Arhiv za kategorijo Katere barve je tvoj dan? (ali mix vsakodnevnih miselnih utrinkov)

Slovenci znamo kleti tudi po slovensko

Človek se v procesu socializacije uči lepega vedenja in k temu spada tudi izrazoslovje oz. besedni zaklad, s katerim izraža svoje misli, ideje, mnenja. Seveda se eni bolj, drugi manj trudimo, da je izrečeno v skladu z bontonom, se pa pojavijo momenti in situacije v katerih nam malo dvigne pritisk, ki ga marsikdo uravna s kakšno sočno/krepko kletvico.  In ker kolnemo vedno pogosteje, v vseh možnih oblikah in ob vseh možnih prilikah in kar ne mislimo nehat, bi bilo “fajn”, če bi začeli uporabljati slovenske avtohtone kletvice. Sedaj se poslužujemo predvsem tstih, ki so prevzete iz tujih jezikov in znane večini, zato jih na tem mestu ne bi izpostavljala.
Akademik Anton Trstenjak trdi, da je edina slovenska psovka “preklet hudič”. Bernard Nežmah, avtor dela Kletvice in psovke, pa se je bolj poglobil v dotično temo in razkril številne zanimivosti. Pa jih naštejem nekaj za vzorec, da pokažem, da imamo tudi Slovenci svoj nabor “manj primernih izrazov”, ki so namenjeni ob priložnostnih situacijah, ko nam vrže varovalke iz glave:

  • tristo kosmatih medvedov
  • krščen matiček
  • govedo neotesano
  • naj ti ohrovt zgnije
  • prmejdunej
  • saprabolt nazaj
  • seme hudičevo
  • naj te koklja brcne
  • da bi te grom užgal
  • prasec oduren
  • bes ga plentaj
  • koza
  • mater vola
  • naj ti orel kokoši odnese
  • sranje v kockah
  • pismo
  • gromska strela
  • norec …

Ob naslednji priložnosti, ko vam bo z jezika hotela zleteti kaka v stilu Je** se, recite raje 365 peteršiljčkov in korenček, z njo se boste miselno tako zaposlili, da bo slaba volja prej minila.

  • Share/Bookmark

5 komentarjev

Noč čarov(nic)

J!O!J!, meni grejo pa ti skomercializirani prazniki tako na gleženj (živci in jetra so že dovolj obremenjeni z drugimi stvarmi), da kar težko poslušam, berem in gledam vse te čire-čare okoli tega. Pa vseeno moram, ker kamorkoli se obrnem me zasipavajo s temi informacijami. Danes, ko  odprem svoj fb, za spremembo nisem obveščena od večine pofočkanih osebkov kakšno je denimo vreme, če se komu spi oz. so se mu zažgali zrezki (eni si zelo radi delajo javno sramoto), ampak moji možgani zaznavajo same slike z motivi čarovnice leteče na metli. Goreče buče so že izjeme. In potem se najde en ŽBLJ osebek, ki celo objavi nekaj izven te tematike in si s tem pridobi moje + pike, ker se ni podvrgel večini.

Jaz danes sigurno ne bom letela na metli, če bi že mogla, bi raje izbrala sesalnik, ker imam raje rock kot klasiko, ampak bo tudi to odpadlo. Ker nočem biti ukalupljena. Nočem igrati po pravilih, ki jih določajo mediji in komercializacija. Ker dobim ob tem kar ošpice. Lahko bom odšla na polet jutri ali kak drug dan, danes pa sigurno ne. Sploh pa ne maram gužve. Raje imam družbo. Tisto tapravo. Ob kateri se mi ni treba ukvarjat z vprašanjem, če imam vse lase na pravem mestu, če ne bi bilo vseeno bolje, da bi naročila solato, kot pohan sir, ker to ne deluje tako fancy, ko se mi ni treba ukvarjat z vprašanjem o tem kaj in kako bom rekla, ker sem lahko jaz jaz in vse kar bom izjavila, vsako potezo, ki jo bom naredila, bo sproščena, moja, stvar trenutnega vzgiba in navdiha se pravi spontana. Take družbe so redke, so pa dragocene in rada hodim na take “čarovniške” sestanke. Ampak ne danes. Danes bom raje furala običen lajf. Ne vem, mogoče bom pred spanjem prebrala Cankarjevo Pehar suhih hrušk ali Mater je zatajil, sem še malo v dvomih katero bi izbrala (Ti čisto resno temu verjameš? Eh, pa daj no, ne semš bit tako naiven. Ne verjemi ravno vsemu, kar ti naflancam.). Pa tudi Gostilna išče šefa ne bom gledala, ker me ti showi poneumljajo. Vem, smotana sem, ampak vseeno si zaradi tega nisem imela namena dati štrika za vrat. Dobro, zdaj sem malo iztirila oz. iztemila od bistva tematike pa ne bom zdaj tega komplet izbrisala in šla nekaj na novo tipkat. Osnutki, skice, prebliski in ideje so kdaj tudi zanimivi za branje (poudarek je na KDAJ, kar pomeni, da ne vedno in ni niti nujno, da se najde kak tak biser tudi tu).

Da preidem nazaj h koreninam teme, da zaključim v kontekstu. Zanimivo (če se delam, da vseeno vpliva name malo ta helloween, pač, če me že cel dan bombardirajo s temi info, se me pa tudi kaj dotakne), da naj bi se v današnji noči zbirale na kupu le čarovnice. Kdaj imajo night party predstavniki moškega spola, torej čarovniki? Mogoče na Martinovo? Samo s to razliko, da oni ne zaupajo metlam, ampak se raje za zih plazijo po vseh štirih (ok, ta je bila grda … ni lepo, da mečem vse v en smetnjak). Je pa res, da imamo ženske v sebi neko magijo in ko se tega zavedamo in jo začnemo uporabljati, lahko marsikako vplivamo na osebke z ranljivim egom. To je ta naša notranja energija, moč, mistika … Ubistvu nam moški kdaj upravičeno rečejo, da smo coprnice (seveda, si je treba to interpretirati kot kompliment, tudi, če sogovornik z izjavo tega ni msilil, ampak važno je kako naslovnik izgovorjeno dojame :D in da ni preveč boleče za njegovo osebnost). Za čarovnico so nekdaj vedno okronali žensko, ki je bila pametna, je razmišljala s svojo glavo, se ni uklanjala volji večine, se je spoznala na zdravilstvo, je imela mogoče čut za empatijo (npr., če se za ilustracijo spomnimo samo usod dveh likov iz slovenske literature, Agate Schwarzkobler in Pehte). Ker je imela več znanja kot okolica, jo je le-ta izobčila, ker je štrlela iz povprečja, ker si bi družba morala priznati, da je nazadnjaška in da ne ve vsega, to pa boli, zato je “boljše”, če se linča posameznika, ki ni ravno po njenih parametrih.

Zdaj pa grem odkrivat svoje čarovniške izvire, ki se še neodkriti nahajajo v meni. Mogoče naletim celo na kak gejzir skrivnostnega navdiha. Ni vse samo Klek, tudi v dnevni sobi se da fino preživet noč 31. oktobra. In to na toplem. Neprecenljivo.

  • Share/Bookmark

3 komentarjev

Trgovina, usmili se me!

Sem ena redkih predstavnic ženskega spola, ki imam genetsko okvaro na enem izmed kromosomov. Natančneje na tistemu, ki je zadolžen za evforično izgubljanje časa in denarja v raznih butikih, prodajalnah, trgovinah, veleblagovnicah in shopping centrih.

Recimo, ko sem bila še mala očkova princeska, sem se še veselila skupnega familiarnega pohoda na materialne dobrine, ker mi je to predstavljalo vznemirljivo pustolovsko potovanje v neznane kraje (seveda, ko sem pa večinoma svojega tedanjega življenja živela na relaciji dom – vrtec – dom, potem mi je bil vsak nov ovinek na poti velika atrakcija). Fino se mi je bilo dooooooolgo vozit z avtom, da sem vmes še zaspala in sem se potem na cilju “malo” sitna, ker so me zbudili iz sladkega spanca, pustila opa opa nosit mami ali fotru …. Odvisno koga je doletela “čast”, da prevzame štafeto. Všeč so mi bile izložbe, sploh tiste razsvetljene, z veliko kiča ali lepimi oblekami. Rada sem imela sprehod po starih ulicah z malimi trgovinicami in kavarnami iz katerih je dišalo po kavi in rogljičkih. Všeč so mi bili glasni Italijani, ker so delovali tako ueasy sproščeno (no, zdaj jih mogoče gledam z malo drugačne distance … ampak se dejansko obnašajo tako, kot da je cel svet njihov, karakter naroda al neki) in ko smo potem končno vstopili v eno izmed trgovin in so se trgovke ob pogledu name razneženo nasmehnile z:”Che bella bambina.” in sem se nato sramežljivo skrivala za fotrovim kolenom, ker kaj majo meni ene tete tam za delat buci buci buc … Ampak moja trgovska kalvarija se je tu šele dodobra pričela. Kot ponosna lastnica svojih treh let, sem imela temu primerno male noge za male korake in zame je bil en điro po trgovini že pravi mini maraton. Človek se utrudi. A veš, mama je naredila tri korake, jaz pa osem, sploh ni fer. In potem tisto, ko ti vsilijo neko stvar, ki je tebi absolutno ne malam, kl je glda in ne bom oblekla in mamino prigovarjanje naj bom pridna in naj vseeno probam in kako sem srčkana in potem ko je temu prikimala še sestra in se je strinjala še glava družine, prodajalka se je pa itaq nonstop slinila tam okoli, ker njej je pa ja v interesu, da stvar spravi na trg in zasluži in so bili vsi veseli samo jaz ne, je bilo spet na vrsti tisto mučno preoblačenje in držanje šobe, ker bi jaz raje eno drugo oblekico. In potem sem si čevlje obula narobe in si jih fino zašnirala, da smo potem izgubili še dodatne tri minute, da so me spravili v prvotno stanje. In vedno sem dobila zraven še kako svetlečo zapestnico, ker gospodične to moramo imeti. No pa so me malo potolažili, da nisem glumila glive v nedogled. Sej ok, to je bilo kar mučno, ampak se je svet vsaj vrtel okoli mene. Ko so bili na vrsti drugi člani familije je bil pa kot da bi dolgčas iz vsega sveta pripravil kongres ravno v tisti trgovini. Komaj sem dočakala tisti moment, ko smo se spokali v avto in je foter tiščal gas proti domu, jaz pa sem lahko spet zzzzzzzzzzz-jala na zadnjem sedežu.

Dandanes hodim shoppingirat samo in izključno samo sama. Ker lahko stvar opravim v 15 minutah ali v 3. urah, ampak vem, da ne bom nobenemu žrla živcev in on ne meni. So ljudje, ki potrebujejo nekoga za strokovno oceno, ali mu izbran tekstilni izdelek pristoji ali ne. Jaz tega ne rabim. Ravnam se po svojem občutku. Navadno so moji trgovski pohodi zelo brzinski in izgledajo tako, da grem en điro po trgovini, če mi kaj pade v oči navadno tudi kupim (včasih tudi brez pomerjanja, ker mi je to res blazen napor), če ne pa grem naprej. Nisem ena tistih, ki mora premakniti vsak obešalnik in kos obleči tudi, če vnaprej ve, da ga ne bo kupila. Navadno je pri meni tudi tako, da takrat, ko nekaj kupujem itaq tega ne najdem. Tudi zato, ker si jaz predstavljam kako naj bi stvar izgledala in ravno take ni v tedanji kolekciji, bo pa lahko prišla potem v naslednji, ko bo mene ta modna muha že minila. In vedno kaj kupim, ko grem v trgovino samo pogledat, ker imam še 10 minut časa do faxa pa se nimam kam dati. Ali pa takrat, ko grem kupit hlače in domov prinesem pulover ali škornje. Ja, skoraj nikoli ne dobim tistega, kar sem se namenila kupiti. In zame je nakupovanje muka. Vsa tista gužva pa probanje pa eno cifro manjši pa bi tak model, sam ne te barve oz. barva je ql, ne bi pa tega žepa … Vem, kompliciram, včasih grem še sama sebi na živce (kar je najhujša oblika … če ti gre kdo drug, se lahko umakneš, se distanciraš in ga opravljaš kako nemogoč je, ampak če greš samemu sebi pa … upaj, da hitro mine, druge rešitve ni). Je pa res, da če nekaj kupim in če rečem, da mi je všeč, je to res to. Mi je res ql. In stvar nosim. In se v njej počutim bombastično fino. In fletno. In udobno. In sexy. Seveda pa smatram za svoj največji trgovinski dobitek to, ko dobim hlače, ki se prilegajo mojim dimenzijam. S tem garderobnim kosom praktično izgubim toliko živcev, da bi bilo bolje, če bi si omislila osebno šiviljo. Zato se vedno sama pred sabo delam bolno, ko vem, da me čaka tak nakup.

In da je moja trgovinska mržnja izpolnjena na vseh ravneh, ne maram niti tistih vsakdanjih nakupov živil. Najraje bi videla, da kdo to opravi namesto mene. Vedno imam to srečo, da uletim v trgovino takrat ko:

a) je malcatime in posledično gužva in se vsem blazno mudi

b) imajo upokojenci dan popustov in je spet gužva

c) polnijo police in to ravno tiste, do katerih si se želel prebiti pa se ne moreš

Zapovrh še nimam pojma kaj bi zares rada kupila, ker se mi hkrati vse lušta pa obenem nič. Potem malo naskrivaj gledam v košare, kaj so si drugi kupili in zbiram ideje (poleg tega si še domišljam s čim se ljudje, glede na kupljeno, ukvarjajo, kakšen je njihov stan, koliko članov šteje družina (to se ponavadi fino vidi po jogurtih), kam hodijo v službo, kdo kuha in kaj kuha, kakšne so kuharske sposobnosti in prehranjevalne navade itd.), ampak navadno ne dobim nobenega lušta medtem in potem itaq kupim isto kot vedno.

Moja vrlina torej niso obiski trgovin. In sem verjetno ena redkih, ki ob nakupovalnih mrzlicah fura safr in ena redkih, ki mrzlično ne odšteva do dneva, ko se začnejo razprodaje (ker itaq takrat ne dobim želenega kroja, barve, cifre) in ena redkih, ki se ji stemni pred očmi ob besedi shopping. Bi pisala kar Božičku naj mi prinese tako čarobno paličico, da mi bo pričarala stvari iz trgovine domov. Ali pa vsaj nekoga v človeški obliki, ki bi me odrešil te muke. Res, jaz sem totalna antishoppingwoman.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Brata/sestre si ne moreš izbrati sam

Od nekdaj sem si želela imeti starejšega brata. Takega frajerskega, ki bi me malo ščipal v lička, me vzel s sabo na žur, bil pokroviteljski in skrben v mejah normale, me predstavil svojim luštnim kolegom, s katerimi bi se super zakonektala in bi bila zaradi tega med svojo generacijo izredno waw. Takega, ki ne bi naokoli raztrobil kako sem naskrivaj za šolo prižgala prvo cigareto in bi razumel, da je fizika čisti obol, zato ni čudno, če sem spet prigurala cvek. Takega, ki bi me povabil na pir in s katerim bi lahko klepetala ob 3:26 ponoči, če bi se mi zljubilo (dobro, tale slednja je malce prekruta, priznam. Jo črtam. Evo.). Pa ga nimam. Šmrc. No, mogoče tudi ne. Sigurno se mi potem v resnici ne bi zdel 1/4 tako šarmanten kot bi si ga želela in se posledično ne bi mogla afnat z njim. Ne bi me vzel s sabo ven, ker on ne bi bil nobena nanny, sploh pa baje vse sčvekam naprej. Tvegala bi, da mi tipi iz njegove klape niti v sanjah ne bi bili všeč, vsi slinasto otročji, z mozolji, 3kg gela na laseh in pošpricani s kolonjsko z vonjem smrečja  (sem pač zbirčna oz. jaz to imenujem smisel za estetiko). Itaq pa vem, da bi bil špeckahla za vse moje “pregrehe”, ker Tamalo je treba vzgojit, ne mora bit sramota za familijo. Takrat bi se verjetno zaklenila v sobo (ALELUJA tistemu, ki je izumil ključavnico in ključ), glumila glivo in si želela imeti ob sebi sestro. Moja sestra bi bila strašno ql. Skupaj bi hodili v shopping, gledali Razočarane gospodinje, si med sabo izposojali obleke, si zaupali skrivnostno najskrivostnejše skrivnosti, šli skupaj na morje, kjer bi pod dežnikom konzumirali lubenico in pecali fante. In sestro imam. Ampak spet ne takšno. Midve sva, ne kot noč in dan amapk kot pomlad in jesen. Vsaka čisto na svojem bregu. Že vizualno, karakterno pa še 4x bolj.. Ena fura športimiđ, druga modaprostoponjeno. Če se eni muva vse v stilu Lady Ga Ga, Sophie Milman, Amy Winehouse, Coeur de Pirate  in Lare Jankovič, bo druga nažigala Straussa, Ano Netrebko in Bele vrane. Ko se eni zasvetijo oči ob pogledu na Julia Alberta iz telenovele, bo druga rekla, da je absolutno BRUH. In tako naprej. Mnenja so deljena, zato se včasih pošteno iskri (mislim, ni šans, da obujem tiste zelene čevlje, ker zgledam v njih kot kumara v multipraktiku … in ne, NISO lepi). Torej z mojo sestro skupaj ne nakupujeva (ker bi se itaq skregali že s tem, ker bi vsaka rinila v drugo trgovino), ne gledava Razočaranih gospodinj (ker mam feeling, da mene to še dodatno poneumlja), si ne sposojavi oblek (ker imava poleg različnega okusa, še drugo konfekcijsko), si ne praviva skrivnosti (ampak jih zvohuniva), ne greva skupaj na morje (ker ko je eni voda premzrla, je drugi ql), ne jeva  skupaj lubenice (ker je ena absolutno antisadno-zelenjavni tip človeka) in ne pecava fantov (ker je ena že na ketni, druga pa luftarka). Me je pa ta moja sestra vseeno marsikaj naučila, npr.: orng super fajta, kako opraskat človeka do krvi v eni potezi (ja, ko je pri nas razsajala puberteta bi lahko komot citirali Prešerna ne boj, mesarsko klanje, ampak stari moj, naučila sem se samoobrambe, to je velika popotnica za življenje), kako se da fino plonkat, kako nalažeš starše, da si takoj po šoli doma vadil 2h klavir (v prevodu: šit, tok sem hitela domov, da bi prišla  pravočasno, zato sem pri Petri pozabla pulover) itd. Ubistvu, če pogledam iz drugega zornega kota (onega iz desne, ki ima 48 stopinj) lahko celo rečem, da Meine liebe Schwester sploh ni tako švoh. Kar je ona, jaz nisem in kar sem jaz, ona ni, ampak skupaj sva skoraj popolni. Pravim skoraj, ker nobena od naju ne obvalda kvantne fizike in se ne spozna na varovalke pa še ene par malenkosti. Kakršna je, je moja, ena in edina in jo imam ravno zato rada. Sicer ne na tak način kot v mehiških nadaljevankah, ampak sem prepričana, da bi jo very much (mogoče celo srceparajoče) pogrešala, če bi se denimo preselila v Mavretanijo (baje je to nekje v Afriki) in bi moji občasni treningi za živce izviseli. Se pa poleg vsega zavedam, da sem tudi jaz  iz njenega stališča kdaj prava tečka. Take vrste, ko bi jo najraje stlačil v mašino za rezance in vključil na najvišjo jakost.

Kaj pa če bi imela brata in sestro? A-a. Ne bi, hvala. Ne zato, ker je ena sestra čisto dovolj, ampak potem bi imela problem, koga imeti raje. Zih bi bla pristranska. Ali pa ne. Mogoče bi imela oba rada, ampak vsakega na drugačen način. Verjetno. Kaj pa če bi bila edinka? Bože nedaj. Že tako sem razvajena smrklja. Eden izmed razlogov pa je naveden tudi na spodnji fotografiji.

  • Share/Bookmark

3 komentarjev

Piercingholičarka

V mojih najmlajših časih se ni razpredalo toliko o zasvojenosti kot se dandanes. Poznali smo alkoholike, kadilce in narkomane. Pa še slednje zgolj iz medijev, ker tosepaprinasnedogaja. In še o tem se kaj prida ni razglabljalo, razen v šoli, ko si moral podpisati slavno izjavo, da v tem šolskem letu ne boš prižgal cigarete in pri kakšnem naravoslovnem dnevu s temo zdravega življenja. Stavke v stilu:”Spet ima probleme s pijačo.”, ki so bili izrečeni med odraslimi in za nameček še potiho pa je bilo treba preslišati.

In potem je prišla nova era. Ko so začeli vse bolj rušiti tabuje povezane z zasvojenostjo. Ko se je začelo o tem na glas govoriti, ko so se začeli vrteti brezplačni oglasi, ki so opozarjali na težave itd. In kar na enkrat so strokovnjaki ugotovili, da ljudi ne zasvojijo le opojne substance. Začelo se je s tem, da so zlasti otroci zasvojeni z računalnikom, s tabletami, hrano. Do danes se je razvilo toliko ugotovitev, kaj vse človeka zasužnjuje, da smo vsi postali odvisniki. Človek ima občutek, da nas imajo predmeti v lasti (če se jim pustimo). Dandanes ne rečeš rad imam čokolado, amapk sem čokoholik, ne rečeš veliko delam, ampak sem workoholik … Sklepam, da se vsak najde v nečem kar se konča na -holik … če pa beseda slučajno ne obstaja, si jo po besedotvornem postopku z lahkoto naredimo sami … Tako smo lahko avtoholiki, dežnikoholiki, mizaroholiki … In s tem se ponosno hvalimo naokoli. Nič več ne skrivamo tega za štirimi stenami svoje male sobe. Tako tudi jaz tu javno priznam, da sem piercingholičarka

Želja po modnem dodatku se je v meni rodila v drugem razredu osnovne šole. Navdih sem dobila pri eni ql punci. Imela je uhan v nosu in bila absolutno carica. Seveda so doma ob predlogu najprej imeli oči na fedrih, potem pa je sledil tipičen stavek:”Dokler nisi polnoletna bla bla bla …”  No in sem pridno čakala in štela svečke na torti, vmes pa dobila idejo, da hočem še pierc pod ustnico. Seveda sem čez čas, kljub polnoletnosti, spet imela sestanke kriznega štaba z mojimi domačimi. Imeli so seveda kup pomislekov, od tega, da sem (tipično) pripadnica kake srednješolske slabe družbe pa da tega res ne rabim, da mi sploh ne bo všeč, da boli, da se lahko okužim, da … Ampak moja vrlina je trma in preden sem odšla v boj, sem se o vsem dokaj informirala, zato sem bila na vse očitke, vprašanja in dvome pripravljena z argumentom, odgovorom, ki je bil meni v prid, kakopak. In ja, poslužila sem se tudi malo grde “goljufije”. Otroci dobro vemo, kje imajo starši žulj in če stopimo malo nanj, popustijo. Tako so tudi moji. In končno sem dobila svoj prvi novi piercing. Led je bil prebit, čeprav s krampom, ampak ok. Za naslednje pa itaq nisem niti vprašala za dovoljenje, ampak sem enostavno šla v studio in si prebodla želeno mesto. Valda ne bi nikoli dobila iz prve “blagoslova” domačih, ker se jim zdi to čisti nesmisel.

Potem se najdejo tiste sorte ljudje, ki pametujejo, da s svojimi bunkicami sporočam, da imam težave, da želim biti v središču pozornosti … Ampak jaz to absolutno zanikam. Danes ima itaq vsak drugi pa vsak vmes piercing, tako da s tem nisem nobena atrakcija. In če bi si ga dala že samo zaradi ljudi, bi se ga, čim bi popustil učinek radovednosti v stilu:”Ja lej, ko si si dala pierc.”, naeličala in vzela ven, sploh pa dvomim, da bi imela pogum, da bi si ga sploh dala, ker ko bi videla tiste klešče in konjske igle hmmm pomoje bi bil kar šprint od tam (pa potem sploh ni tako grozno kot se zdi na prvi pogled. Feeling ob prebodu je eden tistih elementov, ki zasvoji … Ni bolečina. To pride kasneje oz. sem tudi jaz med tistimi srečneži, ki imamo visok prag). Ne vem, a je tako težko razumeti, da so mi všeč uhančki, da so enostavno del mojega imiđa, da mi je super modni dodatek?!? No, pravzaprav se pa sploh več (tok) ne sekiram kaj si ljudje mislijo, važno, da se jaz najdem.

Pa še ena zanimiva povezava o tem, kaj naj bi pomenil prebod posameznega dela telesa http://www.exit.gs/index.php?id=2

  • Share/Bookmark

2 komentarjev

(z)Veriž(e)no pismo

Pred kratkim sem kot že ničkolikokrat poprej dobila še en mail v stilu verižnih pisem … Tokrat sem ga za spremembo izpolnila in ga šeram še na blog, da čimveč ljudi izve kaj novega o meni, ker vem, da sem blazen vir zanimanja (p.s. in mama mi še vedno bere Grimmove pravljice).

  • Spoznajmo svoje prijatelje :)

    Izbriši odgovore in napiši svoje, ter pošlji mail svojim prijateljem, tudi tistemu, ki ti ga je poslal. Osupljivo je, da izveš marsikaj novega o svojih najbljižjih.

    Ime: IMAM
    Priimek: TUDI (p.s.: davčna št. v denarnici)
    Rojstni dan: 31. APRIL
    Astrološko znamenje: RIBI
    Število družinski članov: SKUPAJ S ČREVESNIMI ZAJEDALCI OKROG 200
    Opiši se s tremi besedami: TO SEM JAZ.
    Tuš/kopalna kad? ODVISNO OD KOPALNICE
    Avtobus/vlak? LETEČA PREPROGA AVRIGO
    Letalo/ladja? TITANICFOBIJA/TALIBANFOBIJA TO JE ZDAJ VPRAŠANJE. KOCKA JE PADLA, RIM GORI! NEJ BO LADJA. VSEENO JE BOLJE, ČE MAŠ PRED SMRTJO ROMANCO O KATERI POSNAMEJO FILM IN CARUJEŠ, KOT PA DA NAMESTO V OBJEMU DRAGEGA UMREŠ S POGLEDOM NA EXTRA BRADATE BRUH STRICE.
    Najljubša hrana: BANANE POLNJENE S TUNO V ČOKOLADNI OMAKI Z GRAHOM. (A to sploh obstaja?!?)
    Najljubša pijača: KAPLJICA RUJNEGA.
    Naj skupina, glasbenik: ŠTAJERSKI MIŠO
    Naj film: KO TO TAMO ŠRAJA
    Ljubezen je …: BESEDA Z 8 ČRKAMI:3 SAMOGLASNIKI IN 5 SOGLASNIKI. OSTRIVEC NA PRVEM e-ju.
    Poljub je …: KULTURNO IZMENJAVANJE SLINE
    Kaj občuduješ pri nasportnem spolu: ČE SE NAJDE KDO, KI IMA RAZVITI OBE MOŽGANSKI HEMISFERI.
    Katere lastnosti ne maraš pri osebah tvojega spola? KOKOŠI ZNAJO PRITEGNITI POZORNOST. ZLASTI NA CESTAH IN PRI MOŠKIH.
    Recept za zvesto ljubezen: PREBERI VERIŽNO PISMO V STILU “… pošlji to pismo v roku 5 minut 20 prijateljem in ob 1:42 ponoči te bo tvoja ljubezen poklicala. Ne prekinjaj! …” IN GA POSREDUJ KOT VELEVA NAVODILO. NATO POJEJ SKODELICO ČOKOLEŠNIKA, TEČI PO STOPNICAH VEN, NAREDI 68 KROGOV OKROG PARKIRANE ZELENE PANDE, POJDI NAZAJ IN ČAKAJ DA BO e-mail ZAČEL UČINKOVATI. SICER SAMA TEGA RECEPTA ŠE NISEM PREIZKUŠALA, KER KJE NAJ DOBIM 20 FOLKA, KI BI TOLERANTNO SPREJEL ŠE EN VERIŽNI MAIL, TRENUTNO NIMAM ČOKOLEŠNIKA, AMPAK ČOKOLINO, KJE HUDIČA NEJ DOBIM ZELENO PARKIRANO PANDO IN NENAZADNJE NE DA SE MI TOK LAUFAT. ČEPRAV, ROKO NA SRCE, SLEDNJE MI NE BI ŠKODILO.
    Imena tvojih (bodočih) otrok (sin/hčerka): PANDOLFO IN VUKOSAVA (p.s.: če verjameš v Božička)
    Najljubši pregovor: BOLJE IZDATI PRIJATELJA, KOT CD DAMJANA MURKA.
    Kako zgleda tvoja pisalna miza? PRECEJ LESENO
    Vpr. za moške:Katero VIP Slovenko bi si želeli spoznati? /
    Vpr. za ženske:Ali se počutite prikrajšane, ker ne morete opravljati male potrebe stoje? SM PA MISNLA, DA BOM LOH TUD JS IZRAZLA ŽELJO O VIP OSEBKU Z RANLJIVIM EGOM, KATEREGA BI ŽELELA SPOZNATI … NA ZDEJ. GLEDE ODG. NA VPRŠ. PA: NIKOLI NISM ŠE RAZMIŠLJALA O TEM, DA BI SE MI DELALA KAKRŠNAKOLI KRIVICA GLEDE NAČINA OPRAVLJANJA STVARI TIPA “KO TE POKLIČE NARAVA”, TKO DA OČITNO SE NE POČUTIM PRIKRAJŠANO.
    Če bi ujela zlato ribico bi ti izpolnila katere tri želje? PROBLEM JE V TEM, DA NOČE NOBENA ZLATA RIBICA Z MANO SPREGOVORIT. “Žvau čuti.” JE ENKRAT REKLA MOJA STARA MAMA, TKO DA SE OČITNO MORM MAL ZAMISLT NAD SABO.
    O čem trenutno razmišljaš? O TEM, KAKO BI ZVENELA ŠPINAČA V G DURU.
    Kdo ti je poslal ta mail: NEKDO, KI VE MOJ MAIL NASLOV.
    Moto: ŽIVLJENJE JE KRATKO – JEJ VEČ PALAČINK.

  • Share/Bookmark

1 komentar

Chat-alnice

Saj vemo kako se začne večinoma ženskih zgodb:”Prijateljica mi je rekla bla bla bla.” In zakaj bi se izneverila tradiciji, če pa je tudi v resnici bilo tako … Bil je eden tistih dni, ko nisem videla dela in mi je višek napora predstavljalo že opravljati etape soba-kuhinja-hladilnik-odpri vrata hladilnika-vzemi nekaj ven-zapri vrata hladilnika itd. Nisem vedela, kam bi sama s seboj in sem bila najbolj zdolgočasen primerek v vesolju. Tak,  primeren za v enciklopedijo kot ilustrativno gradivo pod geslom DOOOOOOLGČAS. Verjetno sem padla iz evidence, ko so delili srečo v družabnosti … Imam ta problem, da takrat, ko se največ stvari dogaja, enostavno nimam časa, ko pa imam čas, je družabno dogajanje v moji orbiti nekje pod minus petnajst. In če ima človek dovolj veliko krizo, si nekaj izmisli, da jo prebrodi.

Tako sem se tistega popoldneva spomnila, da mi je pred časom prijateljica omenila eno izmed spletnih klepetalnic. Baje je dobra za odvajanje od facebooka. In, ker sem imela pomisleke, da mogoče res postajam fb-odvisenž (ker sem vsakih 6,7 minut preverjala, če me je  slučajno kdo medtem časom pogrešal in mi kaj nazidil/naZS-jal itd.), se mi je zdela ideja, da grem samo pogledat tole reč (ob takem ničdogajajočem dnevu) ravno pravšnja.

Ekolo, našla sem stran, 15 minut sem porabila, da sem si izmisla nick, ki še ni bil zaseden in ki ni bil nekaj v stilu BarbaraNovak ali Sončece_zlato ali luštna_beyba (samozavestno, mar ne), se končno registrirala in vstopila v chat dogodivščino.

V takih klepetalnicah se navadno giba določen krog ljudi, ki se čez čas virtualno pozna, zato sem bila kot sveže registrirana zelo mamljiv produkt. Na začetku sem sprejela vsakega (pač, moj edini interes je bil pregnati dolgčas, človek pa se lahko pogovarja z različnim ljudmi o različnih stvareh). Na začetku so tista bedna vprašanja:”Živjo. Kako si? Od kje si? Si v službi? Kaj študiraš? S čim se ukvarjaš?” Ok, prvim petim sem mogoče še tolerantno in iskreno priznala, kar jih je zanimalo, potem me je pa začelo to dolgočasiti in sem si začela odgovore preprosto izmišljevati … No, malo sem imela potem krizo, ker sem pustila domišljiji prosto pot in se naslednjič nisem spomnila kaj sem komu natvezila, zato sem v prihodnosti omejila svojo fantazijo in se sama s sabo zedinila, da je najbolje, da vsem povem isto ime, isti študij in isto delo. Ok, priznam, ni lepo, da zavajam zaupljive ljudi, da nasedajo mojim pravljicam itd. Ampak:

1. Raje imam enega “oboževalca” manj v realnosti, kot pa, da nekdo zlorabi moje npr. osebne podatke ali mene osebno (ja, preveč gledam TV, ampak tudi nikoli se ne ve, kdo je v resnici na drugi strani ekrana)

2. Kaj ma za brigat nekoga npr. z vzdevkom ŽNJ, kdaj mislim jaz fax končat (in ti s tem čisto resno zateži, ker pri svojih (lažnih, kakopak) 29. letih bi pa ja lahko že resno delala) in podoben tralala.

3. In priznam, malo me pa tudi domišljija posrka in ko enkrat začnem napletat neko zgodbo, ne morem končat. Ko je pa tako fino (stric Freud bi sigurno rekel, da se v teh fantazmah skriva ta bol, ker sama v realnosti nisem taka in si s tem lepšam sliko sebe pri drugih, čeprav na virtualni ravni … )

Tako, prek chata, živim mnogo tujih življenj, vse od medicinske sestre (valda, vedno držim pesti, da me nihče ne vpraša nič strokovnega, ker komaj ločim flajšter od povoja) do prof. športne (tu nimam kaj zaj***), od srečno zaljubljene (oh, kako popoln je moj partner; Hmmm zakaj jim ne kapne, da prav včasih malo pocukrano preveč?!?) do skrbne in ljubeče matere, ki si pride na chat le malo spočit možgane. In ljudje verjamejo. Celo več. Poslušati moram njihove bedne usode, njihov vsakdanji križev pot. Najbolj pa to, ker nimajo partnerja. Itaq potem čakajo, da se jih bom jaz usmilila, kljub vezi … Joj, eni so optimisti. In nadležni. Še dobro, da obstaja možnost ignoriranja in blokiranja.

In moški me sploh razočarajo. To so sami pomehkuženi, mamini sinčki, ko ti razlagajo koliko časa že niso … Ja in? To ni moj problem ..  in me niti ne zanima. Največja ironija pa je v tem, da so kljub temu še samozavestni. Predstavljajo se kot lepe, simpatične, duhovite, prijazne … potem ti samoiniciativno pošljejo sliko in me kamlu skipa en štuk nižje … Ok, sej lepo, da nimajo vsi sampodobe nekje pri minimumu, ampk ni treba pa pretiravat. In glej to čudo, kako potem tak superboy za katerega se okrona, ne mora realno dobit ene bejbe?!? In ko ti, kljub temu da imaš v profilu lepo po slovensko napisano, da ne iščeš nič oz. nikogar, da samo chataš, težijo s pijačo, zmenki, poroko si včasih mislim:”Ok, miško, a znaš brat? A veš, da nismo v 14. stoletju, da bi se js kot ženska ukalnjala moškemu v vsaki želji. Da bi iz usmiljenja šla z nekom, ki ga niti ne poznam? JOK BRATE, ODPADE!” Poleg tega pa so nekateri zelo komunikativni. Na vse tvoje odg. sledi:”aha/mhm/:)” in potem se čudijo, da nič ne odpišem. Ja, halo, kaj naj komentiram:”tako tako/da da/ :D ”?!? “Pa še ti mene kej vpraši?” sorry, ti si me kliknil, se pravi, da si se ti želel pogovarjat, se pravi, da tebe nekaj zanima o meni in ne kontra.

Se pa tu in tam najde tudi kak tak s katerim je super poklepetati, ko razume, ko zašteka, ko ima ista merila, da je to le chat, da ne utruja z brezveznimi vprašnji, ampak se preprosto samo pogovarja pa magari o tem kako uspevajo paradajzi v tej suši. Neobremenjeno.

Da ne bo pomote, nisem obupala nad moškimi … Sploh v realnosti poznam nekaj takih primerkov, ki čisto super zastopajo svoj spol, le ti virtualni so malo soft, ko bi jih človek kar malo poslal listje grabit ali nekaj takega, da ne bi samo gnajvili ljudi s pomočjo tipkovnice … Pa ok, saj jaz bi tudi več koristnega naredila, če bi tisto uro dolgčasa prespala kot pa da visim na takem chatu.

Drugače pa fb me ma še vedno v lasti :) Tako da chat zame ni protistrup.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Ko ti tuj firbec pokvari dan

Zakaj je človek tako zelo zanimiv, če želi zase ohraniti kakšno skrivnost? Če, denimo, enkrat za spremembo ni tiste vrste bitje, ki vsem, ki imajo, ali pa se mu samo zdi, da imajo, 2 minuti časa, z veseljem bombardira s podatki o svojem trenutnem življenjskem stadiju, v katerem se pravkar nahaja. Če človek ne želi, da cela občina izve, da uporablja pri pomivanju posode Pril z aloe vero, da so njegove roke tudi po tem “priljubljenem” gospodinjskem opravilu še vedno mehke kot da bi se dotikale kašmirja (vsaj tako obljubljajo v reklami). Če ne želi, da izvejo, da se mu je ob 9:15 zahotela topla kava in da je medtem ko so se sušila pravkar pomita tla v udobju kavča prebiral Čarovo Igra angelov in netopirjev. Kajšele, če ima človek kake globlje zadeve le zase. Ko ti očitajo, da imajo pravico, da jih izvejo. In bolj kot se človek pogreza vase in v molk, bolj so nadležni, bolj kopljejo, bolj vrtajo, da bodo prišli do naftne vrtine in da bodo informacije bruhnile kot gejzir, da se bodo lahko teden dni pobirali od šoka, od nakopičenosti podatkov, ki dišijo po skrivnosti, da bo spet dovolj materjala za premlevanje, razpredanje, interpretiranje in da bodo ven prišle čisto druge zgodbe kot jih v resnici v sebi nosi ta molčeča oseba.

Ja, trenutno imam v mislih sebe. Pa naj izpade še tako narcisoidno. Kratkomalo lahko rečem, da ne prebavljam ljudi, ki bi radi vse vedeli o vseh. In kot da sem idealen magnet, kot da čutijo, da imam v sebi, nekje v srcu, možganih ali kjerkoli že je shranjeno nekaj, kar je samo moje, potem začnejo spraševati, najedati, razjedati, samo da bi prišli do bistva … Priznam, včasih se me poloti tista egoistična žlehtnoba in trma in s še večjo vnemo skrijem, potisnem tisto stvar tja dol, nekam v globino levega mezinca na nogi in si mislim:”Ne boste me.” Včasih, ker molk vedno ne zadošča, si izmislim kakšno reč in povem ravno tisto, kar ljudje sicer želijo slišati, so pa po drugi strani ogorčeni … Potem (seveda, ker vzamejo vse smrtno resno, brez, da bi preverili informacije) izpadem bad girl, antimoralna in tosepanedela in asmotetakoučili … Ampak lej sorry, meni se zdi, da se bo Zemlja ravno tako vrtela okrog sonca ali obelodanim stvar ali ne. Bistvo je, da ne delam nič takega kar bi turbolentno spremenilo svet na slabše. Samo nekateri osebki se raje ubadajo z ostalimi, ker za ukvarjanje s samim sabo nimajo poguma. Bi si morali preveč priznati in bi preveč bolelo. Najbolj boli soočenje s samim seboj. Če imaš pri sebi vse poravnano, stojiš za svojimi dejanji, besedami, mišljenjem in se lažje upreš (če je to potrebno) drugače mislečim. In kar me še moti, je to, da je veliko ljudi, ki javno prikimujejo in se goreče strinjajo, da ima vsak pravico imeti svoje mnenje, da vsak lahko živi po svojem prepričanju, potem pa isti ljudje v zasebnosti, ko izraziš svoje mnenje (ki je nasprotno njihovemu), ko izjaviš kakšno izmed skeps glede njihovega prepričanja, ko osvetliš stvar iz drugega zornega kota, te pogledajo z zgroženostjo v očeh, ti nabijejo občutek krivde in ne morejo dojeti, kako ti celo življenje dajejo zgled, te prepričujejo v eno in edino resnico, ti pa kar tako, kao ništa, iztiriš z glavo skozi štuk nekam posvoje. Res, krasno okolje, kjer lahko ima vsak svoje prepričanje.

  • Share/Bookmark

1 komentar

Risanka, ljubezen moja

Nedelja je eden tistih dni, ko se jutra začnejo tako, da me Gaja dobesedno pripopa na kavč, zleze v naročje in me prisili, da z njo gledam Živ žav … Tako, da imam že skoraj vseživljenjsko tradicijo spremljanja tega otroškega programa, z izjemo par pubertetniških let, ko sem sama že nekako prerasla to nujno obdobje risank, ki so mi nekdaj pomenile hrano za dušo in ko nisem še imela drugih spodbujevalcev v okolju, ki bi menili, da si moram tudi sama ogledati risane junake, da bom lahko kasneje sodelovala z njimi v debati.

Saj ne rečem, da blazno trpim v potu svojega obraza, ko moram spremljati kaj se dogaja na ekranu, vendar sem vseeno mnenja, da smo imeli v času našega otroštva boljše, kvalitetnejše in predvsem lepše (tudi vizualno – kar pripomore k razvijanju čuta za estetiko) risanke. Zdaj  komaj da sestavim moj TOP 3 izbor. Najbolj uživam ob gledanju Backa Jona, Male kraljične in Polžjegrajskih zgodb. Seznam risank iz mojega otroštva pa je precej daljši: Zobne miške, Leteči medvedki, Smrkci, Jajo in Pajo, Šolenčki, Buš buš, Vili Ga Ga, Pingo pingvin, Cofko Cof, Tabaluga, Franček itd. etc. Ob njih se je rodilo tistih blaženih 20 minut čistega miru v hiši, ko enkrat za spremembo ni bilo treba starejšim tekati za nami in poslušati:”Zakaj je trava zelena? Kdo je natočil vodo v morje? A dež pada zato, da lahko gremo na sprehod z dežnikom? Zakaj rože ne govorijo? Zakaj zato? Zakaj, zakaj, zakaj …?” To je bilo tistih 20 minut, ko je mama lahko trikrat globoko vdihnila s polnimi pljuči, ker je imela čas, ko si je za 20 minut odpočila ušesa in ko je lahko v miru pobrisala razlit malinovec, ki je kapljal z mize.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

3x HIP HIP HOORAY za youtube!

Priznam, sem ena tistih ljudi, ki postanem hud romantik in stojim trdno z nogami na oblakih, če so seveda pogoji za to, drugače pa ne vzdihujem zasanjano ob pogledu na Rimsko cesto in ne jokam ob reklamah za Pampers, ne letijo mi srčki z oči, ko mi natakar iz vljudnosti poleg kave postreže še s komplimentom in ob predlogu za večerjo ob svečkah, z mizo na kateri bi bili dekorativno posuti cvetovi vrtnic, za ogrevanje atmosfere pa bi se iz zvočnikov trudil vzpostavljati ljubezensko razpoloženje Oliver Dragojević s svojo Moj lipi anđele, dobim ošpice in me prešine:”Pindo-mindo, eni so pa res izvirni. Not.”

Kot vsako jutro, sem se tudi danes, za lažje prebujanje, civilizirala najprej s pritiskom na gumb, ki je zaslužen za to, da moje domovanje napolni z radijskimi valovi. Glede na to, da zjutraj rabim konkretne brce v zadnjo plat, da se začasno poslovim od toplih rjuh, si človek zaželi kakšno hiperaktivno skladbo, ki človeka spravi na noge in si jo mrmra še takrat, ko v kopalnici veselo prazni tubo Aquafresh zobne paste. Ampak to jutro je bilo drugače. Kakšna “sreča” in asimoršmislt, na vseh radijskih postajah so istočasno vrteli same solzetočne komade (priznam, to kategorijo sem jaz naumila … ker pod romantične komade jaz smatram vse v stilu Sinatre itd.) … Na radiu 1 je Adele prepevala svojo Rolling the deep, na Expressu je imela svojih par minut Enya z Only time, dj na Anteni se je odločil za Bon Jovija in Bed in roses, na Hitu je Rihanna v skladbi Te amo poročala poslušalcem omenjene radijske postaje, da je zaljubljena, na Salamonu je za 3 minute posodila glas Tina Turner s Privat dancer-jem, na radiu Center so poslali v eter Bruna Marsa z It will rain, na Pacientu so iz naftalina potegnili Enriqueja Iglesiasa in njegovo Ballads, na City-ju je delal jutranji ekpi družbo Eros Ramazzotti s Parla com me, na Zelenem valu so si zaželeli Nino Pušlar s Slečenim srcem … V zadnjem stadiju upanja preklopim na radio Veseljak, mogoče tam naletim na kakšno poskočno … Sanja svinja o koruzi, a je krompir … Rolali so se namreč Slaki. Človek ne bi imel nič proti, če bi bilo vsaj nekaj v stilu Sem fantič mlad na vasi, ampak očitno so še s sanjami na vekah ubrano prepevali ničkolikokrat slišano V dolini tihi.

Nauk današnjega jutra: Še dobro, da obstaja Youtube, naš domači dj, da si človek lahko zavrti nekaj po svojem okusu.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Brez komentarjev