Arhiv za kategorijo Napiši zgodbo zame

To je zgodba o sreči, ki jo iščemo vsi. Nekdo je ne da in nekdo je ne vzame, zato je nikdar ne dobi. Mlado dekle se zaljubi v poročenega moškega in tisto pomlad sanjari, kako mu bo zašepetala na uho:”Pridi k meni, rada bi te imela, rada bi te poljubila in objela. Rada bi se zbujala s tabo, bila bi tvoja srajca, tvoja vroča sapa, tvoj parfum. Ljubila bi se s tabo na tisti fino masivni mizi. Namilila bi ti hrbet. Bila bi voda, ki te boža. Bila bi tvoja nimfa, tvoja misel, tvoj sen … ” Bila bi, če se ne bi bala in če bi smela.

Spet ga sreča, svojega krasnega gospoda, ko čez trideset let v parku uči vnuka voziti kolo. Obema  glasno zagira srce. Nasvidenje v naslednjem življenju, nekega lepega dne.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Fotografija leži na mizi. Trenutek nekega toplega poletnega večera ovekovečen za spomin. Terasa. Sončni zahod. On jo nežno drži za pas. Glavo ima naslonjeno na njeno ramo. Ona v lahni rožasti oblekici uživa v njegovih dotikih in pišu vetra, ki ji kuštra lase. Smejita se. Na mizi poleg njiju sta dva kozarca z vinom. Obeta se romantični večer dveh sveže zaljubljenih src.

2 leti pozneje. Preselila sta se v svoje stanovanje na robu mesta. Izbirata barvo s katero bi prepleskala kuhinjo. Ona želi svetlo zeleno, ker jo pomirja, on rumeno, ker mu je najljubša. Zmaga ona z argumentom, da bo več časa preživela v njej in ker se občuti ali je bila hrana kuhana z ljubeznijo ali ne in ker je on velik gurman in uživa v novih okusih,  popusti.

3 mesece kasneje. Ona dobi službo v lekarni. Uspeh proslavita z večerjo v pregrešno dragi restavraciji. Uresničujejo se jima bistveni življenjski cilji.

6 mesecev kasneje. Njemu podalšajo delovni čas. Prihaja domov, ko ona že spi, ona odhaja v službo, ko on še spi.

1 leto kasneje. On si kupi BMW-ja in si s tem izpolni svoje mladostniške sanje. Ona ga opazuje in se zave, da ga tako srečnega že dolgo ni videla.

7 mesecev kasneje. Njun prepir se prvič konča z njegovim udarcem. Ona šokirana obstane. Z dlanjo si drži mesto udarca in ga gleda z grozo v očeh. On skesano plane k nji, jo objame in reče, da tega ni želel. Da je refleksno zamahnil. Da je bilo iz ljubezni. Da se boji zanjo. Da se boji, da bi odšla z drugim. Da jo ima rad. Tako zelo. Poljubi jo. Ona mu verjame.

3 leta kasneje. Na njegovem puloverju opazi rdeč las. Nič ne reče. Samo zamisli se in spozna, da si že dolgo deli posteljo s tujcem. Da sta se ohladila en do drugega. Kdo je v resnici on, ki živi z njo? In kdo je ona, ki živi z njim?

4 dni kasneje. On se tušira. Ona izbrska iz njegovega žepa mobitel in preveri sporočila. Nobene  ženske, le Marko. Kaj si pišeta? Bere:”Povej ji za naju. Še danes. Sam si rekel, da je ne prenašaš, da te duši in se ne čutiš svobodnega. Uničuje ti življenje. Uničuje te. Uničuje te meni in najinemu otroku. Povej ji. Če ne, ji bom povedala sama. Tvoja Barbara.” Njen sum je dobil dokaz. Karte so padle. Ne mora si več lagati in zatiskati oči. Tisti las na puloverju ni las sodelavke, ki mu je prinesla papirje in mu z njimi nevede dala izdajalsko nitko. Ni bilo zgolj naključje, kot se je tolažila, kajti tudi njej izpadajo lasje ob vseh mogočih časih in na vseh mogočih krajih. Ne, to je bil las ljubice, ki postaja mati njegovemu otroku. Sesuje jo. Dotolče. Vsak hip bo prišel iz kopalnice. Ne sme je videti take. Znorel bo, če bo videl, da je brskala po njegovih stvareh. Prijel jo bo za lase, jo potisnil v kot in jo zbrcal, kot že tolikokrat. On ji je zadnje čase delal to vedno pogosteje, ona bo vrnila udarec samo tokrat. Odločila se je. Ko pride on, ve, kaj ji je storiti. Samo hrbet bo obrnila. Nož je pripravljen.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Če bi vedela, ne bi nikoli podpisala tistega formularja! Kot študentka medicine sem se udeležila simpozija o transplantaciji in darovanju organov. Med samim izobraževanjem me je prešinila misel, da ne bi rada po smrti postala hrana za male migajoče požrešne črve, ki bi me razgradili, razkrojili in tako moje telo popolnoma izmaličili, razcefrali, utekočinili, uničili tudi tisto, kar bi bilo lahko še čisto uporabno, toda zaradi prenehanja življenjskih funkcij, meni takrat nekoristno. Kolebala sem med tem ali naj svoje telo po smrti prepustim znanosti ali ljudem, ki jim bom morda s tem podaljšala življenje za nekaj let. Tehtala sem med sliko, kako si ljudje z zanimanjem ogledujejo moje možgane v vitrini, ali kako študentje pri patologiji secirajo moje mišice in preučujejo njihovo sestavo in strukturo in na drugi strani kako nekoga odrešim vseh tistih mučnih dializ ledvic. Tehtnica se je nagnila v slednjo smer, zato sem po enem izmed predavanj zapečatila svojo usodo po nastopu biološke smrti. Seveda bom takrat že precej stara, mogoče celo ne bom več uporabna. Sicer se pa s tem nisem preveč ukvarjala, za to bodo tako ali drugače pristojni drugi.

Po zaključku izobraževanja, sem se utrujena odpeljala domov. Deževno in megleno vreme je name še dodatno delovalo uspavalno, zato sem si odprla okno, da bi me malo svežega zraka predramilo. Po radiu se je vrtel trenutno moj topshit komad in sem obrnila gumb za volumen proti maximumu ter tako spanec odganjala z glasnim petjem (vožnja skozi samotni teren dopušča tudi take načine koncentracije). Pesem me je posrkala vase. Ravno na sredi viška refrena, ravno sredi tistih sladkobnih tonov skladbe, ko ti najbolj poženejo kri po žilah, takrat, ko sem bila v največjem elementu, se je zgodil tisti usodni zdrs s ceste, ki je trajal par neskončnih sekund, a je bil zaradi iznenadenja in šokantnosti preveč hiter, da bi dojela stvar v celoti.

Prebudila sem se enkrat v času vizite. Začudena. Kje sem? Zakaj sem tu? Kaj delam v bolniški postelji? Jaz bi morala biti na oni strani, jaz bi morala biti tista, ki pregleduje paciente, ne pa da ležim tu na neudobnem ležičšču. Zdravnik se mi prijazno smeje:”Kako se počutite, gospod?” “Gospod?!? Kakšen gospod? A se je tebi čisto sfedralo?” zavpijem pa ne slišim izrečenga, namesto tega se zasliši globok moški glas:“Bolje. Precej bolje.” “Kakšen cirkus je zdaj to?” ogorčena vpijem pa ni odziva. Nakar ugotovim, da to res ni moje telo, da se nahajam v telesu moškega, tam blizu šestdesetih let. Ugotovim, da mene pravzaprav kot celote ni, tu sem prisotna le še kot njegova nova jetra. Sprejeti samega sebe s svojimi slabostmi in napakami, je težko. Ustvariti si dobro počutje v svoji koži je garanje, a se to da doseči in ko dosežeš to, si spoznal filozofijo življenja, ker če ceniš sebe, ceniš druge in če ceniš sebe, te bodo drugi cenili, boš cenjen, spoštovan. Ampak, da pa se kar na lepem znajdeš v tujem telesu kot organ, to pa je druga pesem in to precej slaba, sploh, če te naselijo v organizem takšnega bebca kot so mene. To se je predvsem razvidelo, ko so naju odpustili in sva prišla v domačo oskrbo. Cele dneve posedava po kavču in preklapljava kanale na TV-ju. Ravno, ko bi prišla na svoj račun, da bi si ogledala kak zanimiv dokumentarec, ki se obeta na programu,  on pritisne na gumb in premakne na nekaj v stilu TV Golica. Saj bi ga udarila, brcnila, ugriznila, toda kot jetra nimam ne rok ne nog in ne zob, zato se moja jeza ne more konkretno udejanjiti. Na živce mi gre tudi, ko znancem po telefonu pametuje, da so njegova prejšnja jetra propadla zaradi hepatitisa C, ki ga je pred desetimi leti staknil med transfuzijo krvi. Ob takih trenutkih dobim napade besa, ker s takimi informacijami hrani naivno ljudstvo. Vsak, ki bi v Googlu vtipkal “hepatitis C”, bi dojel, da je to velika laž, saj vso darovano kri že od 90. let naprej testirajo. Poleg vsega, mu na noben način ne morem dopovedati, da bi se prehranjeval bolj zdravo, da absolutno in nikoli nisem marala vampov, zdaj pa jih imam na jedilniku kar precejkrat, da bi se več gibal, da bi šel iz te luknje, čemur pravi hiša, da bi videla malo življenja, čeprav z druge perspektive. Ne vem, če se mi bo želja kdaj uresničila. Najhuje pa je to, ker ni konca pa ni konca … Obsojena sem na ujetništvo. Moje misli so samo moje misli, nikogar se ne dotaknejo, nihče jih ne sliši, jaz bi pa tako potrebovala nekoga, kateremu bi razkrila svoje breme …

  • Share/Bookmark

3 komentarjev

Zobozdravstvena ambulanta. Čakalnica. Poleg nje sedi  čeden tip. Vidi ga, kako si naskrivaj ogleduje njene rdeče salonarje. Všeč ji je. Elegantno prekriža nogi in si popravi kodre. “Po nesreči” bi se ga rada dotaknila, priložnost za opravičilo pa izrabila za navezavo kontakta . On bi seveda nasedel in se začel pogovarjati (v takih situacijah se prileže malo sociale, da človek ne deluje ravno kot buldog, ki se je zazrl predse). Mogoče bi se čisto vredu razumela in bi potem šla skupaj na kavo. Kar naenkrat se odprejo vrata in sestra zakliče:”Palir.” Moški vstane in odide v ordinacijo. Predstavlja si, kako zdaj sede na stol, odpre usta in zamiži. Izza vrat se sliši zvok svedra. Kočnik levo zgoraj, sigurno. Za hip zapre oči tudi ona. Predstavlja si, da je njegovo dekle in ga sedaj čaka (kot včasih mama). Potem bosta šla skupaj v trgovino po špagete za večerjo. Vonja baziliko in sliši brbotanje paradižnikove omake. Med obedom načrtujeta počitnice v Parizu. Vidi, kako se vzpenjata na Eifflov stolp, da preverita, če je zaradi vse te gravitancijske sile, ki tam vlada, njun objem kaj bolj vznemirljiv kot na rodni grudi in če veter čisto malo zadiši po ljubezni, ko ji reče:”Mala moja, rad te mam.” Možgane naenkrat preplavi druga slika. Ta moški, ki se zdaj bori z bolečino na mučilnem stolu, inkvizicijskem elementu za modernega človeka, navidez všečen ženskim očem, magnet, ki privablja xx kromosome … kaj če je v resnici vzkipljiv, nadut, posesiven?!? Če mu predstavlja imeti žensko le za vloge, ki jih je opravljala v času patriarhata (kuhaj, likaj, pospravljaj …). Ali pa bi mogoče postal tak čez čas. Čez deset, dvajset let. Ko bi bila zanj le še odslužena igrača, ki se je ne more znebit. Zato jo pretepa, psihično in fizično zlorablja, vara, da bi jo prizadel tako zelo, da bi sama odšla, mogoče za vedno. Ali pa bi ji on pomagal. V hrano bi ji dal strihnin. Morda bi jo zadušil z blazino in bi kriminalistom rekel, da se je sama. V spanju. Pogosto je imela more. Bila je neuravnovešena. Prej ali slej bi se kaj podobnega zgodilo. Nekaj s takim koncem. Odprejo se vrata. Zdrzne se in odpre oči. Zagleda ga pred sabo kako se ji nasmehne, ko gre mimo nje. V njem vidi zločinca. Točno tak nasmeh imajo zločinci. S prijaznostjo želijo privabiti žrtev. Ona ni naivna. Ona ne bo ena izmed tistih, ki so nasedle. Pošlje mu pogled, ki bi talil železo. Zakadi se vanj in mu z desetcentimetnrsko tanko peto čevlja zmaliči obraz in ga onesposobi za vedno. Dokler je še čas.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev