Arhiv za kategorijo Srčne hibe (p.s.: pridržujem si pravico biti včasih malo najstniško zaljubljena)

Danes je tak dan, ko diši po čarobnosti.  Z Mr. Lepim sva se pravkar vrnila iz sprehoda po okrašeno-zasneženi Ljubljani. Svojo magijo pri vsem tem doda tudi sneg, ki naletava že celo popoldne in se človek počuti kot da nastopa v kakšni reklami za Coca-Colo. Kako malo je včasih potrebno za srečo. In kako malo je včasih potrebno, da prebudiš otroka v sebi. Ko gledaš tiste lučke kot štirinajsto čudo sveta, z iskricami v očeh in odprtih ust in je vsak drug stavek:”Waaaaaaaaaw, lej, kok lepoooooooo.” Ko je ubistvu vsa fora v tem, da tisoče majhnih žarnic razporediš na določen objekt … ampak stvar zasije v drugi luči, predvsem lepši. Edino, kar me je malo motilo, je bil mrazzzzZZZZ … ZZZzzzebe pa res, kar je tudi logično in v skladu z letnim časom. Pa saj sem rekla, da me je motilo zgolj malo, ker sem tako imela dodaten razlog, da se veselo stiskam k Mr. Lepemu. On ima take fajne rokice, ko te tako lepo objamejo in v objemih je vedno toplo, sploh, če ga dobiš od prave osebe, v nasprotnem primeru si pa človek omisli dva deci kuhančka, ki greje sicer kontra, se pravi odznotraj navzven, ampak važno, da je efekt tak, kot si ga človek želi pa četudi ga doseže s tem, da sredi Prešerca naredi 20 počepov.

Danes se že cel dan razvajam, pa kaj. Zato sem tokrat Mr. Lepemu prepustila kuhalnico in se zdaj veselo igra kuharja. Opazujem, kako se znajde med lonci, štedilnikom in hladilnikom medtem ko mrmra:”I’m dreaming of a white Christmas …” (njega je to praznično vzdušje že čisto posrkalo) in kako se iz minute v minuto množi posoda, ki čaka, da jo bom pomila, ker on pa tega ne mara. Višek napora in huda kazen, če ga to doleti.

Luštno meni, ko se mi takole dogaja.  Uvertura v romantičen večer uspeva in čutim na 394. lasu, da ne more nič pokvariti nadaljevanja. Veš, tisti feeling, ko misliš, da imaš vse niti sveta v rokah? No, to. Ob takih trenutkih sem še sama sebi prav zares fouš (to paše h karakterju našega naroda, baje).

  • Share/Bookmark

1 komentar

Nisem ql, ko na radiu srečam Shakiro in ne zamenjam postaje. Ne znam igrat taroka. In nisem dobra v odbojki. Včasih nosim termo nogavice ali cel teden berem samo sestavine piškotov. Ne znam zares prežurati noči (vedno se preveč napijem). Jokam ob reklamah za Merci. Prejšnji teden sem dvakrat jedla burek z gobami in edamcem. Všeč so mi tvoji elegantni prsti (ajooj, te rokice). Včasih razmišljam, kako bi kljub vsemu imela tvojega otroka, rjavolasega, z velikimi modrimi očmi in dolgimi trepalnicami, črnimi kot moj mobitel. Bojim se grmenja. In prepadov. In tega, da me nekega dne ne bi imel več rad. Na splošno me je strah vsake tretje obstoječe stvari. Sploh nisem ql. Ne znam risat, štrikat, popravit paličnega mešalnika in zamenjat olja pri avtomobilu. Še pišem bolj švoh. Ne maram nogometa, cvetače in ne maram čistit oken. V omari me čakajo krila. Zunaj je dež.Gaji sem že 2x prebrala Mačka Murija pa še kar noče zaspati. Meni pa misli uhajajo k tebi. Moja sapa te kliče, Pirandello. Namesto tebe na blazino polagam analizo Hamleta in se delam, da sem blazno skoncentrirana pa ob drugi analepsi že nabiram cvetlice v deželi sanj. Hamlet, počakaj na jutri. Jutri neham kadit. Jutri začnem tečt. Jutri ti bom zlikala srajce. Jutri bom zalila rože. Jutri bom darovala Belemu obroču. Jutri bom boljša, najboljša. Danes? Danes bi se rada samo naspala. Vseeno te imam rada, čeprav ne znam speči rocher torte, vložiti kumaric in vedno kupim borovničev LCA jogurt. Nisem ql, ker ti nikoli ne znam povedat tega, kar zares čutim, zato si včasih želim, da bi imela v glavi režo za usb, vanj bi naložila podatke pa da si sam pogledaš kaj je na stvari. Nisem ql, ker rabim spet nove škornje. In uhane. In lak za nohte. In bom zopet obremenila svoj proračun, da bom potem 14 dni živela ob mandarinih in vodi in se šlepala na mamina kosila. Nisem ql, ker bi imela sobo prepleskano raje na rumeno kot oranžno. Ne maram hrčkov, rozin in radiatorjev, ki pozimi ne delujejo. In zdaj, ob tej pozni uri, se mi, poleg tebe, lušta še čokolada. JuhuBRuhu. Prazna luna je in prazna moja postelja. Res nisem preveč ql, sem pa tvoja.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

(p.s.: Vsebina je namenjena samo polnoletnim!)

Vsak večer prinese rumene luči vseh teh neštetih stanovanj. Rada jih opazujem in si predstavljam, kaj vse se v njih dogaja. V pritličju zagotovo živi star gospod, ki se mu v večerni tihoti misli podijo po Provansi, polni dišeče sivke, kjer skupaj z glavnim junakom romana osvajata mično gospodično. V tretjem nadstropju živi družina, ki pravkar zbira vse svoje člane okrog mize, ker je čas večerje. Pri sosedovih je tema. Verjetno ima lastnik nočno ali pa se je mogoče odločil, da to noč dobro prežura. Stanovanje čisto na vrhu sem  pripisala zaljubljenemu paru, ki si izkazuje naklonjenost in ima vse niti sveta v rokah. Vsaj tako se jima zdi in prav je, če človek včasih plava v tem občutju. Iz mojega sanjarjenja me prikliče v realnost on, ki je že dolgo moj subjekt poželenja. Pozdravi me, se nasmehne in poljubi. Gleda me s tistimi iskricami v očeh. Če bi bilo logično, bi rekla, da ima najmanj sto vatne žarnice namontirane v njih. Potem ga počakam, ker mora do kioska. Ko stoji tako pred mano me odpihne nov val sanjarjenja. Na silo oblačim misli z besedami. Domišljam si, kako bi se ga za hrbtom dotikala pod srajco, tu med ljudmi, ko se ne bi mogel obrniti. Naskrivaj bi ga razdala sebi … Privedla bi ga dol k sebi preko vonja, v katerem bi se tisti trenutek želel naseliti.

Naenkrat se obrne in me vpraša kaj sem počela pred najinim srečanjem. Iz petnih žil črpam razsodnost, da krotim tiste besede na koncu jezika, ki bi razkrile mojo željo po njem in da mu z ženstveno vljudnostjo povem, da sem zgodnji del večera svojo bit nahranila z vonjem in čarobnostjo gledališča. Z nagajivim pogledom pripomni, da bi lahko stopnjevala vzdušje in še bolj teatralno preživela preostali del noči. (Ammmmmmmm, a loh podnapise, please?!?) Nasmehnem se. To je edino, kar ta trenutek zmorem, ker ne vem, če je istih misli kot jaz ali si samo domišljam (čeprav so moški načeloma glede izražanja želj v tem stilu kar direktni …), zato se raje vzdržim komentarja. Mojo neverbalno komunikacijo pretrga s povabilom k njemu na čaj (Madonish, pa skos sam neki pijeva). Reče, da bi bil zelo vesel, če bi žrtvovala majhen del te noči zanj. Tako sva zapustila kraj prvega prizorišča in se usmerila proti njegovemu domu, natančneje kuhinji, ki bo postala (v gledališkem žargonu) kraj drugega dejanja. Vendar le za toliko, da se med nama vname kres, da se začneva spotikati ob naelektreno erotiko in se skupaj s čajem preseliva v njegovo sobo, ki jo bova to noč zaznamovala in pustila v njej ljubezenski pečat.

V sobi gori luč. Ne moti me. Nisem ena tistih, ki se skrivajo pod odejo. Jogurtovo kožo, obline in brezdlakavo poželenje raje razgrnem na svetlem, ker vem, da ga bo to bolj zagrelo, zasladilo, bolj me bodo njegove roke nesle v naslado in čez, bolj me bo prislanjal, bolj me bo golo oblačil vase.

Za mano stoji, objame me in me poljubi na vrat. Obrnem se in mu vrnem “uslugo”, nežno zagrizem v njegovo uho. Na kup zbiram atome poguma, kajti ne upam si ga še pogledati v te njegove modre oči. Roka mi zdrsne do njegovih prsi, kjer preveri utrip srca. Bije hitro, polno pričakovanja. Hip za tem v najinem templju ljubezni izstopajo šumi oblačil, ki padajo z naju. Pred njim stojim v vijola čipkastem modrčku in brazilkah, ki mi prefinjeno zakrivajo intimo kot Marlyn Monroe. V levi roki držim veliko rdečo pomarančo. Počasi si obliznem zgornjo ustnico in čakam, da mi zagreje kožo erogenih con. Zaveže mi oči, vendar nisem v temi, saj si v mislih slikam potek današnje noči. Počasi mi odpne modrček, da se moje prsi razbohotijo pred njim. Ljubkuje jih. Nato z zobmi povleče z mene še zadnji kos blaga. Tako sem pripravljena, da zdaj po mojem telesu riše zemljevide in nimam pojma kam bo vodila cesta, ki jo načrtujejo njegovi prsti in jezik. Občutek imam, da so se v meni znašli vsi metuljčki tega planeta, kot da bi imeli npr. kongres. Ampak kdo je rekel, da se jih čuti v trebuhu?!? Pri meni vedno izgubijo orientacijo in letajo nižje. Poletje je zakuril v mojem telesu. Vsa vroča in mehka se mu pustim oblikovati. Jaz sem glina, on kipar. Njegova dlan brezčasno osvaja moja upogibajoča ozemlja. Všeč mi je, ko mi razmakne desno bedro. S trebuha poje koščke pomaranče. Njegove roke lezejo po mojih stegnih navzgor in nima pojma kaj mi to naredi. Čutim drget v bokih. Ne upiram se, ko me začne širiti na postelji. Počutim se ujeta v Tantalove muke. K sreči tudi on ne zdrži več in ko me osvobodi teme, mi pusti, da ga popeljem v svoj tempelj. Med stegni najde prostor za odpenjanje zavesti in sveže prodre vame. Počasi. Mehko in rahlo. Tako ostaneva nekaj časa en v drugem. Poljubljava se. Dotikava se. Čutim, kako utripa njegova moškost v meni. Všeč mi je. Zelo. Nato iščeva nove živčne impulze. Preklopiva v tretjo. Jaz kričim, on poriva, moj dedek hoče pa pravnuka. Lepo je, ko reče Oprosti ob močnejšem sunku. Hočem močneje, da bo še rekel oprosti. Čutim kako mu po žilah divje divja divja kri in kako se pripravlja, da bo zdaj zdaj katapultiral svoj beli zaklad. Hočem, da bi ta trenutek trajal dlje. S stilom nama pride. Brizgne. S sebe ga obliznem. (U)kradem ga nazaj. Čuti, kako se mi skozi grlo pretaka del njega tja dol, kjer me je prej zaznamoval. Z estetiko dobrega medsebojnega ujemanja, me stisne v svoj zlati objem, ki me obdaja dokler se zjutraj ne zbudiva utrujena od premalo spanca, z napol priprtimi očmi, ki jih skrijeva pod veke, polne vtisov prekratke noči ožetih teles.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Ponavljanje ublaži vsako bolečino ali veselje. In pri meni tremo. Zato sem po n-tih srečanjih z osebkom, ki je odkril PIN mojega srca, celo začela funkcionirati malo bolj človeško in v mojem slogu. To še ne pomeni, da si občasno ne privoščim več kake bruke, samo je ugotovil, da to preprosto spada v paket k meni. Je pa res, da se zdaj vsemu le še nasmehnem, rečem:”Sej to je bla sam fora.” (čeprav ve, da ni) in se niti ne sekiram preveč, ker to tudi pomoje škodi lepoti, zato se mi dolgoročno res ne bi izplačalo. Sploh je pa Mr. Lepi mnenja, da mu je to čisto prikupno. In mu verjamem. Zato, ker sem ga pri tej izjavi pozorno opazovala in mu nos ni nič zrastel.

Enega lepega dne me je ta moj šarmer, na eni klopici v Tivoliju, na kateri se je blo tako uživaško martinčkat, “presenetil” (no, to je zdaj zelo relativna trditev … po eni strani je bilo šoking po drugi sem pa to vizijo imela v sanjah že na samem začetku) z vprašanjem, če bi hodila.  Prva reakcija je bila ta, da me je 20 cm odbilo v zrak poooooojnk, eh, sigurn sem narobe slišala … Hodila? Sej hodiva že zdej? Js sm shodila s 16. meseci (al kdaj se že shodi?!? No, vsekakor pred odhodom v malo šolo) Kdaj si pa ti? Pa baje ni TAK mislil … Aja, sorry, nimam parapsiholoških sposobnosti, da bi brala misli. Pa sej nisem tako blond kot se včasih delam, ampak to je vse tisto “zarad lepšga” oz. popotnica tradicionalno-konzervativne vzgoje naših prababic, ki se prenaša iz roda v rod, ko naj bi se delali malo fine (čeprav mi je to čisti obol, čeprav kdaj to prakticiram, sicer z notranjimi boji med srcem in možgani, ampak teorija je eno, praksa je drugo). In potem se je pojavil tisti hecen občutek, ko bi rekla JA pa se mi je zdela beseda brez magičnega naboja, jaz bi pa kaj bolj poetičnega, ampak govora si pa tudi nisem prej pripravila, zato nisem izjavila nobene globoke misli, ki bi privabila sloze sreče v oči. Še dobro, da znamo ljudje dešifrirati tudi neverbalno komunikacijo, zato si je moj pravkar okronani fant razlagal moj BIG smile sebi v prid.

ZanJimJivo kako lahko par besed spremeni situacijo. Kako lahko ena sekunda obrne vse na trepalnice. Še pred minuto čisto tisti kolegialni bla bla bla, potem pa prvo prepletanje prstov, preverjanje, če čutilo za tip še funkcionira v vsej svoji polnosti, če živčni končiči opravljajo svojo funkcijo, iz oči ne letijo samo iskrice, ampak cel kres, kar naenkrat se niti ne spomniš več prejšnjega pogovora, besede ne najdejo svojega prostora več, zato vmes pride tišina, eno roko nasloni na moje in eno na njegovo koleno, medtem ko midva zganjava uverturo v romantiko. Joj joj joj, jaz ti rečem, če bi imele oči usta, bi ga pojedla, tako mi je (bil) sladek. Cuker moj. Najbolj mi je bilo ql to, da sem imela zdaj nekakšno pravico, da se končno nagledam teh modrih oči. Takih plavih kot nebo in svetlečih, iskrečih … take imam najraje, sploh, če gledajo zapovrh še mene woop woop … Punca, res si rojena pod Rimsko cesto, ker ena sama zvezda ti ne bi prinesla take sreče, ki te spremlja v življenju in še takega šmekota. Love is in the air la la la la la la laaaaaaaaaaaa.

  • Share/Bookmark

1 komentar

Verjetno mi ni treba posebno poudarjati, da sem nadaljne dni živela samo še za tist torek ob 14h. Človek kar naenkrat dobi en kup problemov. No, vsaj jaz sem jih. Največji je bil seveda KAJ NAJ OBLEČEM?!? Eh, kavbojke pa eno mikico in brez make up-a, v nasprotnem primeru bo tip bil zih, da ga pecam, čeprav mu lahko vseeno rečem, da si malo preveč domišlja. V resnici je nato kavbojke nadomestilo frfr krilo, adidaske čevlji, make up pa itaq sodi k taki opravi. Potem tiste 14h ni bilo moč dočakati. Čas sem si krajšala s ponavljanjem dihalnih  vaj, obiski wc-ja (sploh nisem vedela, da mi peristaltika tako fino deluje), mimohodi mimo ogledala, pričemer sem si vsakič popravila nevidno gubo na bluzi, 10x preverjanje, če imam v denarnici še vedno tistih 30€ (za kavo bo menda dovolj), obiski wc-ja (tokrat, ker me je feeling varal, da bi se želodec rad znebil tiste pol žlice jogurta, ki sem ga celo pojedla), učila sem se par vprašanj na pamet (ki jih potem itaq nisem vprašala) in sploh zganjala celo paniko, čeprav tega niti sebi ne bi za en krožnik najboljše pašte na svetu priznala (ajd, mogoče za dva, bi si). (beri ful v živčnem stilu) A je kdo živčen? A je kdo živčen? Pa kaki živčen? Sam ne bit živčen, sam ne delat panike … Jaz že nisem živčna. A-a. Ne trolaj. Jaz sem najbolj squliran človek v vesolju, stoposto.

Potem sem seveda že tri leta prej visela na dogovorjenem mestu in bila blazno nažebljičkana (ja, ful sem senzibilen človek). In prišel je tisti težko pričakovani moment, ko sem ga končno zagledala kako čisto v njegovem elegantnem slogu paradira proti meni in si mislila:”Pišuka, js bi se rada tud tko fancy počutla.” Sicer sem pomoje izgledala tako kot da bi se mi Marija prikazala, s čelustjo nekje do kolen, ker tip je bil (meni) res zverinsko lepi (ubistvu arrrrrrrr sexy, tkoj bi mu slekla tisto modro srajco). No, ampk sej on je tudi mel en tak izraz na faci kot da bi videl najmanj Viktorijine slapove v živo, ko me je zagledal. Je rekel, da me je lepo videt in da se je veselil današnjega srečanja in da je komaj čakal in … in … in … in sva šla drinkat. Jaz sem se topila zraven njega kot Milka z lešniki na +40 stopinjah. Noge sem imela čisto pudingasto mehke, ampak sem po enem čudežu le v solidno dostojnem slogu prištancala do kafiča. Tokrat sem se zbrala in si v mejah normale sladkala izbrano pijačo, da ne bi po nepotrebnem delala spet kakšnih neljubih grimas ob pitju. Na tapeti sva imela čisto tiste debate še iz začetnih spoznavanj, ampak ok, važno, da nisva bila tiho (ker to je meni tako zoperen občutek, ko je ob tebi oseba, s katero bi se rad pogovarjal pa čisto vse, kar bi hotel vprašat, zveni tisti hip krneki). Sicer pa, če sem jaz v nekoga zaljubljena, mi lahko govori magari o tem kako je včasih zbiral deževnike in da se mu največ praha nabere na desni polici v dnevni sobi, meni bo to zvenelo zelo zanimivo in duhovito in zaupanja vredno in … ja, ko sem zaljubljena, se me da kupit praktično z vsem. Sorry, tud jaz sem krvava pod kožo in mam švoh momente.

Ko sva spet dihala frišen luft (no, kolikor je lahko v mestu zrak sploh čist?!?) in me je vprašal kam sem namenjena, se je odločil, da me spremi del poti. Ja pa iiiiiiiiiiiiiiiiii … In sva premikala nogi leva, desna, leva, desna, leva, desna proti cilju. Jaz sem tačas malo dopovedala svojim možagnom, da tip nima kanibalskih nagnenj in da je čist brezveze, da se delam Albanca in da bi bila čista sramota zame, če dopustim, da ma še pikapolonica več samozavesti kot jaz. Zato sem se nekako sprostila in tudi jaz artikulirala kako solidno, včasih celo duhovito izjavo (no, čisto mogoče, da se je samo meni tako zdelo). In ko sva bila na razkrižju najinih poti mu klikne, da bi mu lahko dala številko. A od mobitela? Ja ne, najbrž od čevljev, pismo sem ti jaz pametna. Ok. Loh. Valda. (AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA!!!!!!!!!!!!!! Za cifro me je vprašu!!!!!!!!!!! waaaaaaAAAAAAAAAAaaaaaaaaaa … Dej ne nori, to še ne pomeni, da si bosta čez 69 let skupaj pela:”Daleč, daleč je za naju pomlad …” Čeprav priznam, js sm dejansko slišala poročne zvonove in si ga čist predstavljala kako par let kasneje prikimuje vsaki ravnateljevi besedi, ko se bo udeležil roditeljskega sestanka najinega prvorojenca.) Verjetno mi takisto ni treba poudarjat, da sem potem vsakih 20 sekund gledala na mobitel, da o tega, da se ne spomnim kako sem sploh prišla do doma niti ne omenjam. Smejalo se mi je tako zelo, da so mi kmalu ušesa dol padla in sem posledično izgledala kot da bi skadila najmanj 3 đole. Ko me zadene zlata amorjeva puščica mi ni pomoči. Jaz to vem.

In enkrat sem končno zaslišala tisti blagohotni zven, ki naznanja sms. A veš, tist feeling, ko si tako vznemirjen, da ne znaš niti tipkovnice odklenit?!? Pa sem potem vseeno rešila problem, samo WTF pa kaj mi ma zaj za pošiljat en Baby center mesiche o tem, da me obvesti, da majo 20% na vse otroške avtosedeže. Hvala, ne rabim (še). In sem jih poslala v tri piskre medu. Ampak kdor čaka, dočaka. In tako sem tudi jaz dobila prvi sms od Mr. Lepega. Itaq sem 2x preverila naslovnika in 4x prebrala napisano, potem sem morala na en cigaret in ko sem v peto prebirala tistih par vrstic, sem šele dojela vsebino. Odpisovala sem pa itaq 302. ledeni leti. Potem je še eneparx cin-cinalo v tistem dnevu. In jaz potem itaq nisem mogla spat. In ko sem vseeno šla za 3/4 ure na klepet k zvezdici Zaspanki, sem podoživljala dogodke minulega popoldneva. Psiha. Čista psiha. Tako sem se zjutraj zbudila kvadratnih oči, izgledala sem pa kot bi me povozili vlak, avtobus, tank, traktor, bicikel, smučke pa še en bi šel z rolarji čez, čist tko, za zih. Še dobro, da nisem imela zmenka in da sem se lahko vizualno in mentalno pocajtala. No ok, ni bilo tako hudo, ampak za na prvo stran Obrazov pa definitivno ne bi bila.

  • Share/Bookmark

3 komentarjev

Zdaj, ko sem imela črno na zlatem (bela je že preveč sprana, čeprav se morda tega ne opazi) kje se nahaja mikaven “cvetoči travnik”, sem svoje oči večkrat peljala na pašo. Tako, čisto mimo špinače, slučajno, dddddddd … In tako so se  začela srečanja poglabljati. Vizualizaciji se je čez čas pridružila še artikulacija (sicer v stilu slow motiona, ampak premik je bil pa le) iz Živijo, naslednjič Živijo. Kako si? do Živijo. Kako si? Lahko prisedem? Ok, priznam, v meni so se dogajali tektonski premiki, ko je tip sedel 4,23cm stran od mene in se pogovarjal  z mano. Povrh vsega sem bila pa še totalno nezanimiva. Kot vedno, ko bi morala narediti dober vtis. Obdana s tistim feelingom v eni hemisferi, ki pravi:”Joj, si ti ena trapa. Zakaj si oblekla tale pulover, ker v tistem drugem zgledaš dosti bolj ql, sploh se ti pa ne bi opazla tista maščobna blazinica na levi strani, ki sili na površje, tip bo zih, da sem špehbomba.”, v drugi hemisferi pa mi je odmevalo:”Jupi ja ja jupi jupi ja. Model se dejansko pogovarja z mano. Wuhuuuuu. Takoj pol moram obvestit Nino.” In imam še en problem. Pred ljudmi, ki so mi všeč, vedno zmrznem. Moje izjave niso modre, pametne kajšele duhovite. Vse, kar izjavim, zveni dokaj kretenistično. Še če rečem samo Ja, bom to izgovorila na tak način, da se bo (meni) slišalo butasto. Včasih se vprašam, zakaj ljudje vseeno vztrajajo v moji družbi, če naredim tak kilav prvi vtis. Sploh pa je moj besedni zaklad omejen na enozložnice tipa:”Ja./Ne./Mhm./Mogoče./Vredu./Fajn/UPS …” No, ampak ta moj Mr. Lepi se je pa kar razživel in me zasipal z vprašanji. Sčasoma, ko sem se privadila njegove bližine in ko sem se naučila ob njem uporabljat pljuča, da so mi dostavljala dovoljšno mero kisika, sem tudi jaz začela malo bolj telovaditi s svojim jezikom in pokazala tisto bolj socialno plat osebnosti. In nekega dne je padlo povabilo na kavo. Seveda sem ga najprej vljudno odklonila, ker pač ne pijem kave (ok, nisem taka tepka, da ne bi uštekala, da je to zgolj fraza, sej bi se mu takoj obesla za vrat, samo v mojem postopku civilizacije so rekli, da to ni vljudno in ker se trudim izpasti lepo vzgojena, je bila reakcija temu primerna), nato je dobil malo trikotne oči v stilu kaktodanepiješkave?, ampak bi bil vesel, če grem z njim na drink. No, tokrat  (po bontonu :P kao ) nisem mogla odklonit. Sploh, ko sem videla tiste iskrice v očeh … ah, res bi morala biti najbolj glupa bjonda, da bi rekla NE (hmmm, kaj vse lahko tak moški doseže z enim šarmantnim pogledom pa da ti ga servira še z božanskim nasmehom … uf, moja ahilova peta). In sva šla. On kavico, jaz čajček, ki sem si ga, tipično zame, v samem velikem vznemirjenju preveč cukrala in skoraj fasala sladkorno, čeprav sem se delala, da je zelo super in da se mi roke splJoh ne tresejo. Plačal je kavalirsko on, čeprav je pri tem trpel moj ego (ne vem, tako klošarsko se počutim, če mi kdo kaj plačuje in tega zelo ful ne maram). In ker se nisem hotla pretepat z njim glede tega, sva se dogovorila, da naslednjič svoj proračun znižam jaz. Recimo v torek. Ob 14h.  Štima. Men je prow. Sploh to, ko mam v igri vsaj še en drinkrandi s takim šmekotom. Lajkam. In do torka bom jedla samo zeleno solato, neokisano (pobožne želje, kakopak) …

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Saj veste, baje se “zločinec vrača na kraj zločina”. No, jaz zagotovo to prakticiram  že od nekdaj (začelo se je v otroštvu s preverjanjem, če je mama opazila, da sem naskrivaj pojedla tisto čokolado na zgornji polici, do katere sem prišla šele s pomočjo stola in če jo je morebiti nadomestila z novo zalogo). Tako sem tudi naslednji petek predčasno poganjala korenike na isti lokaciji v upanju, da ga spet uzrem. Ja, vem, trapa sem, ampak dopovej to meni, ko me razganja ljubezen. In ko sta se urina kazalca premaknila do blagohotne številke, ki sem jo čakala, ga res urzem. Srečne moje oči. Že čisto vsa v srčkih, evforično razpoložena, ko nisem vedela kam bi z vsemi temi občutji, čisto tam nekje lalala pod oblaki sem si slikala nadaljevanje scenarija, takrat pa … o groza, najjokokljabrcne&oselnasanka se pojavi od nekje sošolka iz OŠ. Med pogovorom, sem opazila, da me je tudi Mr. Lepi registriral. Očitno sem prejšnjič naredila nek vtis (+/- to naj bi bilo zdaj vprašnje), da sem se mu vtisnila v desno možgansko hemisfero (yeeeey zame :P ). Priznam, da je bilo do sogovornice nevljudno, ampak bil je super attack za moje oči in nisem mogla in niti hotela odvrniti pogleda od njega. On je pa takisto gledal mene. Sigurno je mislil, da sem opica na dvanjasto potenco, ampak nisem si mogla pomagat, če je bil pa tako zverinsko hud v tisti srajci s kravato, da se ti sfedra. Nato sem morala pristati  na sošolkin predlog o drinku (ker se tako dolgo nismo videli, da poveš malo o sebi), saj si nenavajena laganja (vsaj ne tistega zaresnega) nisem niti uspela izmisliti npr. da pa že nekoga čakam ali nekaj tretjega pač. Mene je sicer skoraj pretrgalo na popku, ker mi je po Ljubljanici spalval moj načrtovani flirtzmenek, ampak tudi v filmih doživljajo ljubezenske zgodbe nepričakovane zaplete.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Mr. Lepi

Pavla je v Čokoladnih sanjah dejala, da nikoli ne veš na koga naletiš za vogalom. Mogoče na davkarijo, kokoš, ki nese zlata jajca ali na bodočega moža. In mislim, da ima kar prav.

Bil je eden tistih dni, ko sem že vnaprej vedela, da se ne bo zgodilo nič turbolentnega. Bil je pač petek kot petek. Obično preseljevanje narodov iz prestolnice na rodno grudo. Gneča. Gužva. Đumbus. Bolj kot se bližaš Bavarcu in železniški postaji, več je hitečih nog, kovčkov in potovalk. Tudi tistega 5ka v marcu je bila scena podobna. Ampak sem se prebila do postaje pravočasno oz. predčasno, ker sem ujela eno “letečo preprogo” prej kot sem načrtovala, kar je rezultat moje prehitre hoje. Če bi bila bolj ueasy, verjetno danes ne bi pisala o tem in bi se verjetno moje misli vrtele drugače kot se. Zakaj? Zato, ker sem tisti dan dobila  pogled v stilu MAMICAMOJAPOMAGI, ker sem zagledala enega res hudo ušmekanega tipa. Tiste vrste, ko se ti pojavi v vidnem polju in v 1/9 sekunde veš, da točno takega, ma kaj takega, točno NJEGA išečeš že celo življenje, da je on tvoj sanjski moški, da bi šla zdaj, ta moment pred matičarja, ker veš, ker čutiš, ker … Ej, punca, a si se ti malo zatrapala? Japajade cccccccccc. Ne priznam. Ni šans. Ma kje. Ne zmišljuj si. Itaq je pa šel mimo in ga ne bom videla nikoli več. Ali pa tudi. Ker glej ti to, pred sabo je mel NE. JA. NE. JA. NEEE???? JAAAAAAAAAAA?!? OMG, JAAAAAAAAA isto ciljno lokacijo kot jaz. Pa ka si ti ja nor, čuj. Valda sem skakala do plafona od veselja. V meni se je predramil tisti tipičen ženski instinkt, ki želi ugajati:”Ok. Bodi skulirana. Misli na kaj lepega. Bodi +. Sij eno energijo. Mej eno posebno vibro. Bodi lepa (ok, to bolj težko), ampak bodi eXtra umirjena in samozavestna, da se bo čutila ta karizma, da bo tip trznil …” In ekolo, končno pride tisti usodni magični moment, ko si pogledava v oči. … … … … … … … … … … … … Mamma mia, ko enkrat vidiš te njegove modre oči, jih ne pozabiš do smrti. Mene je pribilo. Čisto. 20 metrov globoko. Najraje bi ga dala v posodo s formaldehidom in ga odnesla domov na polico, da bi ga lahko nemoteno nonstop občudovala (ok, da ne bo pomote, nimam mučilnih nagnenj a la Josef Fritzl, sam želim dopovedat kok mi je bil model TOP). A mogoče snemajo telenovelo?!? Ker jaz sem se resnično zaljubila na prvi pogled. Zatrapala. Zacopala. In to v enem šusu. In tako je on, brez da bi slutil, postal moj Mr. Lepi.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev