Arhiv za kategorijo Zvezdni(ški) Parnas

Greta Garbo

Greta Garbo je bila kot Greta Lovisa Gustafsson rojena 18. septembra 1905 v Stockholmu na Švedskem kot najmlajša od treh otrok. Pri 14. letih ji je umrl oče na katerega je bila zelo navezana. Posledično je bila prisiljena zapustiti šolanje in si poiskati službo. Poskusila se je v več poklicih, od katerih jo je na prag življenjskega uspeha pripeljalo delo v neki tekstilni prodajalni, za katero je kot model nastopila v časopisnem oglasu in v kratkem oglasnem filmu. To jo je vodilo do še enega kratkega filma, ki ga je videl tudi uspešen in priznani režiser komedij Erik Petschler. Ponudil ji je eno manjšo vlogo v svojem filmu (Peter The Tramp) Luffarpetter iz leta 1922. Med leti 22 in 24 je študirala na prestižnem Royal Dramatic Theatre v Stockholmu. Tam je srečala švedskega režiserja Mauritza Stillerja. Naučil jo je filmske igre, ji pripel umetniško ime, po katerem jo poznamo danes in ji dodelil tudi prvo večjo filmsko vlogo v filmu Gösta Berlings Saga (The Story of Gösta Berling) iz leta 1924. Po tem je odigrala še v treh manjših filmih. V dveh na Švedskem in enem v Nemčiji. Ko je Stiller leta 1925 odšel v ZDA, da bi delal za Metro-Goldwyn-Mayer je v pogodbi kot dodatek zahteval, da pogodbo ponudijo tudi Greti Garbo. Njegova slava v Hollywoodu je hitro skopnela, že leta 1928 se je vrnil na Švedsko in kmalu za tem umrl, medtem pa je Greta Garbo v Hollywoodu zacvetela v eno najbolj zaželenih igralk tedanjega časa.

Najpomembnejši filmi njenega nemega obdobja so The Torrent iz leta 1926, Flesh and the Devil iz 1927 in Love, ki datira v leto 1927. V slednjih dveh si je glavno vlogo delila z zvezdo nemega filma Johnom Gilbertom. Med njima je vzplamtela ljubezenska iskrica in povzročala vsaj toliko publicitete kot njeni filmi. Po tem ko jo je zaprosil za roko, ga je Garbova zapustila dobesedno pred oltarjem. Tako razvpita in skrivnostna kot je njena filmska pot, je tudi njeno razburkano in nikoli prav razkrito ljubezensko življenje, ki vključuje romance z zvezdo nemega filma Louise Brooks, pisateljico Mercedes de Acosta in nepozabno Marlene Ditrich, ves čas pa je stala ob strani priznanemu in deklariranemu homoseksualnemu fotografu Cecilu Beatonu, s katerim je bila nekaj časa tudi zaročena.

Kot ena redkih velikih zvezd nemega filma ji je uspel preboj tudi v svetu zvočnega filma. Prvič smo njen globoki fatalni, z švedskim akcentom zaznamovani glas, lahko slišali v filmu Anna Chris iz leta 1930. Film so reklamirali z sloganom “Garbo Talks” (Garbo govori), radovednost, ki je nemalo prispevala k uspehu filma. Uspeh je dvignil njeno ceno in ji ponudil možnost, da sama odloča o svojih filmih in vlogah, ki jih igra. Kadar ji kaj ni ustrezalo je studijskim šefom enostavno zabrusila: “I think I’ll go back to Sweden!”, kar je stvari takoj uredilo po njenih željah. Znana je bil po tem, da so njena snemanja bila vedno zaprta za obiskovalce.

Garbo je bila štirikrat nominirana za Oskarja, a razen častnega Oskarja leta 1954 ni dobila nobenega. No, pa tudi po tega ni prišla. Greta Garbo je bila gotovo največja filmska zvezda dvajsetih in tridesetih let. S svojo pojavo in skrivnostnostjo, ki jo je obkrožala, je svoje življenje zapisala misteriju imenovanem “Garbo mystique”. Razen na začetku kariere je odklanjala vse intervjuje, ni dajala avtogramov, ni obiskovala premier in ni odpisovala pošte.

Iz sveta zabave se je umaknila v svoje stanovanje v New Yorku in odklanjala vsak javni nastop. Vse do smrti je vsak njen sprehod ali pot v tujino, najpogosteje v Švico, na francosko riviero ali Italijo, pomenil dodatno športno aktivnost za tabloidne fotografe. Leta 1951 je sprejela ameriško državljanstvo. V sredini petdesetih je v New Yorku kupila sedemsobno stanovanje na elitni East 52nd Street, kjer je kljub številnim prijateljem iz »jet-seta« vse do svoje smrti živela sama.

15 aprila leta 1990, v 84. letu starosti, je zaradi naravnih vzrokov umrla v newyorški bolnišnici. Njen pepel so prenesli v Stockholm, kjer je pokopana.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Iva Krajnc

Iva Krajnc se je rodila 10. novembra 1978. Osnovno šolo in gimnazijo je obiskovala na Ptuju. V tem obdobju je bila članica Teatra III na Ptuju, po končani srednji šoli pa se je odločila za študij dramske igre na AGRFT-ju, v letniku Jožice Avbelj in Borisa Cavazze. Po končanem študiju je 5. septembra 2001 postala članica igralskega ansambla MGL, kjer vsako leto niza številne kvalitetne vloge v uprizoritvah tega gledališča (Sally Bowles; Kabaret, Ofeliji; Hamlet, Lolita; Lolita, Wendla; Pomladno prebujenje, Sukie Rougemont; Čarovnice iz Eastwicka, Izabela; Milo za drago, Amelia, Dom Bernarde Alba, Colombina; Beneška dvojčka …) , obenem pa je njena igralska pot hitra in prepoznavna tudi v filmskem svetu (Simona; Varuh meje, Marjana; Ljubljana je ljubljena, Tanja; Prehod, Lea; Besa, Mia; Čokoladne sanje …).

Za svoje ustvarjanje je prejela številne nagrade. Že kot študentka AGRFT-ja je prejela Severjevo nagrado za vlogo Ismene v Cidu P. Corneilla (2000). Leto kasneje je na Mednarodnem festivalu mladih odrov na Reki dobila Nagrado Veljka Marinčiča za najboljšega mladega igralca/-ko, ki ji jo je prinesla vloga Olge v Ognjenem obrazu M. von Mayenburga (nagrado si delita s Tadejem Tošem). Leta 2002 je z vlogo Simone v filmu Varuh meje postala Stopova igralka leta. Hkrati ji je ista vloga prinesla tudi nagrado za najboljšo igralko na Festivalu slovenskega filma v Portorožu. Na 56. Berlinskem filmskem festivalu je 2006 prejela Nagrado Shooting Star, ki se podeljuje obetavnim mladim igralcem. Pridobila si jo je z vlogo Marjane v filmu Matjaža Klopčiča Ljubljana je ljubljena.  Istega leta je na Dnevih komedije v Celju postala z vlogo Colombine v komediji Beneška dvojčka postala Žlahtna komedijantka. 2008 ji je bila podeljena Dnevnikova nagrada  za izjemno odrsko stvaritev v sezoni 2007/2008 za vlogo Lolite v  predstavi po istoimenskem romanu Vladimirja Nabokova. Leta 2010 pa je na 45. festivalu Filmska srečanja dobila kar dve nagradi za vlogo Lee v filmu Besa in sicer Priznanje za izjemno stvaritev tujega igralca oz. igralke  v srbskem filmu in Nagrado za najboljšo žensko vlogo.

Talent Ive Krajnc lahko trenutno občudujemo v najnovejši predstavi MGL-ja Frankenstein, kjer blesti v vlogi Elizabete Lavenza, tajnice na Inštitutu in Viktorjeve ljubice.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Freddie Mercury

Freddie Mercury s pravim imenom Farrokh Bulsara se je rodil 5. septembra 1946 v Zanzibarju.

V Indiji je obiskoval angleško šolo, kjer se je meddrugim učil igranja klavirja. Tu naj bi dobil tudi vzdevek Freddie. Ko je bil star 13 let se je s starši, zaradi težkih političnih razmer, preselil v Anglijo, kjer se je vpisal na Ealling College of Art, kar se v njegovi poznejši karieri opazi predvsem na garderobi skupine.

V Angliji je spoznal Rogerja Taylorja, Briana Mayja in Johna Deacona ter z njimi ustanovil skupino The Queen, katere frontman je postal. Njegovo poznavanje različne glasbe, od indijske do britanske, se je skupaj s talentom odražalo v pesmih, ki jih je napisal za zasedbo. Nekatere pesmi so, lahko rečemo, celo že ponarodele (Bohemian Raphsody, We are the champions, We will rock you, Radio Ga ga, Bicycle, Barcelona (skupaj z Montserrat Caballe; pesem je bila izvedena na odprtju olimpijskih iger v Barceloni 1992), Show must go on…).   Z neverjetnim razponom glasu (obsegal je 5,5 oktave) je bil nedvomno  eden najboljših vokalov na tedanji glasbeni sceni ter se je v zgodovino zapisal kot eden najbolj karizmatičnih pevcev in frontmanov vseh časov. Meddrugim je sodeloval tudi z Michaelom Jacksonom in Davidom Bowiejem.

Leta 1987 je zbolel za Aidsom, a je svojo bolezen javno priznal šele dan pred smrtjo († 24. noveber 1991). Po smrti je bil kremiran in je zahteval, da se ne razve, kje je raztresen njegov pepel. Svojo hišo v vrednosti 12 milijonov funtov v bogati četrti Kensington pa je zapustil  nekdanji zaročenki Mary Austin.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Coeur de Pirate

Coeur de Pirate (fr. piratsko srce) je umetniško ime kanadske kantavtorke Béatrice Martin (*22. september 1989).

Širšo javnost je opozorila nase s prvencem Coeur de Pirate, ki se je pred štirimi leti usidral na kanadskih popularnih lestvicah. Nepričakovani izpostavljenosti pa so botrovali predvsem zapisi na nekaterih popularnih spletnih blogih, uspeh in širšo prepoznavnost pa so ji pozneje prinesle številne ugledne francoske in kanadske glasbene nagrade. Pričakovanja javnosti so bila tako pred drugim albumom velika.

Na plošči Blonde so klavir  zamenjali klasični, igrivi, pogosto na godalne orkestracije oprti pop(rockovski) aranžmaji, ki ji ponujajo dinamičen teren za zrelejše razmisleke o romantičnih razmerjih. Na prvenec pravzaprav spominjata le barva njenega glasu in frankofonska očarljivost, ki francoske glasbenike spremlja že skoraj pol stoletja. Ne po naključju. V enem od intervjujev je Martinova potrdila, da s ploščo Blonde nostalgično brska po zapuščini svojih predhodnic iz šestdesetih let minulega stoletja, ki so pod znamko ye ye ponujale francoski odgovor na vzpon britanskih pop zvezdnic, zbranih okoli rockovskih hedonistov Rolling Stonesov.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

1 komentar