Ni vsak pismen Slovenec tudi dober besedilopisec

Verjetno sem spet ena redkih, ki se uvršamo v manjšino, kateri je pri pesmih pomembno tudi besedilo. Seveda je fino, da gre stvar v uho, ampak nekateri smo pač zahtevni poslušalci in ne kupimo vsega, kar se poje v C-duru pomožnosti v obsegu petih tonov …

Da se lahko že vsak Slovenec, ki ima deciliter več samozavesti (talent niti ni pomemben, vsaj tako se pri nekaterih zdi)  preseli prepevat izpod tuša v studio, že dolgo ni nič takega.

YouTube slika preogleda

Besedila so pri nekaterih zelo “globoka”:

  • “… Drugi mi toplo ljubezen ponuja, drugi me nežno s poljubi prebuja, drugi v objemu zaspi, a to nisi ti ..” (Duo Amor:To nisi ti) (Meni se zdi logično,  če 3x pove, da je DRUGI z njo, potem v igri ni več naslovnika.)
  • “… Ne grem na kolena, preveč sem sebe dala, pljuvala sem si v obraz, ponos teptala …” (Saša Lendero: Ne grem na kolena)  (Hmmm, le kako je Saška natrenirala ta pljunek?!? Plus tega je  cel videospot  na kolenih … Malce kontradiktorno.)
  • “…Vedno na koncu sta dve poti, izbereš pa tisto, ki je ni …” (Pop Desigen: Ne bom ti lagal) (Če prav razumem, si tretjo pot narediš sam?!?)
  • ” … Ti si burek, burek na kvadrat in namesto mene daj si štrik za vrat …” (Genialci: Ti si burek) (Slovenci že tako slovimo po visoki samomorilnosti, res ne rabimo še takih spodbud.)
  • ” … Gremo na Bahame, gremo brez pižame, toplo sonce greje nas in na glavi ananas. Priklopi se pa gremo sam na gas …” (Turbo Angels: Na Bahame)
YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

Podmladek:

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

Kot protiutež ponujam naslednje verze in linke:

  • “… Spoznavajo telo, konice prstov čitajo te v braillovi pisavi …” (Andrej Šifrer: Kako mi zadišiš)
  • “… Veš, da ne mine niti dan, ko si želim, vsaj sredi sanj,da bi znal na drugi svet poslat poljub in par besed /…/ dal bi ti srce, da bi bilo za oba in potem bi te zbudil in potem bi te objel in stisnil k sebi …” (Zoran Predin: Ne mine niti dan)
  • … So takšni dnevi, ko vse izgubi smisel, roke so težke in težka je misel …” (Dan D in Polona Kasal: Roke)
  • … Obraz izdaja, če noči so dolge, roke izdajo, če težek bil je dan, oči pa govorijo drugo zgodbo …” (Andrej Šifrer: Romanje)
  • … Od višine se zvrti. Skrij me v svojo dlan /…/ hočem le, da me vidijo  s teboj …” (Martin Krpan: Od višine se zvrti)
YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

2 komentarjev

Kdaj si zadnjič kakšno stvar naredil prvič?!?

Tako gre refren ene izmed Šifrerjevih pesmi. In človeku da misliti.  Prvi samostojni vdih po rojstvu, prvi samostojni poskus hranjenja z žlico, prvi korak,  prvi mlečni zob, prvi skok čez kolebnico, prvi prijatelj, prvi odhod v šolo, prva ljubezen, prvo potovanje, prva žurka, prva služba, prvi otrok … Bolj kot je človek star, bolj se mu dozdeva, da počne stvari, ki so vsakdanje, ki so rutina … Ne upa, ne more, ne zmore več (ali vsaj misli tako) … Ali se mu morda utrne misel, da je vse že poskusil … Pa ni … Obstaja preveč stvari, da bi jih zmanjkalo, če bi vsaj enkrat na teden poskusili narediti nekaj novega, nekaj, česar v življenju še nismo pa magari, če začnemo s tem, da si enkrat za spremembo nalakiramo nohte na flurescentno zeleno in odmislimo vse, kar je v stilu “jakajbodopadrugirekli” (treba je začeti z malimi stvarmi, da si naberemo pogum in kondicijo za velike premike).

Priznam, sama se velikokrat s težavo lotim kakšnih stvari, ki se mi zdijo turbolentno nemogoče, da bi jih uresničila, zato se zelo težko iz mrtve točke A premaknem za pol milimetra v desno (da prispem do točke B, je torej zelo dolgotrajen proces, a s trmo, pogumom in vztrajnostjo se da …). Na srečo imam ob sebi kolegico, ki me obsipuje s samimi pozitivnimi mislimi, mi vliva pogum v žile, da pride skupaj s krvjo do mojih možganov, ki se nekega lepega dne celo spomnijo, da bi se bilo vredno zbrcat pa narediti kakšen korak proti cilju. Prvo pomembno dejstvo, ki sva ga dognali je, da je veliko stvari odvisnih od nas samih, od tega kako se mi naravnamo do cilja. Če rečemo, da bomo uspeli, se z optimizmom podali na pot do rešitve, zaupali vase, bili samozavestni, potem je pot k želenemu cilju uspešna, če pa že na samem začetku rečemo, da je stvar tako ali tako obsojena na propad, da nima smisla in da nam bo uspelo le s pomočjo sreče, je možnosti precej manj. Meje so v glavi. In drugo navodilo, ki sem ga dobila:”Ne razmišljaj o tem, če ti štrči 302. las, zakaj nimaš mini krila, kaj si bo kdo mislil, zakaj ni danes petek, pod kakšen kot naj se dam, da bi izpadla najbolj ql, kaj pa če izpadem kokoš (nič krivi živali v sramoto) in podobnih 245. brezveznih sekirancij … Če imaš priložnost, jo zgrabi z obema rokama, nogama in srcem. Če jo ne boš, si krivdo lahko sama sebi pripišeš.” In sem se strinjala z njo. ZELO. Ampak ja, saj teorija je super, tudi praksa je, dokler je treba spodbujati druge, problem nastane, ko moram sama sebe potisniti v vrelo špinačno juho in reči enkrat za spremembo stolu stol in ne jogurt.

Danes je bil en izmed tistih dni, ki se mi bo ovekovečil v spominu za vse večne čase (razen, če ne fašem demence in mi tako odvzame trenutke nostalgije). Vsekakor se zjutraj , medtem ko sem se pomikala iz horizontale v vertikalo, tega še nisem zavedala, ampak saj pravijo, da so najslajše stvari spontane in nepričakovane. Pač, ponudila se mi je priložnost in sem jo enkrat za spremembo izkoristila. V glavi mi je donelo samo:”Kdaj, če ne zdaj.” in druga misel:”Ne razmišljaj, ti samo stori.” In sem. In sploh me niso preplavljaje misli o tem, da bi bilo bolje, če bi imela figo namesto konjskega repa in podobna ženska žretja (razen tisto z mini krilom mi je bilo malo žal, ampak zzzzzzzzima je in mrazzz, saj mi je oproščeno, mar ne) in sem si lepo rekla:”Naj si kdo misli, kar si hoče, saj si lahko tudi jaz o njem, kar si hočem.” In sem se vrgla na bombico v tisto vrelo špinačno juhico in plavala … in glej ti to, sploh me ni razneslo … Lahko rečem, da sem (bila) po eni strani razočarana, ker, kot ponavadi, je bil scenarij malce drugačen od tistega, ki sem si ga naumila v svoji glavi in ga neštetokrat preigrala … Dobila sem manjšo vlogo kot sem si jo obetala, zato se nisem uspela pokazati v taki luči kot sem si to želela. Ampak meni se zdi, da sem naredila VELIK korak, zdi se mi, da sem glede na dane okoliščine super krmarila stvar in da sem dala 500% od sebe. Seveda zdaj razmišljam, da bi lahko naredila vse drugače in se delam hudo “pametno” … dejstvo je, da sem v danih okoliščinah reagirala tako kot sem, da sem celo nekako puranje ponosna nase in da včasih iz malega lahko nastane veliko. Včasih je bolje biti vljuden kot (pre)pameten. Mogoče se mi bo pa kdaj še ponudila prilika in bom imela spet dovolj poguma, da jo izkoristim in bom mogoče takrat pokazala kak močnejši žarek svojega sijaja … Takrat sicer ne bo več stvar narejena prvič, pa nič zato, si bom omislila že katero drugo, tole pa bi lahko ponavljala v nedogled z različnimi variacijami na isto temo … Če gledam današnjo situacijo iz distance, bi celo rekla, da si lahko čestitam. Storila sem, kar mi je bilo dano in na razpolago in mislim, da sem lahko upravičeno zadovoljna s svojim dejanjem. Je pa res, da je največje merilo to, kakšna sem izpadla v očeh tistega na katerega sem delala vtis. Lahko bi imela priložnost govoriti 2h pa bi v tem času izjavila toliko tumparij, da bi se s copati lahko pogreznila v zemljo, lahko bi pa rekla samo:”Paradajz.” pa bi se to zdelo določeni osebi zelo simpatično in bi zmagala. Dejansko nimam pojma pri čem sem, je pa res, da si ne bom očitala (kot miljaužantkrat prej), da sem izpustila priložnost, da ne bom pri sebi razpredala:”Kaj bi bilo, če bi bilo.”, da sem naredila tisto, kar sem lahko, da sem zbrala vse atome + energije na kup in jih pošiljala, da so vibrirali okoli mene in držim pesti, da se jih je čutilo.

  • Share/Bookmark

1 komentar

Če bi vedela, ne bi nikoli podpisala tistega formularja! Kot študentka medicine sem se udeležila simpozija o transplantaciji in darovanju organov. Med samim izobraževanjem me je prešinila misel, da ne bi rada po smrti postala hrana za male migajoče požrešne črve, ki bi me razgradili, razkrojili in tako moje telo popolnoma izmaličili, razcefrali, utekočinili, uničili tudi tisto, kar bi bilo lahko še čisto uporabno, toda zaradi prenehanja življenjskih funkcij, meni takrat nekoristno. Kolebala sem med tem ali naj svoje telo po smrti prepustim znanosti ali ljudem, ki jim bom morda s tem podaljšala življenje za nekaj let. Tehtala sem med sliko, kako si ljudje z zanimanjem ogledujejo moje možgane v vitrini, ali kako študentje pri patologiji secirajo moje mišice in preučujejo njihovo sestavo in strukturo in na drugi strani kako nekoga odrešim vseh tistih mučnih dializ ledvic. Tehtnica se je nagnila v slednjo smer, zato sem po enem izmed predavanj zapečatila svojo usodo po nastopu biološke smrti. Seveda bom takrat že precej stara, mogoče celo ne bom več uporabna. Sicer se pa s tem nisem preveč ukvarjala, za to bodo tako ali drugače pristojni drugi.

Po zaključku izobraževanja, sem se utrujena odpeljala domov. Deževno in megleno vreme je name še dodatno delovalo uspavalno, zato sem si odprla okno, da bi me malo svežega zraka predramilo. Po radiu se je vrtel trenutno moj topshit komad in sem obrnila gumb za volumen proti maximumu ter tako spanec odganjala z glasnim petjem (vožnja skozi samotni teren dopušča tudi take načine koncentracije). Pesem me je posrkala vase. Ravno na sredi viška refrena, ravno sredi tistih sladkobnih tonov skladbe, ko ti najbolj poženejo kri po žilah, takrat, ko sem bila v največjem elementu, se je zgodil tisti usodni zdrs s ceste, ki je trajal par neskončnih sekund, a je bil zaradi iznenadenja in šokantnosti preveč hiter, da bi dojela stvar v celoti.

Prebudila sem se enkrat v času vizite. Začudena. Kje sem? Zakaj sem tu? Kaj delam v bolniški postelji? Jaz bi morala biti na oni strani, jaz bi morala biti tista, ki pregleduje paciente, ne pa da ležim tu na neudobnem ležičšču. Zdravnik se mi prijazno smeje:”Kako se počutite, gospod?” “Gospod?!? Kakšen gospod? A se je tebi čisto sfedralo?” zavpijem pa ne slišim izrečenga, namesto tega se zasliši globok moški glas:“Bolje. Precej bolje.” “Kakšen cirkus je zdaj to?” ogorčena vpijem pa ni odziva. Nakar ugotovim, da to res ni moje telo, da se nahajam v telesu moškega, tam blizu šestdesetih let. Ugotovim, da mene pravzaprav kot celote ni, tu sem prisotna le še kot njegova nova jetra. Sprejeti samega sebe s svojimi slabostmi in napakami, je težko. Ustvariti si dobro počutje v svoji koži je garanje, a se to da doseči in ko dosežeš to, si spoznal filozofijo življenja, ker če ceniš sebe, ceniš druge in če ceniš sebe, te bodo drugi cenili, boš cenjen, spoštovan. Ampak, da pa se kar na lepem znajdeš v tujem telesu kot organ, to pa je druga pesem in to precej slaba, sploh, če te naselijo v organizem takšnega bebca kot so mene. To se je predvsem razvidelo, ko so naju odpustili in sva prišla v domačo oskrbo. Cele dneve posedava po kavču in preklapljava kanale na TV-ju. Ravno, ko bi prišla na svoj račun, da bi si ogledala kak zanimiv dokumentarec, ki se obeta na programu,  on pritisne na gumb in premakne na nekaj v stilu TV Golica. Saj bi ga udarila, brcnila, ugriznila, toda kot jetra nimam ne rok ne nog in ne zob, zato se moja jeza ne more konkretno udejanjiti. Na živce mi gre tudi, ko znancem po telefonu pametuje, da so njegova prejšnja jetra propadla zaradi hepatitisa C, ki ga je pred desetimi leti staknil med transfuzijo krvi. Ob takih trenutkih dobim napade besa, ker s takimi informacijami hrani naivno ljudstvo. Vsak, ki bi v Googlu vtipkal “hepatitis C”, bi dojel, da je to velika laž, saj vso darovano kri že od 90. let naprej testirajo. Poleg vsega, mu na noben način ne morem dopovedati, da bi se prehranjeval bolj zdravo, da absolutno in nikoli nisem marala vampov, zdaj pa jih imam na jedilniku kar precejkrat, da bi se več gibal, da bi šel iz te luknje, čemur pravi hiša, da bi videla malo življenja, čeprav z druge perspektive. Ne vem, če se mi bo želja kdaj uresničila. Najhuje pa je to, ker ni konca pa ni konca … Obsojena sem na ujetništvo. Moje misli so samo moje misli, nikogar se ne dotaknejo, nihče jih ne sliši, jaz bi pa tako potrebovala nekoga, kateremu bi razkrila svoje breme …

  • Share/Bookmark

3 komentarjev

Danes je tak dan, ko diši po čarobnosti.  Z Mr. Lepim sva se pravkar vrnila iz sprehoda po okrašeno-zasneženi Ljubljani. Svojo magijo pri vsem tem doda tudi sneg, ki naletava že celo popoldne in se človek počuti kot da nastopa v kakšni reklami za Coca-Colo. Kako malo je včasih potrebno za srečo. In kako malo je včasih potrebno, da prebudiš otroka v sebi. Ko gledaš tiste lučke kot štirinajsto čudo sveta, z iskricami v očeh in odprtih ust in je vsak drug stavek:”Waaaaaaaaaw, lej, kok lepoooooooo.” Ko je ubistvu vsa fora v tem, da tisoče majhnih žarnic razporediš na določen objekt … ampak stvar zasije v drugi luči, predvsem lepši. Edino, kar me je malo motilo, je bil mrazzzzZZZZ … ZZZzzzebe pa res, kar je tudi logično in v skladu z letnim časom. Pa saj sem rekla, da me je motilo zgolj malo, ker sem tako imela dodaten razlog, da se veselo stiskam k Mr. Lepemu. On ima take fajne rokice, ko te tako lepo objamejo in v objemih je vedno toplo, sploh, če ga dobiš od prave osebe, v nasprotnem primeru si pa človek omisli dva deci kuhančka, ki greje sicer kontra, se pravi odznotraj navzven, ampak važno, da je efekt tak, kot si ga človek želi pa četudi ga doseže s tem, da sredi Prešerca naredi 20 počepov.

Danes se že cel dan razvajam, pa kaj. Zato sem tokrat Mr. Lepemu prepustila kuhalnico in se zdaj veselo igra kuharja. Opazujem, kako se znajde med lonci, štedilnikom in hladilnikom medtem ko mrmra:”I’m dreaming of a white Christmas …” (njega je to praznično vzdušje že čisto posrkalo) in kako se iz minute v minuto množi posoda, ki čaka, da jo bom pomila, ker on pa tega ne mara. Višek napora in huda kazen, če ga to doleti.

Luštno meni, ko se mi takole dogaja.  Uvertura v romantičen večer uspeva in čutim na 394. lasu, da ne more nič pokvariti nadaljevanja. Veš, tisti feeling, ko misliš, da imaš vse niti sveta v rokah? No, to. Ob takih trenutkih sem še sama sebi prav zares fouš (to paše h karakterju našega naroda, baje).

  • Share/Bookmark

1 komentar

Polnoletnost

Večina ljudi jo z vnemo pričakuje. Bolj kot se bliža, bolj vneto odšteva leta, mesece, dneve … Verjetno zato, ker imajo nato na spisku veliko več pravic o samoodločanju, ker  ”res” vstopijo v svet odraslih in ker se odprejo vsa vrata nastežaj. Navidez. Pravice o samoodločanju prinesejo na drugi strani odgovornost, odraslim se zdiš še vedno zelen kot limeta, babice in podobna raja pa si, kot nekoč, jemljejo pravico ščipat te za lica in se ne nehajo čudit, kako otroci hitro rastejo. Nastežaj odprta vrata so morda res tista v stilu diskotek in podobnega, da odpreš kakšna druga pa rabiš znanje, delavnost ali veze.

Nekje do sedemnajstega rojstnega dne, sem tudi jaz upala, da me dan, ko bom s svojo pljučno kapaciteto upihnila vseh osemnajst svečk, hitro doleti. Ko me je od dneva D ločilo samo še leto pa so me začeli vsi okupirati s tem, kaj bo sledilo po 365. dni. Sploh tisto v stilu dolžnosti. In sem bila en moment čisto štufa vsega in sem upala, da najdem kje kakšne kroglice pregelk, da ne bom nikdar postala velika (no, z mojo višino se res ne morem postaviti ob bok žirafi, ampak fazo rasti sem zaključila par let prej), torej je bila tu mišljena odraslost. Ampak jih nisem dobila in tako sem dočakala tisti pompozni rojstni dan. Sam glej ti šment, zjutraj sem bila še kar ista kot prejšnji dan, tudi naslednjega dne se nisem spremenila v kakšno superwoman, ni se zgodilo nič turbolentnega in šokantnega, kar bi pretreslo mojo bit in bi prešla v novo, boljše, svobodnejše življenje. Postala sem samo starejša, nisem pa postala pametnejša, modrejša, zrelejša (ok, to se itaq ne da čez noč). Veliko obljub, veliko pričakovanj, realnost se pa kaj bistveno ne spremeni. Hecno kako nasedem(o). Ampak nisem glumila glive. Saj mi v tistih okoliščinah sploh ni bilo nič slabega in sem se imela čisto zverinsko fino (takoj bi se vrnila, kje podpišem? no, pa saj zdaj tudi nimam razloga za ŠMRKetanje).

Nekako sem se ufurala v stare tirnice, se sprijaznila z večjo vlogo odgovornosti in si včasih privoščila kaj za kar bi drugače potrebovala dovoljenje mojih ljubih/”ljubih” (odvisno od momenta) staršev. In življenje je teklo naprej in teče še danes. Me pa vseeno vedno znova šokira dejstvo, ko me, jasno, takrat ko najmanj pričakujem, folk okrona za mladoletno. Najhujši “štos” je bil, ko sem prišla enkrat na blagajno z rumkokosom pa mi blagajničarka reče:”Tega izdelka ti pa ne bom prodala.” Jaz z izrazito blond pogledom, ki je sporočal, da mi 4% ni nič jasno:”Pa saj sem ga vzela iz police, potem je menda v prodaji.” (logično bi mi bilo, če bi ga šla sunit v skladišče, ampak tako … halo, ženska, kaj ti ni jasno?!?) Prodajalka:” Že že, toda jaz ne smem prodajat izdelkov, ki vsebujejo alkohol osebam, ki so mladoletne.” Jaz s trikotnimi očmi pa ful zavzeto:“Pa saj jaz SEM P!O!L!N!O!L!E!TN!A!” Prodajalka z zaničevalnim pogledom v stilu ne ti meni tralala, smrklja:”Ni se treba lagat.” Jaz z užaljenim egom:“Ok, bom pokazala osebno.” Ji jo ponosno izročim. Ona gleda mene, osebno, spet mene (z bolj začudenim pogledom) pa osebno, mene (z namrščenim pogledom) in še enkrat osebno, jo obrne proti luči in reče:”A sigurno ni ponarejena?” Jaz že čisto apatično:”Ne.” In končno sem prišla do svojih rumkokosov, čeprav jo mam na sumu, da ni verjela. Mislim, 234x WTF, česa človek ne doživi, če živi. Mislim, da me je pri vsej stvari najbolj “potrl” sum o ponarejanju, ker meni se kaj takega živ dan ne bi pripeljalo na pamet, sem preveč blond.

Drugi primeri so v stilu, ko greva z mamo en điro po mestu in srečava neko njeno kvazi znanko in se oni2, tipično žensko, zapleteti v pogovor o službi, vremenu in o tem kako uspeva solata na domači gredici, jaz pa vedrim in se prekladam z desne na levo, nakar čez čas ta tetka ugotovi, da sem pa očitno v kompletu z mamo in reče:”A to je tvoja hčerka?”Mama precej puranje ponosno (sicer ne vem čemu):”Ja.” T:”Čak, ta je taprva?” M:”Ne, tamala.” T:”Tamala že?” potem se prijazno obrne k meni in me vpraša:”In v kater razred hodiš, punčka?” Ne ti men punčka, ja:”V tretji.” Ok, sklika ji, da nisem več OŠ:”Ooooooo, že v tretji letnik, že v gimnazijo.” potem se jaz bedasto smehljam, ker nočem, da jo infarkt, če bi rekla na fax. T:“Maaaaaa, kok si zrastla, js se te spomnim, ko si bla še čist taka mala štručka, ko si se rodila blablabla.”A bejž? Nisem vedela, da ne bi smela rasti … Sorry, ker živim. Saj ne rečem, da ne paše kdaj kak kompliment o tem kako rosno mlada izgledam, ampak štejem jih krepko čez prelomno cifro, tako da pretiravat spet ni treba. Sem pač dobro ohranjena, jbg.

Ampak včasih pa pridno izkoriščam to, da delujem malo mlečnozobo. Prvič sem zatajila svojih 18+ čisto tako nezavedno. Ko sem čakala sestro v podhodu pri AGRFT-ju in se mi približa en, v tisti temi delujoč zelo scary striček in me vpraša:”Deklica, a si ti že polnoletna?” jaz na turbo odkimam pa reče:”Eh, pol pa nč.” Takrat sem dobila preblisk in rešitev kako se izogniti kakim anketam in podobnemu bullshitu. Ok, anketiranju in raznim “Bi prispevala nevemkok evrov na mesec za to pa uno fundacijo, namesto da greš na kavico (jaz ne hodim na kavico, ker je NE pijem) blablabla.” se raje izognem s tistim:” Mi dispiace, non capisco” Včasih pa človek nima sreče, če sem prej  brzela mimo pa veselo čvekala čisto po slovensko v telefon, ne morem se delat potem Eskima pa moram kdaj vseeno odgovarjat na kakšna čisto brezvezna vprašanja tipa:”Kaj zajtrkujete? (a ti misliš, da jaz vsak dan isto?) Kako pogosto hodite ven? (a ti misliš, da računam povprečje?) S kom živite? Koga boste volili na predsedniških volitvah? Ali načrtujete slivestrovanje v tujini? Ste že kdaj zamenjali gumo pri avtomobilu? Kater lak uporabljate? itd. V takih raziskavah je vedno vsaj moja anketa neverodostojna, osebni podatki a la  mail, tel. pa te stvari so pa itaq lažni. Pa kaj mi majo oni neki sms-e za šerat. Ne rabim. Res. Sploh kak Herbalife. Saj vem, da ni lepo in ubistvu se mi tile anketiranci včasih zasmilijo, konec koncev je to njihov job, na živce mi gredo bolj tisti, ki sestavljajo take neumne ankete, ker jaz res ne maram, da se nekdo vtika v MOJ lajf. Sem polnoletna in imam eno izmed pravic, da postavim mejo v zasebnosti.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Diploma, bolezen moja

Vsako obdobje se enkrat začne iztekati proti koncu, kjer že čakajo vrata v novo etapo življenja. Meni se trenutno izteka v peščeni uri študijsko življenje. Tadaaaaaaaam, prisopihala sem do absolventa, ki se mi je vedno zdel tak ueasy v tem smislu, da človeku ne dihajo za vrat pogojni izpiti in da ima ljubi mir razmišljati in pisati o svoji velesenzacijski diplomski nalogi.

No, pri meni v realnosti ni tako. Cela dva meseca že guram ta status  pa imam feeling, da mi letos še najbolj globoko in silno dere voda v grlo in da me čas prehiteva po levi 300/h. Poleg famozne naloge me  čaka, da opravim še kar nekaj tistih izpitov, ki so blazen “posladek” študija in zahtevajo tri ljudi in pol, ne pa samo eno malo blond glavo.  Vem, zajebala sem. Enkrat v prejšnjih letih, ko mi je bila glavna skrb, da sfolgam pogojne čez, ostalo bom pa že … In tako se človeku rado nabere. Ampak zdaj je, kar je. Situacija je takšna, moram jo osvetlit s prave smeri in rešiti stvar na najbolj eleganten način.  Če bi bilo odvisno samo od mene, jaz sploh ne bi komplicirala. Enkrat bi sigurno prišla do cilja, ker sem pač tak človek, da česar se lotim, to želim dokončati. Če ne s pametjo, pa s trmo. Samo potem so tu še ljudje, ki, če je le priložnost, preverjajo in se informirajo kako blizu sem zaključku študija. In to že kar eno lepo leto, ker v četrtem letniku pa ja moraš že vedeti kaj bo tema diplomske, lahko bi jo napisalal med poletnimi počitnicami in ne bi koristila absolventa, ker tvoja sošolka z OŠ je pa že lani diplomirala, a veš in podoben bla bla bla, ki mi nabija slabo vest in občutek, da sem totalna zguba, luzer, nek gnil stvor, ki ne naredi nič koristnega za narod in je lastni familiji v sramoto, ker še vedno nisem pri tazaresnem lastnem  kruhu.  (pri tem verjetno ne bom niti po diplomi. Sem se odločila pač za tak študij, ki v zdajšnjih okoliščinah ne doprinese niti mesta za specializacijo, kajšele,  šiht čez noč. Sicer jaz pravim tako, da se zdaj ne bom še glede tega metala na zobe, ko bom pred situacijo, bom videla kakšne možnosti so, če so, ker je danes stvar sigurno drugačna kot bo jutri in čisto nekaj petega, kar bo takrat, ko bom iskala job. Plus tega se pa niti ne čutim kompetentna opravljati ta poklic, ker sem se na faxu zgolj učila neko piflariijo, nič pa kar bi mi dejansko lahko koristilo v praksi, kar se mi zdi nadvse žalostno. No, edino, če bi me karierna pot vodila v neko hudo znanost, tam bi mogoče uporabila kakšno definicijo iz študijske literature.) Ampak ljudje imajo verjetno petnajsti čut in me vsi po vrsti sprašujejo o zadevi s faxom, da postajam, ob taki tematiki, iz dneva v dan bolj podobna  besnemu andaluzijskemu biku, ko mu pred očmi miglja rdeča tkanina. Resno, čisto ošpice dobim v takih momentih in sem si rekla:“Naslednjega, ki me vpraša nekaj v tem stilu, potunkam v razbeljeno fritezo, majkemi.” Pa pišuka no, kot da je fax edini smisel življenja, edina tema o kateri se lahko nekdo z mano pogovarja. In bolj kot tega ne maram, bolj ljudje drezajo, sprašujejo, živčijo, gnjavijo. Glej, pa saj čez deset let se mi ne bo poznalo, če sem študirala pet let ali kakšno več. Zakaj je tu nek hud problem? Zakaj folk dejansko reagira tako kot da bi najmanj pet ljudi pobila, če imam še nekaj obveznosti več kot bi si jih želela in mi gre za nohte. Zakaj mi vsi po vrsti rečejo”Mene bi ful panika.” Sorry, mene pa ne, ker mi to ne bi čisto nič pomagalo. Saj ne rečem, da mi je vse ravno, bi celo rekla nasprotno, da se že malo preveč sekiram in si jemljem k srcu pa sem poleg tega še edina oseba, ki verjamem, da mi bo uspelo. Zagotovo. Enkrat. Vsi drugi so mnenja, da bi si raje dali mlinski kamen za vrat. Jaz si ga pač ne upam. In sploh imam preveč rada življenje, da bi si ga dala za eno tako “brezvezno” stvar (gledano s stališča ali se splača za to umreti). Je pa res, da si ob slabih momentih očitam kakšen buksel sem bila, ker sem se v OŠ dala prepričati, da pa vseeno ne bi šla za frizerko (odvrnili so me z dejstvom, da bom morala starim gospodom urejati brke itd. jaz pa tudi nisem bila tako pri pameti, da bi si omislila, da lahko delam v salonu za mlade ali pa samo za ženske (no, to ne bi, bi bil dolgčas)). Sedaj bi imela en fancy šmancy salonček, nobenemu ne bi visela na grbi in nihče me ne bi spraševal o diplomi. Verjetno bi imela kakšne druge eksistencialne probleme, ampak bi jih že razrešila. Upam. Zdaj sem pa v tem dreku imenovanem absolvent. In ko se izvlečem iz njega, bom dobila kakšno novo, še težje premostljivo oviro v življenju. Vedno se najde, kar ni nujno slabo, saj se človek preko njih izoblikuje.  Nič nimam proti oviram, imam samo proti temu, da se ljudje vtikujejo v moje življenje. Zakaj bi ga morala krojiti po njihovih standardih? Zakaj bi morala igrati po njihovih pravilih? Zakaj se toliko oziram na njihova mnenja? Zakaj se včasih potem počutim, da si ne zaslužim niti tega, da se pes name poščije? Vsa ta občutja so iz mene privabili ljudje s svojimi vprašanji, firbcem, očitki, dvomi, pripombami, komentarji … In čez par let si bom rekla:“Punca, si ti bla trčena, s čim si se bremenila. Brezveze. Namesto, da bi uživala, saj ni bilo navsezadnje tako hudo, ane?!”

In sem se  že zdavnaj odločila. Tudi če/ko pridem do cilja, tega ne mislim obelodaniti (no, razen svojim, se razume). Drugi pa naj se zadušijo v lastnem firbcu in naj privoščljivo mislijo, da še vedno guram študentski lajf. Jaz pravim, do groba bom prišla tako ali drugače, z diplomo ali brez, bolj mi je pomembno to, da bi prispela do tja srečna, da mi ne bi bilo žal, da česa nisem storila v življenju, da ga nisem uživala s polno žlico. Ne mislim samo na hedonizem, ampak na to, da bi takrat v sebi imela tisti občutek izpopolnjenosti.

  • Share/Bookmark

2 komentarjev

Ko vzamem Prešerna na piko

  • Ko brez miru okrog divjam,

prijatlji prašajo me, kam?

Na wc.

  • Kdo zna

noč temno razjasnit, ki tare duha!

Alkohol.

  • Kdo uči

izbrisat z spomina nekdanje dni,

brezup prihodnijih odvzet spred oči,

praznoti ubežati, ki zdanje mori!

Demenca.

  • Le čevlje sodi naj Kopitar!
YouTube slika preogleda
  • Ne bod’mo šalobarde! Moskvičanov,

Gorenjci moji, knjige mi berimo,

zato se vsi včlanimo v Mestno knjižnico Ljubljana.

  • Da ne smem, si ukazala,

belih rok se dotaknit’ /…/

od ljubezni govorit,

zved’la, deklica si zala,

kako znam pokoren bit’.

Moram da, si ukazala,

hojo k tebi opustit’ /…/

tebe se povsod ognit’,

zved’la, deklica si zala,

kako znam pokoren bit’.

Tipičen primer moškega, ki ga imenujemo tudi copata.

  • Popotnik pride v Afrike puščavo,

steze mu zmanjka, noč na zemljo pade,

nobena luč se skoz oblak ne ukrade,

še sreča, da ima v žepu GPS.

  • Komur je sreče dar bila klofuta,

temu Adi Smolar priporoča:”Če me hoče kdo na gobec vžgat, pa mu rečem: ’Pazi, jaz sem psihopat!’”

  • Od daleč gledaš, draga, me prijazno;

prevzetno vihaš nos, ko mimo grem.

Razbijam si glavo:”Čemu?”, pa se posveti mi,

logično, ker  ne uporabljam dišave Axe chocolate.

  • Lepa Vida je pri morju stala,

tam na produ je pleničke prala.

Črn zamorc po morju sinjem pride,

barko ustavi in reče lepi Vidi:”Kup si pralni stroj.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

V pričakovanju nove cimre

Ok, vem, da smo že krepko v novembru, ampak jaz bom svojo novo cimro spoznala šele danes. Do zdaj sem namreč hedonistično uživala luksuz tipa: imeti celo sobo zase. In ravno sem se klimatizirala in navadila na “samsko” življenje, ki pomeni, da lahko vstaneš kadarkoli, greš spat kadarkoli, da imaš lahko radiator na jakosti, ki ti ustreza, da lahko poslušaš katerokoli glasbo, gledaš film, poročila, dokumentarce, nanizanke brez slušalk, lahko poješ cel dan in veš, da ne greš s tem nikomur na živce, lahko si lakiraš nohte, se bedasto nasmihaš ob branju sms-ov, imaš modno revijo in govoriš neumnosti v telefon. Človek se razvadi. Vsaj jaz. In danes bo vsega tega konec. Ajoj!

Saj ne rečem, tri bivše cimre so bile čisto vredu punce. Vsaka po svoje biser. In z vsako sem se zakonektala na drugi ravni. In vedno, ko se ponovno dobimo je čisti žur. Tisto, ko se poznaš tako zelo, ko si ti res ti, kar rečeš je ql. Ko čutiš, da si sprejet iskreno in toplo. Včasih si rečem:”Punca maš ti srečo, da spoznaš take fajne ljudi.” Ja, ampak vseeno me ob novici, da pride ena nova, vsakič malo stisne, ker ne vem kaj naj pričakujem. Vedno se spomnim na tisto četrto, ki je bila ubistvu katastrofa. No, mogoče ji delam krivico, mogoče je čisto vredu, samo moj karakter in njen karakter JOK BRATE, ODPADE! Čisto kontra. Druga sfera. Ženske resnično nisem prebavljala od trenutka, ko je pomolila samo glavo skozi vrata in z osladnim glasom rekla:“Živijo.” Takrat je bila moja prva in edina misel:“To ne bo dobro.” In res ni bilo. Ker je bila soba kar naenkrat podobna deponiji (vizualno in vonjalno) in sem rabila kengurujske sposobnosti, da sem lahko preskočila zaboj z jabolki pa še enega s krompirjem, par knjig in ostalo šaro ter tako prišla do postelje. Ker me je s svojo slonjo hojo zbudila najmanj trikrat na noč, ob petih je pa začela eXtra smrčat in me zbudila v četrto. Ker je cele popoldneve sedela na postelji in iz reklam izrezovala solato, šampone, piškote itd. in slikice stavila na kupček. Vedno je jedla čebulo in ni pustila zračit sobe. Na balkonu je imela jogurte, ker bi se v hladilniku pokvarili in je kavbojke obesila na kljuko na zunanjo stran vrat. Potem je imela vizije, da se ji nekdo prikazuje in ji nekdo zastruplja hrano. Ko je neke noči ob dveh s svojim vreščečim glasom zbudila cel štuk, medtem ko je zahtevala, da si naj grem naslednji dan odpret kartoteko na psihiatrijo, ker sem šla zapret vrata, ki jih je ona pustila nastežaj odprta, mi je gladko malo prekipelo in sem se preselila v sosednjo sobo. Ženska ni imela 3 čistih. Včasih se sploh vprašam kako sem zdržala živet v takem in razmišljam, če bi oddala kandidaturo za mučeništvo. Uglavnem, tega svet še ni videl. Včasih razmišljam, če dejansko lahko obstajajo taki ljudje, če ni bil to kak psihološki poskus do kje sega človeška toleranca. Zaradi te izkušnje me od tedaj vedno spremlja nek paničen občutek, ko vem, da se mi bo nekdo pridružil in to ne po moji izbiri. Po drugi strani pa se spet tolažim s tem, da slabše in groznejše sostanovalke res ne morem dobiti. Bomo videli kaj bo. Vseeno je boljše, lažje in prijetnejše živeti, če se z nekom razumeš u iber, kot če se razumeš samo tako v stilu“Živijo. Kako si? Lepo vreme. Adijo.” ali pa če se sploh ne razumeš. Pustimo se presenetiti. Držim vse štiri palce, da bo vleklo na pozitivno.

  • Share/Bookmark

2 komentarjev

Dan pred izpitom

Čeprav vem, da mi teče slap Savica v grlo in sem v pomanjkanju časa, sem si vseeno odtrgala nekaj dragocenih minut, da napišem tale blog. Jutri se mi bo vsekakor poznal ta primanjkljaj, momentalno pa ga štejem v odmor namenjen reklaksaciji možganov. Vedno je tako, da mi zmanjka na koncu samo en dan, da bi imela vse popredalčkano in urejeno in ne bi mešala med sabo kivijev in žaluzij. Nikoli pa nimam dovolj motivacije, da bi se začela na preizkus pripravljati kak dan prej.

Ampak zadnje dni, ko mi gre že “malo” za nohte, spravljam in tlačim informacije v mojo malo lobanjo zelo na turbo. Koncentracija je podobna kot ko Filip igra igrice na računalniku in zanemarja vse svoje fiziološke potrebe oz. jih sploh ne zazna. Meni se tudi zdi škoda vsake sekunde, ki jo porabim za brezvezne stvari kot je npr. kkosilo, ker itaq nimam apetita medtem, ko se mi po glavi podijo značilnosti modernizma in vedno zamenjujem Marulića z Mažuranićem. Sorry, vem da je “literarnokletno” kot da bi Hrvat rekel, da ne loči Cankarja od Jovanovića pa bi se meni zdelo:“Pa šta je s ovim.”


Pa ok, imam še točno štirindvajset ur časa, da nekako spravim informacije v red, da naredim malo discipline v glavi. Mogoče mi pa uspe, samo pravo taktiko si moram omislit. In se skoncentirat. Se učit 120% in pri tem niti pomisliti na to, da moram dihat. V takih momentih blazne koncentracije sem potem sama sebi v ponos, ker vidim kako si zapomnim enormno količino stvari. Če bi vsak dan delala s tako paro, bi bila že Zweistein. In motivacija drži, dokler ne pride spet en moteč faktor iz okolja. Ali pa preblisk, ostra misel, ideja.  Ker potem meni misli kar malo zbežijo, odplavajo, odsanjajo. V enem momentu se spet zdrznem in si rečem:“Punca ne trati časa. Saj vendar nočeš, da bi jutri gledala v laminat kot cucek, ko ne boš vedela odgovora. Potrudi se malo. Še danes. Teh par uric. Saj bo šlo.” In se trudim. Dokler si ne začnem nohtov gledat in me začnejo blazno motit in si jih moram it malo popilit. In čez čas si omislim, da bi bilo dobro, če bi si šla zobe umit. In pride foter in reče, če bi jedla špagete. In jaz se potem spet probam zbrat. Padem noter in pride Gaja, da mi pove, da je videla veverico in je nabrala v gozdu dva kostanja. In potem jovo na novo. In si potem rečem:”Pa kako to, da mi nič ne gre.” In meni se bo počasi zmešalo od tega jakega koncentriranja.  Opice imajo bolhe al neki?!? Ne ne ne, daj povej raje kaj se je dogajalo v renesansi? Naštej književnike, ki so delovali med obema vojnama.  Kaj naj jutri oblečem? Aja, sorry, spet sem s faze. In tako v nedoled. In če sem si še včeraj obetala noč pred izpitom kot noč mirnega spanca, ker bom imela vse pošlihtano, se ta vedno zasuka tako, da je podobna tisti noči pred božičem, ki je brez spanja in v pričakovanju čudeža.

  • Share/Bookmark

3 komentarjev

Včasih so besede odveč

+

+

+

YouTube slika preogleda

=

PRIJETEN PETKOV VEČER.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev