Arhiv za kategorijo nekategorizirano

Veš tisti feeling, ko ti veter podre hišico iz kart …

Priznam. Sem zelo občutljiva duša. Že kot otroka me je prizadelo, če sem zagledala pohojeno marjetico. Seveda s časoma človek postane za takšne malenkosti ravnodušen in ne tulim več kot žival, če vidim razčetverjenega močerada, ki je izgubil bitko z avtomobilskimi gumami. Me pa toliko bolj prizadenejo ljudje. Še najbolj me sesuje, če se vedejo do mene grdo tisti, ki jih imam najraje … Ko dobim sekiro v hrbet brez, da bi vedela točen razlog. Kar tako, da ne bodo samo veseli dnevi, da bo tudi malo joka kot v telenovelah … V meni se potem menjajo razpoloženja … Navadno v ciklu:

1. Ko ob n-tem poslušanju enega in istega solzetočnega komada, ki potrka na čustva in se mi zdi, da je napisan ravno za moje trenutno stanje – npr. nekaj v tem stilu YouTube slika preogleda - ter mi povzroči, da jočem kot tropska nevihta in s tem skrbim, da Paloma ne bo šla v stečaj, glede na to koliko papirnatih robčkov porabim …

2. Ko mi je tega, da se nekdo obnaša do mene kakor se mu v dani situaciji zahoče, dovolj in rečem: “Fuck off, lubi. Pa kdo si ti, da mi boš uničeval vse od samozavesti do lepih trenutkov, ki se spreminjajo v grde zaradi tvojega ega?!? Misliš, da ne znam živet brez tebe?!? Misliš, da te bom prosila, da se vrni? Ej, veš kako je … Če prideš enkrat z mano do game over, ne obstaja več play again. Vem, bolelo me bo, ko te bom hotela s korenikami vred izpulit iz mojega srca. Ampak ne bom se ponižala in ti naredila veselja, da bi potem rekel:”Vedel sem, da brez mene ne boš zmogla.” Sorry pikec, imam svoj ponos. Si pozabil?” In sem huda kot feferon. Zadovoljstvo pa mi daje misel, da je sedaj veter sicer res podrl mojo hišico iz kart, ampak ne bo pa vedno pihal samo na mojem dvorišču. Sliši se maščevalno. Vem. In hudo je, ko želiš prizadeti nekoga, ki ga imaš ubistvu rad.

3. Pride moment, ko se mi zazdi, da preveč dramatiziram. Da je veliko k interpretaciji pripomogla domišljija in da drugače niti ni nič hudo narobe. Ker mene zbega že en sam napačen pogled … Denimo, da je človek zamišljen, jaz pa sklepam, da me je pogledal grdo.

4. Ko se zalotim kako sanjarim o skupnih trenutkih, polnih iskrivega smeha, sproščenega

pogovora kot da se nič ni zgodilo.


5. Ko odmislim vse to sranje, ki se lepi name in se zamotim s kakšno dejavnostjo, ki me celo posrka vase (blažen čas).

6. In potem, preden zaspim, se znova spomnim nanj, se zavedam realnosti in spet sem znova na začetku … Sizifovo delo.

In ko pride trenutek, ki je malo bolj optimističen, si rečem:”Lej punca, če si v četrtem razredu OŠ prebolela Leonarda Di Capria, boš pa tudi njega, majkemi.”

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev