa na obisku, sva se dogovorila, da spečeva piškote in presenetiva mami in očka. Moj mali model je bil ZA! Blazno uživa, če je lahko kuharski pomočnik. Ko bo velik bo baje kuhar in potem mi bo skuhal večerjo, ker bom jaz že stara in bom hodila z berglo, ker me bo bolela noga in bom dobila vsak dan 4 injekcije (oh, a me res to čaka?). Medtem ko si miliva roke razlaga, kako bom deležna paradižnika z nutello in pmfrijem (njami, komaj čakam). Potem najdeva recept, poiščeva sestavine, pri tem mi izdatno pomaga, ker mi enkrat za spremembo ni treba plezati na stol, ampak postane kar on podaljšek moje roke. Nato si razdeliva delo fifty fifty. Jaz berem in tehtam, on stresa sestavine v posodo in pritisne gumb, da vključi mikser. Potem oba strmiva v tisto plastično bučko in gledava kako nastaja iz vsega skupaj masa. Ko je gradbeni materjal piškotov nared, se preseliva na mizo, razvaljava testo, on pridno modelčka kroge, jaz pa vso stvar selim na pekač in v pečico. Mmmmmm, dišalo je.Ob vztrajnem preverjanju kaj se dogaja na vročem teritoriju, sva imela malo pavze (beri: skrivalnice). In ravno v trenutku, ko sem sprejela klic njegove mame se zasliši izza kavča konkreten:“Baaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!” “Ja, Svit se počuti bolje. Malo sva pomasirala trebušček pa spila čaj, očitno je pomagalo.” (ok, ni lepo lagat, ampak valda ga ne bom zašpecala). Čez čas sva še sfiniširala najin slaščičarski podvig in naredila celo skledo francoskih poljubčkov od katerih sva jih ene par degustirala tudi sama. Omnomnom.

Pri meni so geni namenjeni samoiniciativnemu športanju preprosto izviseli. Nikoli nisem bila nek športni fanatik (razen, če se šteje gledanje rokometa(šev) pod športno panogo). Po pripovedovanju moje drage mame (ki je blazno super, kadar ne teži) sem že v rani nekajmesečni eksistenci pri telovadbi za dojenčke lepo, brez slabe vesti, zaspala. To potrjuje, da sem resničen antitalent. No, mogoče mi pa “trener” ni bil všeč pa kaj bo meni on zdaj tralala, da moram noge v luftu držat. Ka si ti ja nor, kje je tu smisel? (ne zanemarimo dejstva, da o anatomiji in krepitvi mišic nisem imela pojma ter da me razna sekirancija v zvezi z odvečnimi maščobami še ni srečala)

Tudi kasneje sem se z veseljem izogibala vsem podobnim zadevam kot so gnilo jajce, barvice, toč, skrivalnice, petelinčki itd., ker sem itaq prvo rabila tri leta, da sem ukapirala za kaj gre, drugič sem pa vedno luzrsko zgubila. Zato sem se, da moj ego ne bi preveč trpel, raje posluževala aktivnosti, ki se jih lahko izvaja na enem mestu oz. se pri njih vsaj ne tekmuje v hitrosti. Vse do osnovne šole, ko me je neizogibno doletelo par ur športne vzgoje na teden. Pa saj mi ni bilo hudega. V prvem razredu sem itaq delala vse bolj ueasy in sem bila blazno ponosna, ko sem v teku na 600 metrov pritekla predzadnja. Ha, potem so mi razsvetlili um, da je telovadba predmet, kjer se mi mora izoblikovati tekmovalni duh in da moram v čimkrajšem času čimveč doseči. A bejž?!? Sam to je težko. Ampak sem se nekako ufurala. Ne rečem, da sem migala 80%, ampak enih 45% pa ja. To pomeni, da če se je igrala odbojka, sem raje dobila eno žrtev za badminton in če nas je doletel fitness, nisem navalila ravno na petdeset kilogramske uteži. Nikoli pa nisem bila ena tistih, ki so si do pubertete izmišljevale vse mogoče stvari od glavobolov do bolečin v levem mezincu na nogi. Kasneje je za take primerke itaq prišla idealna rešitev v obliki menstruacije.

Pa so minila osnovnošolska in srednješolska leta in je nastopilo obdobje, ko ni nihče apeliral, če bi se morebiti malo zbrcala migat. Jaz pa tudi nisem pretirano pogrešala hlastanja pljuč za zrakom in s potom prežetih mikic. Prvo leto je bilo čisto ql. Samo, pidno-mindo, potem sem imela drug problem. Prvo se je pojavila nevarnost, da poženem korenike na kakem stolu in da se mi zadnja plat totalno prilega objektu na katerem sedi in postane tako vsak dan bolj ploščata. In drugo, prišla sem do spoznanja, da se v meni kopiči odvečna energija (kilograme lahko spregledamo, ker nisem debela, sem le ženska in pol … pač, para mi gre skozi ušesa, če slišim koga jamrat glede odvečne oblazinjenosti pa takisto nočem še sama sebi kvarit dneva s tem, zato teh dejstev ne izpostavljam … no, pravkar sem jih … ampak tako, drugače pa ne). In glej to čudo na faxu sem mogla prigurat dve leti športne. Uf, uf … Že spet. Hmmmmm pa sem izbrala najlažjo pot. Pilates. Stvar sicer zgleda blazno ueasy in človek ima tudi pri vajah resnično tak občutek, samo potem se lahko, zlasti na začetku, cel teden učiš brez problema kje se nahaja katera izmed mišic. Rezultati? Rezultatov ni. Ker za rezultate je treba delat to vsak dan, ne enkrat na teden. In jih ni, če prideš z vadbe in si omisliš ob desetih zvečer pohan sir. Ampak kdo je pa rekel, da sem pričakovala rezultate? Jaz govorim o mojih športnih podvigih in ne o hujšanju. Saj nisem  ena izmed tistih žensk z zategnjeno-narejenim nasmeškom na obrazu, ki propagirajo špehtronix ali nekaj v tem stilu po Top shopu in potem ob analizi “rezultatov” histerično omedlevajo od evforije. Jaz delujem tudi neverjetno šlank, če si oblečem 4 cifre večje hlače. Uglavnem, ne bomo zdaj o tem. Čeprav ja, vseeno moram. V nasprotnem primeru ne morem nadaljevati zgodbe. Kompliciram. Whatever. Skratka, nekega pomladnega dne sta me cimri v navalu pobožnih vizij o pripravi videza na morske dogodivščine, spravili na finto, da grem z njima en krog prelaufat, za družbo. Ajd vredu, sam jaz bom hodila. Ni problema. In smo šle. In tako tudi drugi, tretji, četrti, peti … enajsti dan. Potem je bil dež. Pa je tek odpadel. In človek se hitro pokoali/poleni. Meni je pa vseeno zlezlo pod kožo. In sem s tem nadaljevala. Sama. Ob svoji uri. S svojim ritmom. Na začetku sem se malo zaštrikala. Šla sem na stadion pa se lepo ogrela in začela s krogi pa glej ti šment, ko se naenkrat vsuje na prizorišče en trop moške ekspedicije in začne takisto laufat. Me zasledovat. No, prehitevat. Ja, nogometaši so začeli s treningom. Si predstavljaš prizor, ena bjonda, ko teče v penzjonističnem stilu in dela gužvo, odzadaj pa legija tipov v gazeljem slogu. Verjetno ni treba pudarjat, da sem iztirila ob prvem izhodu in si končala delat javno sramoto z mojo nekondicijo. Sem se pa potem raje usmerila na Tivoli, Rožnik in Mostec. Ampak potem sem spet enega jutra, medtem ko sem veselo uničevala podplate po šumi, srečala nekje na sredi klošarko. Pogovarjala se je sama s sabo in delovala v tisti jutranji bledi svetlobi enostavno scary. Seveda jaz ne bi bila jaz, če se mi v glavi ne bi začel vrtet film z najgroznejšim scenarijem a la, da me ženska tu sredi vejevja zaduši pa sem šprintala v civilizacijo tako na turbo, da bi bil ex-profesor športne sigurno v dvomih, da se znajo moje noge tako hitro premikati. Od takrat zdaj raje peljem svoje noge tečt po ulicah. Tako ueasy. V družbi mp3-ja, jutranje svežine in svojih misli, si sproščujoče luftam možgane, da so potem pripravljeni na podvige, s katerimi se spopadajo čez dan. Tek je postal moj vir sprostitve in pomiritve. In, če me včasih živ bog ni spravil na nekaj višjega od krtine, imam danes občutek, da me 3/4 manjka, če ne pretečem tiste svoje trase. Ja, zasvojilo me je. In to mene, ko sem v predispoziciji tak trotlbuksl za šport. Se pač ravnam po načelu teh dveh modelov:

Atkinson in Shiffrin sta leta 1968 objavila eno izmed najbolj vplivnih teorij o spominu. Informacija mora skozi tri vrste spomina, ki se razlikujejo po času ohranjanja informacije, po obsegu, po vsebini shranjenega in po vlogi v predelavi podatkov. Predstavila sta t.i. tristopenjski model spomina, ki obsega trenutni, kratkotrajni in dolgotrajni spomin.

Dolgotrajni spomin meddrugim vsebuje tudi epizodični spomin. Gre za dogodke ali epizode v življenju v zaporedju, kot so se dogajali, skupaj s čutnimi vtisi (vidnimi, slušnimi, tipnimi, kinestetičnimi …) in spremljajočimi čustvi, ki so jih spremljali. Torej poznamo tudi čutni in s tem povezani predstavni ter čustveni spomin.

Bodi dovolj teorije. Kako deluje to v praksi? Ste se že kdaj sprehajali po ulici in nenadoma zaznali vonj po parfumu, ki vas je spomnil na določeno osebo? Ali določena pesem ob ponovnem poslušanju v vas prebudi niz spominov na dogodek ob katerem se je izvajal tudi slišani komad? Vam določena slika, reklama, fotografija, knjiga, hrana, beseda etc. prikliče asociacije na kak (ne)ljub dogodek, čeprav ste že “pozabili”, da ste ga kdaj doživeli? Se vam je že pripetilo, da vas je nekdo/nekaj spomnil/-o na doživljaj tako močno, da ste vedeli celo kaj ste imeli takrat oblečeno, kaj ste rekli in kakšno vreme je bilo? Mislim, da nisem preambicijozna, če imam občutek, da je ob branju slednjih vrstic vsak vsaj enkrat prikimal.

Sama imam kar bogat arhiv takih dražljajev, ki me dregnejo v srž tiste možganske vijuge, ki skrbi za sanjarjenje ob spominih. Eni izmed njih so: knjiga Mi, otroci s postaje Zoo, parfum iz kolekcije Gabriele Sabatini, prvi sneg, čokolada Milka z drobljenimi lešniki, beseda avtomatsko (pri čemer doživim napad smeha za 3h), Siddhartin Samo edini, kravata, jabolko, žvečilni gumi Chunga lunga, sprehod čez ljubljansko tržnico, vijola pulover, rdeča šminka, gerbere itd. In kot da že tako ne bi bilo dovolj namigov na teritoriju po katerem imam skoraj vsakodnevne osvajalske pohode, shranjujem v eni škatli še vse druge drobnarije v stilu: kamenčki, školjke, zamaški, gumbi, pramen mojih pubertetniških ex-pink las, papirčki bombonov, bogata korespondenca dopisovalnih lističev, listkov in pol, ki je nastajala med poukom, kemični svinčnik, ki že zdavnaj več ne funkcionira, alkalna baterija, urnik, špangice, posušen jesenski list in ostale malenkosti, ki drugim predstavljajo vir navlake, meni pa izlet v nostalgijo. Torej iz vsega naštetega lahko sklepam, da mi v starosti ne bo dolgčas, če drugega ne, si bom čas krajšala s spominjanjem (kar pogosto že zdaj prakticiram … pač, treba si je nabrati malo kondicije), če le ne fašem demence, ki bi me prikrajšala za vse to. Pridno držim vse štiri palce, da bom izvisela iz njene evidence.