Arhiv za kategorijo Katere barve je tvoj dan? (ali mix vsakodnevnih miselnih utrinkov)

Moška osvajalska negotovost skozi besedila BFM-jev

Fant opazi dekle, ki zamaje njegov utrip srca nekam v višave. Zakaj le bi čakal Božička, da mu izpolni željo (plus tega ni ravno stoposto, da prinese, kar mu naročiš, povrh vsega je treba biti priden in seveda, kdo ve, če bi takrat ne bilo že prepozno in bi bila mala že na ketni (beri: v vezi) … ), najbolje, da gre v akcijo in pove svoje namene naravnost:”Rad bi bil s tabo in bi se smeju spet. Hočem te za sebe met.” Da bo stvar imela večji učinek si naredi še malo samoreklame v stilu:”Jest sm bog ljubezni, men’ ne manjka sanj. Jest začaram srečo, men’ zaupi dlan.” Pa katera bi ostala ravnodušna ob taki ponudbi?!? In frčafela mu poda roko, ter s prepletom prstov skleneta sveže frišno ljubezensko zvezo. Sledijo dnevi gruljenja v telefon, pisanje pocukrano romantičnih sms-ov, mailov, komentarjev in podobnih stvari, ki jih začinita s  sprehodi, pijačami, obiski kina, večerjami in štetjem zvezd v jasni noči. OMB, kako čas šiba, damica mora domov, ker je ura krepko čez limit, ki ga je imela Pepelka. Ampak tip se domisli pa reče:”Ostan pr men, moja tamala.” In ostane, ker ji ugaja. “Trpim u sladkostih – tvojih sadov” reče on in ona, dobrota vseh dobrot, rešiteljica sveta (no, vsaj občutek ima tak), ga odreši in se počuti alfa in omega, ko posluša njegov:”Še mal, še mal bl dol.” In tako bežijo minute, ure, dnevi, meseci, mogoče leta, dokler fant ne ugotovi, da iskanje oaze,  ekstaze, spreminja se v paniko in strah in reče:”Men ni več do teh stvari.” Seveda, ker ženske vedno želimo vedeti vzrok in tehten razlog, ga tudi punca, ki se ji maja status “v vezi”, vpraša:”Kva dugaja?” pa ji je povedal za svojo hibo:”Zmeri isto, en problem. Mene vleče nov teren.” Ker ona še vedno ne dojame kako resna je situacija (spet ena tipična ženska lastnost – zakrivanje oči oz. bežanje pred resnico), ji pove direktno:”Nisem več s tabo.” In da bi čimhitreje odšla, pove, da ji je olajšal selitev:”Šminke, prstani, uhani, vse sem vrgu čez balkon.« Ona težko razume, kako lahko gresta narazen, ko pa je bila njuna veza trdna in ji argumentira: » Tud najbolj jasen dan, tud najbolj bel oblak, se kdaj spremeni v umazan dež.” In deklini ne preostane drugega kot da gre v solzah svoje življenje živeti na drug naslov. Dan na dan si lom’ srce. Vseeno pa se nekega dne nameni preverit, kako gre od rok samsko življenje bivšemu. Odtipka telefonsko številko in na drugi strani sliši v frajerskem tonu:”Mirno uživam v dimu cigar. In si razvijam, razvijam svoj čar. In vem, da ostanem fenomen.” Zanima jo še, kaj počne ob večerih, ki so bili prej zapolnjeni z ljubeznijo:”Grem v Center, ker mam dnar in dekleta so za stvar /…/ in na konc, ko vse zapira in je glava polna pira, čist adijo in spet sam, pica burek pol pa dam.” Pa si reče, da mora sprostit vso to zlobo, ki se je nabrala v njej in se maščevati, zdaj, ko ve, kje se nahaja in se bosta “po naključju” srečala. In načrt uspe, ker on trzne in ji piše sporočilo:”Ko te na cesti srečam, v soncu nočnih lamp, vedno mal blefiraš. Mene dvigajo hormoni.” Ona tipično žensko, ignorira, čeprav zdi se ji pa fajn, ker je prijel vabo. Evo pa prileti še en sms:”V očeh le najdem neki sladkega, ki me vleče spet nazaj.” Ignoriranje številka 2. Ampak tip še kar vztraja:”Vrn se k men.” Bejba uživa v mučenju, dokler se on taktično ne odloči za pihanje na dušo:”Jaz sem v daljavo zrl in nisem videl, da zaklad ves čas pred mano stoji. I am loser. Vse bi dal, da se dotaknem tvojih sanj. Vse bi dal, vse bi dal, vsaj za kratek stik dlani ob dlan.“  Ob takih obljubah se odpre še tako težko dostopno srce. In ko je spet njegova, postanejo želje bolj realne in pogumne:”Sanjam, da ti prste zapletem med lase. Sanjam, k’ ti jezik prlep’m na zobe. Hotu bi te gledat, hotu bi te met. Raztrgu bi obleko, vzel bi ves tvoj med.”  In spet postane njegova mala nifomanka, dokler čez čas ne pridejo spet na vrsto ignoranca, aroganca, cvetke, spletke …  Tako več dnevi niso rok’n'roll, ampak vedno tišji mol. Ona želi priti stvari do dna in zahteva resnico pa ji reče:”Resnica je ena, tko misl’š ti. Zato, ker pr’haja skoz’ tvoje oči. Resnica je ena, jest vid’m dve. Čigava je prava, n’kol se ne ve.” In spet se šerajo bliskajoči pogledi in se pakirajo kufri, ampak na koncu si ona vseeno želi spravo pa predlaga, če bi bila sam prjatla, on pa reče:”Ne morem. ”



  • Share/Bookmark

1 komentar

Biti prvi

Že kar en lep čas nas skušajo filat po TV-ju z raznimi resničnostnimi showi. Seveda ni nujno, da jih spremljamo, če nam ni do tega, ampak tu in tam človek med šaltanjem programov naleti tudi na slednje. Mene osebno tovrstne zadeve poneumljajo, če jih gledam par minut, zato nisem ravno na tekočem, kaj vse se vrti trenutno, kaj je in, za koga trepetajo babice, mamice, hčerkice in mrzlično pošiljajo sms-e, da bi ostal v naslednjem krogu, one pa bi se potegovale za lepe nagrade. Vem le to, da so showi, ki se izvajajo v Sloveniji, kopirani iz tujine. Nič novega. Ampak to me niti toliko ne moti. Vprašanje se mi poraja, do kje bo vse to šlo? Kje so meje? Naletela sem na dva taka tuja showa in se zamislila, če ne bodo mogoče prihodnjo sezono takšne avdicije pri nas (upam, da ne).

YouTube slika preogleda

Tamali so me čisto vrgli na rit, kaj vse znajo pripraviti in to profi. Me je bilo kar sram moje skromne kuhe. Priznam, nisem ravno Jamie Oliver, ampak na urgenco tudi ni bilo še treba nikogar peljati, da bi mu izpraznili želodec, če je pojedel kaj izpod moje kuhalnice in si to štejem kar v čast. No, sem si. Potem sem pa videla te male mojstre in ostala brez besed.

YouTube slika preogleda

Ko sem naletela na to tekmovanje, sem tudi ostala brez besed. Ampak zaradi zgroženosti in ogorčenosti. Otroke siliti v manekenstvo, jim odvzeti otroštvo (ko poslušaš te male punčke so že vse afnaste, tekmovalne, ljubosumne …). In da štiriletnici dajo imiđ dvajsetletnice, meni je to skregano z vsako logiko in mi je grdo in mi je žal, da imajo nekateri čmrlji take starše, ki jim odvzemajo brezskrbne dni in jih učijo rivalstva in izvajajo psihične pritiske nad njimi, češ, moraš biti najlepša, ker smo se preveč trudili … Kakšen človek bo potem taka punčka čez par let? Ali totalno snobovska ali v breznu in s krivdo, da se mora celo življenje dokazovati in da nikoli ne bo dovolj dobra. Saj so ljudje, ki jim manjka kak vijak v glavi, ampak takim, ki odobravajo tovrstne showe pa po mojem mnenju manjka cela delavnica.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

2 komentarjev

Zakaj je bolje biti ženska kot moški?

1. Ugled manj trpi, če je ženska očkova princeska kot pa če je moški mamin sinček.

2. Ženska je lahko vedno  100%, da je otrok res njen.

3. Če ženska ne zna zamenjati gume pri avtomobilu, lahko brez slabe vesti vpraša mimoidoče za pomoč. Če to stori moški, izpade nesposoben.

4. Denar, ki ga  zasluži ženska, pripada njej. Denar, ki ga zasluži moški, pripada obema.

  • Share/Bookmark

1 komentar

Kdaj si zadnjič kakšno stvar naredil prvič?!?

Tako gre refren ene izmed Šifrerjevih pesmi. In človeku da misliti.  Prvi samostojni vdih po rojstvu, prvi samostojni poskus hranjenja z žlico, prvi korak,  prvi mlečni zob, prvi skok čez kolebnico, prvi prijatelj, prvi odhod v šolo, prva ljubezen, prvo potovanje, prva žurka, prva služba, prvi otrok … Bolj kot je človek star, bolj se mu dozdeva, da počne stvari, ki so vsakdanje, ki so rutina … Ne upa, ne more, ne zmore več (ali vsaj misli tako) … Ali se mu morda utrne misel, da je vse že poskusil … Pa ni … Obstaja preveč stvari, da bi jih zmanjkalo, če bi vsaj enkrat na teden poskusili narediti nekaj novega, nekaj, česar v življenju še nismo pa magari, če začnemo s tem, da si enkrat za spremembo nalakiramo nohte na flurescentno zeleno in odmislimo vse, kar je v stilu “jakajbodopadrugirekli” (treba je začeti z malimi stvarmi, da si naberemo pogum in kondicijo za velike premike).

Priznam, sama se velikokrat s težavo lotim kakšnih stvari, ki se mi zdijo turbolentno nemogoče, da bi jih uresničila, zato se zelo težko iz mrtve točke A premaknem za pol milimetra v desno (da prispem do točke B, je torej zelo dolgotrajen proces, a s trmo, pogumom in vztrajnostjo se da …). Na srečo imam ob sebi kolegico, ki me obsipuje s samimi pozitivnimi mislimi, mi vliva pogum v žile, da pride skupaj s krvjo do mojih možganov, ki se nekega lepega dne celo spomnijo, da bi se bilo vredno zbrcat pa narediti kakšen korak proti cilju. Prvo pomembno dejstvo, ki sva ga dognali je, da je veliko stvari odvisnih od nas samih, od tega kako se mi naravnamo do cilja. Če rečemo, da bomo uspeli, se z optimizmom podali na pot do rešitve, zaupali vase, bili samozavestni, potem je pot k želenemu cilju uspešna, če pa že na samem začetku rečemo, da je stvar tako ali tako obsojena na propad, da nima smisla in da nam bo uspelo le s pomočjo sreče, je možnosti precej manj. Meje so v glavi. In drugo navodilo, ki sem ga dobila:”Ne razmišljaj o tem, če ti štrči 302. las, zakaj nimaš mini krila, kaj si bo kdo mislil, zakaj ni danes petek, pod kakšen kot naj se dam, da bi izpadla najbolj ql, kaj pa če izpadem kokoš (nič krivi živali v sramoto) in podobnih 245. brezveznih sekirancij … Če imaš priložnost, jo zgrabi z obema rokama, nogama in srcem. Če jo ne boš, si krivdo lahko sama sebi pripišeš.” In sem se strinjala z njo. ZELO. Ampak ja, saj teorija je super, tudi praksa je, dokler je treba spodbujati druge, problem nastane, ko moram sama sebe potisniti v vrelo špinačno juho in reči enkrat za spremembo stolu stol in ne jogurt.

Danes je bil en izmed tistih dni, ki se mi bo ovekovečil v spominu za vse večne čase (razen, če ne fašem demence in mi tako odvzame trenutke nostalgije). Vsekakor se zjutraj , medtem ko sem se pomikala iz horizontale v vertikalo, tega še nisem zavedala, ampak saj pravijo, da so najslajše stvari spontane in nepričakovane. Pač, ponudila se mi je priložnost in sem jo enkrat za spremembo izkoristila. V glavi mi je donelo samo:”Kdaj, če ne zdaj.” in druga misel:”Ne razmišljaj, ti samo stori.” In sem. In sploh me niso preplavljaje misli o tem, da bi bilo bolje, če bi imela figo namesto konjskega repa in podobna ženska žretja (razen tisto z mini krilom mi je bilo malo žal, ampak zzzzzzzzima je in mrazzz, saj mi je oproščeno, mar ne) in sem si lepo rekla:”Naj si kdo misli, kar si hoče, saj si lahko tudi jaz o njem, kar si hočem.” In sem se vrgla na bombico v tisto vrelo špinačno juhico in plavala … in glej ti to, sploh me ni razneslo … Lahko rečem, da sem (bila) po eni strani razočarana, ker, kot ponavadi, je bil scenarij malce drugačen od tistega, ki sem si ga naumila v svoji glavi in ga neštetokrat preigrala … Dobila sem manjšo vlogo kot sem si jo obetala, zato se nisem uspela pokazati v taki luči kot sem si to želela. Ampak meni se zdi, da sem naredila VELIK korak, zdi se mi, da sem glede na dane okoliščine super krmarila stvar in da sem dala 500% od sebe. Seveda zdaj razmišljam, da bi lahko naredila vse drugače in se delam hudo “pametno” … dejstvo je, da sem v danih okoliščinah reagirala tako kot sem, da sem celo nekako puranje ponosna nase in da včasih iz malega lahko nastane veliko. Včasih je bolje biti vljuden kot (pre)pameten. Mogoče se mi bo pa kdaj še ponudila prilika in bom imela spet dovolj poguma, da jo izkoristim in bom mogoče takrat pokazala kak močnejši žarek svojega sijaja … Takrat sicer ne bo več stvar narejena prvič, pa nič zato, si bom omislila že katero drugo, tole pa bi lahko ponavljala v nedogled z različnimi variacijami na isto temo … Če gledam današnjo situacijo iz distance, bi celo rekla, da si lahko čestitam. Storila sem, kar mi je bilo dano in na razpolago in mislim, da sem lahko upravičeno zadovoljna s svojim dejanjem. Je pa res, da je največje merilo to, kakšna sem izpadla v očeh tistega na katerega sem delala vtis. Lahko bi imela priložnost govoriti 2h pa bi v tem času izjavila toliko tumparij, da bi se s copati lahko pogreznila v zemljo, lahko bi pa rekla samo:”Paradajz.” pa bi se to zdelo določeni osebi zelo simpatično in bi zmagala. Dejansko nimam pojma pri čem sem, je pa res, da si ne bom očitala (kot miljaužantkrat prej), da sem izpustila priložnost, da ne bom pri sebi razpredala:”Kaj bi bilo, če bi bilo.”, da sem naredila tisto, kar sem lahko, da sem zbrala vse atome + energije na kup in jih pošiljala, da so vibrirali okoli mene in držim pesti, da se jih je čutilo.

  • Share/Bookmark

1 komentar

Polnoletnost

Večina ljudi jo z vnemo pričakuje. Bolj kot se bliža, bolj vneto odšteva leta, mesece, dneve … Verjetno zato, ker imajo nato na spisku veliko več pravic o samoodločanju, ker  ”res” vstopijo v svet odraslih in ker se odprejo vsa vrata nastežaj. Navidez. Pravice o samoodločanju prinesejo na drugi strani odgovornost, odraslim se zdiš še vedno zelen kot limeta, babice in podobna raja pa si, kot nekoč, jemljejo pravico ščipat te za lica in se ne nehajo čudit, kako otroci hitro rastejo. Nastežaj odprta vrata so morda res tista v stilu diskotek in podobnega, da odpreš kakšna druga pa rabiš znanje, delavnost ali veze.

Nekje do sedemnajstega rojstnega dne, sem tudi jaz upala, da me dan, ko bom s svojo pljučno kapaciteto upihnila vseh osemnajst svečk, hitro doleti. Ko me je od dneva D ločilo samo še leto pa so me začeli vsi okupirati s tem, kaj bo sledilo po 365. dni. Sploh tisto v stilu dolžnosti. In sem bila en moment čisto štufa vsega in sem upala, da najdem kje kakšne kroglice pregelk, da ne bom nikdar postala velika (no, z mojo višino se res ne morem postaviti ob bok žirafi, ampak fazo rasti sem zaključila par let prej), torej je bila tu mišljena odraslost. Ampak jih nisem dobila in tako sem dočakala tisti pompozni rojstni dan. Sam glej ti šment, zjutraj sem bila še kar ista kot prejšnji dan, tudi naslednjega dne se nisem spremenila v kakšno superwoman, ni se zgodilo nič turbolentnega in šokantnega, kar bi pretreslo mojo bit in bi prešla v novo, boljše, svobodnejše življenje. Postala sem samo starejša, nisem pa postala pametnejša, modrejša, zrelejša (ok, to se itaq ne da čez noč). Veliko obljub, veliko pričakovanj, realnost se pa kaj bistveno ne spremeni. Hecno kako nasedem(o). Ampak nisem glumila glive. Saj mi v tistih okoliščinah sploh ni bilo nič slabega in sem se imela čisto zverinsko fino (takoj bi se vrnila, kje podpišem? no, pa saj zdaj tudi nimam razloga za ŠMRKetanje).

Nekako sem se ufurala v stare tirnice, se sprijaznila z večjo vlogo odgovornosti in si včasih privoščila kaj za kar bi drugače potrebovala dovoljenje mojih ljubih/”ljubih” (odvisno od momenta) staršev. In življenje je teklo naprej in teče še danes. Me pa vseeno vedno znova šokira dejstvo, ko me, jasno, takrat ko najmanj pričakujem, folk okrona za mladoletno. Najhujši “štos” je bil, ko sem prišla enkrat na blagajno z rumkokosom pa mi blagajničarka reče:”Tega izdelka ti pa ne bom prodala.” Jaz z izrazito blond pogledom, ki je sporočal, da mi 4% ni nič jasno:”Pa saj sem ga vzela iz police, potem je menda v prodaji.” (logično bi mi bilo, če bi ga šla sunit v skladišče, ampak tako … halo, ženska, kaj ti ni jasno?!?) Prodajalka:” Že že, toda jaz ne smem prodajat izdelkov, ki vsebujejo alkohol osebam, ki so mladoletne.” Jaz s trikotnimi očmi pa ful zavzeto:“Pa saj jaz SEM P!O!L!N!O!L!E!TN!A!” Prodajalka z zaničevalnim pogledom v stilu ne ti meni tralala, smrklja:”Ni se treba lagat.” Jaz z užaljenim egom:“Ok, bom pokazala osebno.” Ji jo ponosno izročim. Ona gleda mene, osebno, spet mene (z bolj začudenim pogledom) pa osebno, mene (z namrščenim pogledom) in še enkrat osebno, jo obrne proti luči in reče:”A sigurno ni ponarejena?” Jaz že čisto apatično:”Ne.” In končno sem prišla do svojih rumkokosov, čeprav jo mam na sumu, da ni verjela. Mislim, 234x WTF, česa človek ne doživi, če živi. Mislim, da me je pri vsej stvari najbolj “potrl” sum o ponarejanju, ker meni se kaj takega živ dan ne bi pripeljalo na pamet, sem preveč blond.

Drugi primeri so v stilu, ko greva z mamo en điro po mestu in srečava neko njeno kvazi znanko in se oni2, tipično žensko, zapleteti v pogovor o službi, vremenu in o tem kako uspeva solata na domači gredici, jaz pa vedrim in se prekladam z desne na levo, nakar čez čas ta tetka ugotovi, da sem pa očitno v kompletu z mamo in reče:”A to je tvoja hčerka?”Mama precej puranje ponosno (sicer ne vem čemu):”Ja.” T:”Čak, ta je taprva?” M:”Ne, tamala.” T:”Tamala že?” potem se prijazno obrne k meni in me vpraša:”In v kater razred hodiš, punčka?” Ne ti men punčka, ja:”V tretji.” Ok, sklika ji, da nisem več OŠ:”Ooooooo, že v tretji letnik, že v gimnazijo.” potem se jaz bedasto smehljam, ker nočem, da jo infarkt, če bi rekla na fax. T:“Maaaaaa, kok si zrastla, js se te spomnim, ko si bla še čist taka mala štručka, ko si se rodila blablabla.”A bejž? Nisem vedela, da ne bi smela rasti … Sorry, ker živim. Saj ne rečem, da ne paše kdaj kak kompliment o tem kako rosno mlada izgledam, ampak štejem jih krepko čez prelomno cifro, tako da pretiravat spet ni treba. Sem pač dobro ohranjena, jbg.

Ampak včasih pa pridno izkoriščam to, da delujem malo mlečnozobo. Prvič sem zatajila svojih 18+ čisto tako nezavedno. Ko sem čakala sestro v podhodu pri AGRFT-ju in se mi približa en, v tisti temi delujoč zelo scary striček in me vpraša:”Deklica, a si ti že polnoletna?” jaz na turbo odkimam pa reče:”Eh, pol pa nč.” Takrat sem dobila preblisk in rešitev kako se izogniti kakim anketam in podobnemu bullshitu. Ok, anketiranju in raznim “Bi prispevala nevemkok evrov na mesec za to pa uno fundacijo, namesto da greš na kavico (jaz ne hodim na kavico, ker je NE pijem) blablabla.” se raje izognem s tistim:” Mi dispiace, non capisco” Včasih pa človek nima sreče, če sem prej  brzela mimo pa veselo čvekala čisto po slovensko v telefon, ne morem se delat potem Eskima pa moram kdaj vseeno odgovarjat na kakšna čisto brezvezna vprašanja tipa:”Kaj zajtrkujete? (a ti misliš, da jaz vsak dan isto?) Kako pogosto hodite ven? (a ti misliš, da računam povprečje?) S kom živite? Koga boste volili na predsedniških volitvah? Ali načrtujete slivestrovanje v tujini? Ste že kdaj zamenjali gumo pri avtomobilu? Kater lak uporabljate? itd. V takih raziskavah je vedno vsaj moja anketa neverodostojna, osebni podatki a la  mail, tel. pa te stvari so pa itaq lažni. Pa kaj mi majo oni neki sms-e za šerat. Ne rabim. Res. Sploh kak Herbalife. Saj vem, da ni lepo in ubistvu se mi tile anketiranci včasih zasmilijo, konec koncev je to njihov job, na živce mi gredo bolj tisti, ki sestavljajo take neumne ankete, ker jaz res ne maram, da se nekdo vtika v MOJ lajf. Sem polnoletna in imam eno izmed pravic, da postavim mejo v zasebnosti.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Diploma, bolezen moja

Vsako obdobje se enkrat začne iztekati proti koncu, kjer že čakajo vrata v novo etapo življenja. Meni se trenutno izteka v peščeni uri študijsko življenje. Tadaaaaaaaam, prisopihala sem do absolventa, ki se mi je vedno zdel tak ueasy v tem smislu, da človeku ne dihajo za vrat pogojni izpiti in da ima ljubi mir razmišljati in pisati o svoji velesenzacijski diplomski nalogi.

No, pri meni v realnosti ni tako. Cela dva meseca že guram ta status  pa imam feeling, da mi letos še najbolj globoko in silno dere voda v grlo in da me čas prehiteva po levi 300/h. Poleg famozne naloge me  čaka, da opravim še kar nekaj tistih izpitov, ki so blazen “posladek” študija in zahtevajo tri ljudi in pol, ne pa samo eno malo blond glavo.  Vem, zajebala sem. Enkrat v prejšnjih letih, ko mi je bila glavna skrb, da sfolgam pogojne čez, ostalo bom pa že … In tako se človeku rado nabere. Ampak zdaj je, kar je. Situacija je takšna, moram jo osvetlit s prave smeri in rešiti stvar na najbolj eleganten način.  Če bi bilo odvisno samo od mene, jaz sploh ne bi komplicirala. Enkrat bi sigurno prišla do cilja, ker sem pač tak človek, da česar se lotim, to želim dokončati. Če ne s pametjo, pa s trmo. Samo potem so tu še ljudje, ki, če je le priložnost, preverjajo in se informirajo kako blizu sem zaključku študija. In to že kar eno lepo leto, ker v četrtem letniku pa ja moraš že vedeti kaj bo tema diplomske, lahko bi jo napisalal med poletnimi počitnicami in ne bi koristila absolventa, ker tvoja sošolka z OŠ je pa že lani diplomirala, a veš in podoben bla bla bla, ki mi nabija slabo vest in občutek, da sem totalna zguba, luzer, nek gnil stvor, ki ne naredi nič koristnega za narod in je lastni familiji v sramoto, ker še vedno nisem pri tazaresnem lastnem  kruhu.  (pri tem verjetno ne bom niti po diplomi. Sem se odločila pač za tak študij, ki v zdajšnjih okoliščinah ne doprinese niti mesta za specializacijo, kajšele,  šiht čez noč. Sicer jaz pravim tako, da se zdaj ne bom še glede tega metala na zobe, ko bom pred situacijo, bom videla kakšne možnosti so, če so, ker je danes stvar sigurno drugačna kot bo jutri in čisto nekaj petega, kar bo takrat, ko bom iskala job. Plus tega se pa niti ne čutim kompetentna opravljati ta poklic, ker sem se na faxu zgolj učila neko piflariijo, nič pa kar bi mi dejansko lahko koristilo v praksi, kar se mi zdi nadvse žalostno. No, edino, če bi me karierna pot vodila v neko hudo znanost, tam bi mogoče uporabila kakšno definicijo iz študijske literature.) Ampak ljudje imajo verjetno petnajsti čut in me vsi po vrsti sprašujejo o zadevi s faxom, da postajam, ob taki tematiki, iz dneva v dan bolj podobna  besnemu andaluzijskemu biku, ko mu pred očmi miglja rdeča tkanina. Resno, čisto ošpice dobim v takih momentih in sem si rekla:“Naslednjega, ki me vpraša nekaj v tem stilu, potunkam v razbeljeno fritezo, majkemi.” Pa pišuka no, kot da je fax edini smisel življenja, edina tema o kateri se lahko nekdo z mano pogovarja. In bolj kot tega ne maram, bolj ljudje drezajo, sprašujejo, živčijo, gnjavijo. Glej, pa saj čez deset let se mi ne bo poznalo, če sem študirala pet let ali kakšno več. Zakaj je tu nek hud problem? Zakaj folk dejansko reagira tako kot da bi najmanj pet ljudi pobila, če imam še nekaj obveznosti več kot bi si jih želela in mi gre za nohte. Zakaj mi vsi po vrsti rečejo”Mene bi ful panika.” Sorry, mene pa ne, ker mi to ne bi čisto nič pomagalo. Saj ne rečem, da mi je vse ravno, bi celo rekla nasprotno, da se že malo preveč sekiram in si jemljem k srcu pa sem poleg tega še edina oseba, ki verjamem, da mi bo uspelo. Zagotovo. Enkrat. Vsi drugi so mnenja, da bi si raje dali mlinski kamen za vrat. Jaz si ga pač ne upam. In sploh imam preveč rada življenje, da bi si ga dala za eno tako “brezvezno” stvar (gledano s stališča ali se splača za to umreti). Je pa res, da si ob slabih momentih očitam kakšen buksel sem bila, ker sem se v OŠ dala prepričati, da pa vseeno ne bi šla za frizerko (odvrnili so me z dejstvom, da bom morala starim gospodom urejati brke itd. jaz pa tudi nisem bila tako pri pameti, da bi si omislila, da lahko delam v salonu za mlade ali pa samo za ženske (no, to ne bi, bi bil dolgčas)). Sedaj bi imela en fancy šmancy salonček, nobenemu ne bi visela na grbi in nihče me ne bi spraševal o diplomi. Verjetno bi imela kakšne druge eksistencialne probleme, ampak bi jih že razrešila. Upam. Zdaj sem pa v tem dreku imenovanem absolvent. In ko se izvlečem iz njega, bom dobila kakšno novo, še težje premostljivo oviro v življenju. Vedno se najde, kar ni nujno slabo, saj se človek preko njih izoblikuje.  Nič nimam proti oviram, imam samo proti temu, da se ljudje vtikujejo v moje življenje. Zakaj bi ga morala krojiti po njihovih standardih? Zakaj bi morala igrati po njihovih pravilih? Zakaj se toliko oziram na njihova mnenja? Zakaj se včasih potem počutim, da si ne zaslužim niti tega, da se pes name poščije? Vsa ta občutja so iz mene privabili ljudje s svojimi vprašanji, firbcem, očitki, dvomi, pripombami, komentarji … In čez par let si bom rekla:“Punca, si ti bla trčena, s čim si se bremenila. Brezveze. Namesto, da bi uživala, saj ni bilo navsezadnje tako hudo, ane?!”

In sem se  že zdavnaj odločila. Tudi če/ko pridem do cilja, tega ne mislim obelodaniti (no, razen svojim, se razume). Drugi pa naj se zadušijo v lastnem firbcu in naj privoščljivo mislijo, da še vedno guram študentski lajf. Jaz pravim, do groba bom prišla tako ali drugače, z diplomo ali brez, bolj mi je pomembno to, da bi prispela do tja srečna, da mi ne bi bilo žal, da česa nisem storila v življenju, da ga nisem uživala s polno žlico. Ne mislim samo na hedonizem, ampak na to, da bi takrat v sebi imela tisti občutek izpopolnjenosti.

  • Share/Bookmark

2 komentarjev

V pričakovanju nove cimre

Ok, vem, da smo že krepko v novembru, ampak jaz bom svojo novo cimro spoznala šele danes. Do zdaj sem namreč hedonistično uživala luksuz tipa: imeti celo sobo zase. In ravno sem se klimatizirala in navadila na “samsko” življenje, ki pomeni, da lahko vstaneš kadarkoli, greš spat kadarkoli, da imaš lahko radiator na jakosti, ki ti ustreza, da lahko poslušaš katerokoli glasbo, gledaš film, poročila, dokumentarce, nanizanke brez slušalk, lahko poješ cel dan in veš, da ne greš s tem nikomur na živce, lahko si lakiraš nohte, se bedasto nasmihaš ob branju sms-ov, imaš modno revijo in govoriš neumnosti v telefon. Človek se razvadi. Vsaj jaz. In danes bo vsega tega konec. Ajoj!

Saj ne rečem, tri bivše cimre so bile čisto vredu punce. Vsaka po svoje biser. In z vsako sem se zakonektala na drugi ravni. In vedno, ko se ponovno dobimo je čisti žur. Tisto, ko se poznaš tako zelo, ko si ti res ti, kar rečeš je ql. Ko čutiš, da si sprejet iskreno in toplo. Včasih si rečem:”Punca maš ti srečo, da spoznaš take fajne ljudi.” Ja, ampak vseeno me ob novici, da pride ena nova, vsakič malo stisne, ker ne vem kaj naj pričakujem. Vedno se spomnim na tisto četrto, ki je bila ubistvu katastrofa. No, mogoče ji delam krivico, mogoče je čisto vredu, samo moj karakter in njen karakter JOK BRATE, ODPADE! Čisto kontra. Druga sfera. Ženske resnično nisem prebavljala od trenutka, ko je pomolila samo glavo skozi vrata in z osladnim glasom rekla:“Živijo.” Takrat je bila moja prva in edina misel:“To ne bo dobro.” In res ni bilo. Ker je bila soba kar naenkrat podobna deponiji (vizualno in vonjalno) in sem rabila kengurujske sposobnosti, da sem lahko preskočila zaboj z jabolki pa še enega s krompirjem, par knjig in ostalo šaro ter tako prišla do postelje. Ker me je s svojo slonjo hojo zbudila najmanj trikrat na noč, ob petih je pa začela eXtra smrčat in me zbudila v četrto. Ker je cele popoldneve sedela na postelji in iz reklam izrezovala solato, šampone, piškote itd. in slikice stavila na kupček. Vedno je jedla čebulo in ni pustila zračit sobe. Na balkonu je imela jogurte, ker bi se v hladilniku pokvarili in je kavbojke obesila na kljuko na zunanjo stran vrat. Potem je imela vizije, da se ji nekdo prikazuje in ji nekdo zastruplja hrano. Ko je neke noči ob dveh s svojim vreščečim glasom zbudila cel štuk, medtem ko je zahtevala, da si naj grem naslednji dan odpret kartoteko na psihiatrijo, ker sem šla zapret vrata, ki jih je ona pustila nastežaj odprta, mi je gladko malo prekipelo in sem se preselila v sosednjo sobo. Ženska ni imela 3 čistih. Včasih se sploh vprašam kako sem zdržala živet v takem in razmišljam, če bi oddala kandidaturo za mučeništvo. Uglavnem, tega svet še ni videl. Včasih razmišljam, če dejansko lahko obstajajo taki ljudje, če ni bil to kak psihološki poskus do kje sega človeška toleranca. Zaradi te izkušnje me od tedaj vedno spremlja nek paničen občutek, ko vem, da se mi bo nekdo pridružil in to ne po moji izbiri. Po drugi strani pa se spet tolažim s tem, da slabše in groznejše sostanovalke res ne morem dobiti. Bomo videli kaj bo. Vseeno je boljše, lažje in prijetnejše živeti, če se z nekom razumeš u iber, kot če se razumeš samo tako v stilu“Živijo. Kako si? Lepo vreme. Adijo.” ali pa če se sploh ne razumeš. Pustimo se presenetiti. Držim vse štiri palce, da bo vleklo na pozitivno.

  • Share/Bookmark

2 komentarjev

Dan pred izpitom

Čeprav vem, da mi teče slap Savica v grlo in sem v pomanjkanju časa, sem si vseeno odtrgala nekaj dragocenih minut, da napišem tale blog. Jutri se mi bo vsekakor poznal ta primanjkljaj, momentalno pa ga štejem v odmor namenjen reklaksaciji možganov. Vedno je tako, da mi zmanjka na koncu samo en dan, da bi imela vse popredalčkano in urejeno in ne bi mešala med sabo kivijev in žaluzij. Nikoli pa nimam dovolj motivacije, da bi se začela na preizkus pripravljati kak dan prej.

Ampak zadnje dni, ko mi gre že “malo” za nohte, spravljam in tlačim informacije v mojo malo lobanjo zelo na turbo. Koncentracija je podobna kot ko Filip igra igrice na računalniku in zanemarja vse svoje fiziološke potrebe oz. jih sploh ne zazna. Meni se tudi zdi škoda vsake sekunde, ki jo porabim za brezvezne stvari kot je npr. kkosilo, ker itaq nimam apetita medtem, ko se mi po glavi podijo značilnosti modernizma in vedno zamenjujem Marulića z Mažuranićem. Sorry, vem da je “literarnokletno” kot da bi Hrvat rekel, da ne loči Cankarja od Jovanovića pa bi se meni zdelo:“Pa šta je s ovim.”


Pa ok, imam še točno štirindvajset ur časa, da nekako spravim informacije v red, da naredim malo discipline v glavi. Mogoče mi pa uspe, samo pravo taktiko si moram omislit. In se skoncentirat. Se učit 120% in pri tem niti pomisliti na to, da moram dihat. V takih momentih blazne koncentracije sem potem sama sebi v ponos, ker vidim kako si zapomnim enormno količino stvari. Če bi vsak dan delala s tako paro, bi bila že Zweistein. In motivacija drži, dokler ne pride spet en moteč faktor iz okolja. Ali pa preblisk, ostra misel, ideja.  Ker potem meni misli kar malo zbežijo, odplavajo, odsanjajo. V enem momentu se spet zdrznem in si rečem:“Punca ne trati časa. Saj vendar nočeš, da bi jutri gledala v laminat kot cucek, ko ne boš vedela odgovora. Potrudi se malo. Še danes. Teh par uric. Saj bo šlo.” In se trudim. Dokler si ne začnem nohtov gledat in me začnejo blazno motit in si jih moram it malo popilit. In čez čas si omislim, da bi bilo dobro, če bi si šla zobe umit. In pride foter in reče, če bi jedla špagete. In jaz se potem spet probam zbrat. Padem noter in pride Gaja, da mi pove, da je videla veverico in je nabrala v gozdu dva kostanja. In potem jovo na novo. In si potem rečem:”Pa kako to, da mi nič ne gre.” In meni se bo počasi zmešalo od tega jakega koncentriranja.  Opice imajo bolhe al neki?!? Ne ne ne, daj povej raje kaj se je dogajalo v renesansi? Naštej književnike, ki so delovali med obema vojnama.  Kaj naj jutri oblečem? Aja, sorry, spet sem s faze. In tako v nedoled. In če sem si še včeraj obetala noč pred izpitom kot noč mirnega spanca, ker bom imela vse pošlihtano, se ta vedno zasuka tako, da je podobna tisti noči pred božičem, ki je brez spanja in v pričakovanju čudeža.

  • Share/Bookmark

3 komentarjev

Včasih so besede odveč

+

+

+

YouTube slika preogleda

=

PRIJETEN PETKOV VEČER.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Ej, pol pa svizec zavije čokolado v foljo

Kamorkoli se človek obrne je bombardiran z reklamami. Na TV-ju, radiu, internetu, jumbo plakatih, v poštnih nabiralnikih, časopisih, revijah … povsod nas opozarjajo, da nam samo še tisto nekaj manjka do sreče. Če bomo kupili, kar nam ponujajo, bomo srečni tako kot ljudje v reklami. In ljudje hlepimo po blagostanju, zato stvari nasedemo in jo kupimo. Potem ugotovimo, da to ni to, da nismo nič kaj več srečni, mogoče smo celo malo razočarani, ker smo si od proizvoda obetali več kot nam je ponudil. Ampak kupili smo ga pa le in s tem izpolnili namen oglaševalca.

YouTube slika preogleda

Meni so všeč tiste reklame, ki imajo neko zgodbo. Ko je res podana na način všečen očem in ušesom, ki pritegne in je zato toliko bolj učinkovita. Več kot odlično opravi svoje delo in potem ljudje množično kupujemo reklamiran proizvod.

YouTube slika preogleda

Mediji imajo na nas velik vpliv. Tudi, če se tega zavedamo, se je težko ukloniti zdravi pameti oz. lastni presoji. Kupimo tisto, kar nam lepše predstavijo, kar ima lepšo embalažo in zgleda bolj estetsko in mikavno. Priznam, tudi jaz bom 20x prej kupila proizvod, ki je bil predstavljen na TV-ju, kot pa proizvod, ki je reklamiranemu sicer podoben, je mogoče celo boljši pa o njem nisem nikoli nič slišala ali videla. Čeprav nekje v globini možganov vem, da ne bi smela nasedat na medijsko izpostavljenost, da izgled embalaže ni nujno enak kvaliteti vsebine, da so stvari, ki se same hvalijo in so stvari, ki rabijo propagando pa me vseeno zanese, da v nakupovalno košarico dam raje opevan proizvod.

YouTube slika preogleda

Največji hec so pa reklame za čistila. Najprej vidimo utrujeno gospodinjo, ki si v potu svojega obraza prizadeva, da bi očistila npr. štedilnik. Človeku se ob pogledu na vso umazanijo poraja vprašanje, če se je v zadnjih petih letih v tem prikazanem stanovanju izvajalo sploh  kakršnokoli čiščenje. Potem se kar naenkrat kot duh pojavi v tej kuhinji čudežni osebek moškega spola, ki se pomožnosti imenuje Janez Novak in ima pri sebi čudežno čistilo. Samo razprši ga po površini, obriše s krpo in glej no glej, kuhinja se blešči kot nova. In to še ni vse. Tudi prej dokaj razštelana gospodinja se z nasmehom na obrazu sprehaja v fancyšmancy cotah, s tipi-top pričesko in ustreznim make-upom po pravkar očiščenem prostoru. Sorry, ampak jaz nikoli ne čistim kopalnice v štiklih in miniču. Zanimivo mi je tudi to, da vedno padem v tista 2% populacije pri katerih proizvod ne funkcionira tako preprosto in je potrebno do želenega rezultata malo več glancati stvar kot samo obrisati s krpo. Poleg tega jaz ne vidim nobenih zvezdic, ki bi se odbijale od ploščic, ravno tako ne cvetlic, ki bi se vzpenjale iznad straniščne školjke. Mogoče imam res “srečno” roko pri izbiri plastenke s čistilom.

YouTube slika preogleda

In verjetno sem ena redkih, ki v torbici ne nosim Perwola.

YouTube slika preogleda

Se pa vedno najdejo tudi take reklame, ki jih je (vsaj) luštno pogledati. Imajo pač zanimivo dramaturgijo.

YouTube slika preogleda

Potrošništvo je igra pri kateri oglaševanje odigra veliko vlogo. Je igra vzemi ali pusti. Sicer imamo navidez občutek, da smo pri izbiri materialnih izdelkov svobodni, pa smo res? Koliko stvari kupimo samo zato, da pač vidimo kako zgleda/deluje/kakšnega okusa je, ker smo videli reklamo? Samo, da poskusimo. Če oglasa ne bi bilo, ne bi niti pomislili, da bi kupili tisti proizvod, ker ga pač ne rabimo. In štejejo tudi tiste reklame v stilu:”Zadnjič mi je pa Ema rekla, da je tole ful dobr, moram probat.” Vsaka reklama, je dobra reklama, sploh za proizvajalca.

  • Share/Bookmark

3 komentarjev