Arhiv za kategorijo Ko se igram poeta

Tok si fancy s tem bluetoothom, da nedasepovedatkok.

Pa una tvoja kravata ubija.

Pa ta tvoj pogled ubija.

Pa una nova črna bunda ubija.

Pa tvoj nasmeh ubija.

Pa tvoji črni šuzi na vezalke ubijajo.

Pa te tvoje roke ubijajo.

Pa un ta 4. gumb na srajci čist ubija.

Pa tvoj (na)glas ubija.

Pa tvoja NOKIA ubija.

Pa te tvoje ustnice mmmm … ubijajo.

Pa ta tvoja bližina ubija vse do kraja.

In ko pridem do roba,

se počutim res kot eno preluknjano cedilce

in to samo zato,

ker si tok u iber hud do nezavesti.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Na dosegu poljuba si,

tako blizu in tako lep,

tebi se pa sanja ne, kaj vse bi jaz s tabo.

Ti pogled meni, jaz pogled tebi.

Dež, naliv, nevihta pogledov.

Mnogo neizrečenega.

Midva.

A jaz nisem izpod tvojih zvezd,

zato postajaš utvara, sen, slepilo.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev