Ni vsak pismen Slovenec tudi dober besedilopisec
Objavil Lorelei v Rumeno, ki te ljubim rumeno ... dne 16.12.2012
Verjetno sem spet ena redkih, ki se uvršamo v manjšino, kateri je pri pesmih pomembno tudi besedilo. Seveda je fino, da gre stvar v uho, ampak nekateri smo pač zahtevni poslušalci in ne kupimo vsega, kar se poje v C-duru pomožnosti v obsegu petih tonov …
Da se lahko že vsak Slovenec, ki ima deciliter več samozavesti (talent niti ni pomemben, vsaj tako se pri nekaterih zdi) preseli prepevat izpod tuša v studio, že dolgo ni nič takega.

Besedila so pri nekaterih zelo “globoka”:
- “… Drugi mi toplo ljubezen ponuja, drugi me nežno s poljubi prebuja, drugi v objemu zaspi, a to nisi ti ..” (Duo Amor:To nisi ti) (Meni se zdi logično, če 3x pove, da je DRUGI z njo, potem v igri ni več naslovnika.)
- “… Ne grem na kolena, preveč sem sebe dala, pljuvala sem si v obraz, ponos teptala …” (Saša Lendero: Ne grem na kolena) (Hmmm, le kako je Saška natrenirala ta pljunek?!? Plus tega je cel videospot na kolenih … Malce kontradiktorno.)
- “…Vedno na koncu sta dve poti, izbereš pa tisto, ki je ni …” (Pop Desigen: Ne bom ti lagal) (Če prav razumem, si tretjo pot narediš sam?!?)
- ” … Ti si burek, burek na kvadrat in namesto mene daj si štrik za vrat …” (Genialci: Ti si burek) (Slovenci že tako slovimo po visoki samomorilnosti, res ne rabimo še takih spodbud.)
- ” … Gremo na Bahame, gremo brez pižame, toplo sonce greje nas in na glavi ananas. Priklopi se pa gremo sam na gas …” (Turbo Angels: Na Bahame)



Podmladek:


Kot protiutež ponujam naslednje verze in linke:
- “… Spoznavajo telo, konice prstov čitajo te v braillovi pisavi …” (Andrej Šifrer: Kako mi zadišiš)
- “… Veš, da ne mine niti dan, ko si želim, vsaj sredi sanj,da bi znal na drugi svet poslat poljub in par besed /…/ dal bi ti srce, da bi bilo za oba in potem bi te zbudil in potem bi te objel in stisnil k sebi …” (Zoran Predin: Ne mine niti dan)
- “… So takšni dnevi, ko vse izgubi smisel, roke so težke in težka je misel …” (Dan D in Polona Kasal: Roke)
- “… Obraz izdaja, če noči so dolge, roke izdajo, če težek bil je dan, oči pa govorijo drugo zgodbo …” (Andrej Šifrer: Romanje)
- “… Od višine se zvrti. Skrij me v svojo dlan /…/ hočem le, da me vidijo s teboj …” (Martin Krpan: Od višine se zvrti)






Objavil Lorelei v Napiši zgodbo zame dne 5.12.2012
Če bi vedela, ne bi nikoli podpisala tistega formularja! Kot študentka medicine sem se udeležila simpozija o transplantaciji in darovanju organov. Med samim izobraževanjem me je prešinila misel, da ne bi rada po smrti postala hrana za male migajoče požrešne črve, ki bi me razgradili, razkrojili in tako moje telo popolnoma izmaličili, razcefrali, utekočinili, uničili tudi tisto, kar bi bilo lahko še čisto uporabno, toda zaradi prenehanja življenjskih funkcij, meni takrat nekoristno. Kolebala sem med tem ali naj svoje telo po smrti prepustim znanosti ali ljudem, ki jim bom morda s tem podaljšala življenje za nekaj let. Tehtala sem med sliko, kako si ljudje z zanimanjem ogledujejo moje možgane v vitrini, ali kako študentje pri patologiji secirajo moje mišice in preučujejo njihovo sestavo in strukturo in na drugi strani kako nekoga odrešim vseh tistih mučnih dializ ledvic. Tehtnica se je nagnila v slednjo smer, zato sem po enem izmed predavanj zapečatila svojo usodo po nastopu biološke smrti. Seveda bom takrat že precej stara, mogoče celo ne bom več uporabna. Sicer se pa s tem nisem preveč ukvarjala, za to bodo tako ali drugače pristojni drugi.
Po zaključku izobraževanja, sem se utrujena odpeljala domov. Deževno in megleno vreme je name še dodatno delovalo uspavalno, zato sem si odprla okno, da bi me malo svežega zraka predramilo. Po radiu se je vrtel trenutno moj topshit komad in sem obrnila gumb za volumen proti maximumu ter tako spanec odganjala z glasnim petjem (vožnja skozi samotni teren dopušča tudi take načine koncentracije). Pesem me je posrkala vase. Ravno na sredi viška refrena, ravno sredi tistih sladkobnih tonov skladbe, ko ti najbolj poženejo kri po žilah, takrat, ko sem bila v največjem elementu, se je zgodil tisti usodni zdrs s ceste, ki je trajal par neskončnih sekund, a je bil zaradi iznenadenja in šokantnosti preveč hiter, da bi dojela stvar v celoti.
Prebudila sem se enkrat v času vizite. Začudena. Kje sem? Zakaj sem tu? Kaj delam v bolniški postelji? Jaz bi morala biti na oni strani, jaz bi morala biti tista, ki pregleduje paciente, ne pa da ležim tu na neudobnem ležičšču. Zdravnik se mi prijazno smeje:”Kako se počutite, gospod?” “Gospod?!? Kakšen gospod? A se je tebi čisto sfedralo?” zavpijem pa ne slišim izrečenga, namesto tega se zasliši globok moški glas:“Bolje. Precej bolje.” “Kakšen cirkus je zdaj to?” ogorčena vpijem pa ni odziva. Nakar ugotovim, da to res ni moje telo, da se nahajam v telesu moškega, tam blizu šestdesetih let. Ugotovim, da mene pravzaprav kot celote ni, tu sem prisotna le še kot njegova nova jetra. Sprejeti samega sebe s svojimi slabostmi in napakami, je težko. Ustvariti si dobro počutje v svoji koži je garanje, a se to da doseči in ko dosežeš to, si spoznal filozofijo življenja, ker če ceniš sebe, ceniš druge in če ceniš sebe, te bodo drugi cenili, boš cenjen, spoštovan. Ampak, da pa se kar na lepem znajdeš v tujem telesu kot organ, to pa je druga pesem in to precej slaba, sploh, če te naselijo v organizem takšnega bebca kot so mene. To se je predvsem razvidelo, ko so naju odpustili in sva prišla v domačo oskrbo. Cele dneve posedava po kavču in preklapljava kanale na TV-ju. Ravno, ko bi prišla na svoj račun, da bi si ogledala kak zanimiv dokumentarec, ki se obeta na programu, on pritisne na gumb in premakne na nekaj v stilu TV Golica. Saj bi ga udarila, brcnila, ugriznila, toda kot jetra nimam ne rok ne nog in ne zob, zato se moja jeza ne more konkretno udejanjiti. Na živce mi gre tudi, ko znancem po telefonu pametuje, da so njegova prejšnja jetra propadla zaradi hepatitisa C, ki ga je pred desetimi leti staknil med transfuzijo krvi. Ob takih trenutkih dobim napade besa, ker s takimi informacijami hrani naivno ljudstvo. Vsak, ki bi v Googlu vtipkal “hepatitis C”, bi dojel, da je to velika laž, saj vso darovano kri že od 90. let naprej testirajo. Poleg vsega, mu na noben način ne morem dopovedati, da bi se prehranjeval bolj zdravo, da absolutno in nikoli nisem marala vampov, zdaj pa jih imam na jedilniku kar precejkrat, da bi se več gibal, da bi šel iz te luknje, čemur pravi hiša, da bi videla malo življenja, čeprav z druge perspektive. Ne vem, če se mi bo želja kdaj uresničila. Najhuje pa je to, ker ni konca pa ni konca … Obsojena sem na ujetništvo. Moje misli so samo moje misli, nikogar se ne dotaknejo, nihče jih ne sliši, jaz bi pa tako potrebovala nekoga, kateremu bi razkrila svoje breme …
Objavil Lorelei v Srčne hibe (p.s.: pridržujem si pravico biti včasih malo najstniško zaljubljena) dne 4.12.2012
Danes je tak dan, ko diši po čarobnosti. Z Mr. Lepim sva se pravkar vrnila iz sprehoda po okrašeno-zasneženi Ljubljani. Svojo magijo pri vsem tem doda tudi sneg, ki naletava že celo popoldne in se človek počuti kot da nastopa v kakšni reklami za Coca-Colo. Kako malo je včasih potrebno za srečo. In kako malo je včasih potrebno, da prebudiš otroka v sebi. Ko gledaš tiste lučke kot štirinajsto čudo sveta, z iskricami v očeh in odprtih ust in je vsak drug stavek:”Waaaaaaaaaw, lej, kok lepoooooooo.” Ko je ubistvu vsa fora v tem, da tisoče majhnih žarnic razporediš na določen objekt … ampak stvar zasije v drugi luči, predvsem lepši. Edino, kar me je malo motilo, je bil mrazzzzZZZZ … ZZZzzzebe pa res, kar je tudi logično in v skladu z letnim časom. Pa saj sem rekla, da me je motilo zgolj malo, ker sem tako imela dodaten razlog, da se veselo stiskam k Mr. Lepemu. On ima take fajne rokice, ko te tako lepo objamejo in v objemih je vedno toplo, sploh, če ga dobiš od prave osebe, v nasprotnem primeru si pa človek omisli dva deci kuhančka, ki greje sicer kontra, se pravi odznotraj navzven, ampak važno, da je efekt tak, kot si ga človek želi pa četudi ga doseže s tem, da sredi Prešerca naredi 20 počepov.
Danes se že cel dan razvajam, pa kaj. Zato sem tokrat Mr. Lepemu prepustila kuhalnico in se zdaj veselo igra kuharja. Opazujem, kako se znajde med lonci, štedilnikom in hladilnikom medtem ko mrmra:”I’m dreaming of a white Christmas …” (njega je to praznično vzdušje že čisto posrkalo) in kako se iz minute v minuto množi posoda, ki čaka, da jo bom pomila, ker on pa tega ne mara. Višek napora in huda kazen, če ga to doleti.
Luštno meni, ko se mi takole dogaja. Uvertura v romantičen večer uspeva in čutim na 394. lasu, da ne more nič pokvariti nadaljevanja. Veš, tisti feeling, ko misliš, da imaš vse niti sveta v rokah? No, to. Ob takih trenutkih sem še sama sebi prav zares fouš (to paše h karakterju našega naroda, baje).
Ko vzamem Prešerna na piko
Objavil Lorelei v Ko se igram poeta dne 23.11.2012
- Ko brez miru okrog divjam,
prijatlji prašajo me, kam?
Na wc.
- Kdo zna
noč temno razjasnit, ki tare duha!
Alkohol.
- Kdo uči
izbrisat z spomina nekdanje dni,
brezup prihodnijih odvzet spred oči,
praznoti ubežati, ki zdanje mori!
Demenca.
- Le čevlje sodi naj Kopitar!

- Ne bod’mo šalobarde! Moskvičanov,
Gorenjci moji, knjige mi berimo,
zato se vsi včlanimo v Mestno knjižnico Ljubljana.
- Da ne smem, si ukazala,
belih rok se dotaknit’ /…/
od ljubezni govorit,
zved’la, deklica si zala,
kako znam pokoren bit’.
Moram da, si ukazala,
hojo k tebi opustit’ /…/
tebe se povsod ognit’,
zved’la, deklica si zala,
kako znam pokoren bit’.
Tipičen primer moškega, ki ga imenujemo tudi copata.
- Popotnik pride v Afrike puščavo,
steze mu zmanjka, noč na zemljo pade,
nobena luč se skoz oblak ne ukrade,
še sreča, da ima v žepu GPS.
- Komur je sreče dar bila klofuta,
temu Adi Smolar priporoča:”Če me hoče kdo na gobec vžgat, pa mu rečem: ’Pazi, jaz sem psihopat!’”
- Od daleč gledaš, draga, me prijazno;
prevzetno vihaš nos, ko mimo grem.
Razbijam si glavo:”Čemu?”, pa se posveti mi,
logično, ker ne uporabljam dišave Axe chocolate.
- Lepa Vida je pri morju stala,
tam na produ je pleničke prala.
Črn zamorc po morju sinjem pride,
barko ustavi in reče lepi Vidi:”Kup si pralni stroj.“