Arhiv za December 11th, 2012

Kdaj si zadnjič kakšno stvar naredil prvič?!?

Tako gre refren ene izmed Šifrerjevih pesmi. In človeku da misliti.  Prvi samostojni vdih po rojstvu, prvi samostojni poskus hranjenja z žlico, prvi korak,  prvi mlečni zob, prvi skok čez kolebnico, prvi prijatelj, prvi odhod v šolo, prva ljubezen, prvo potovanje, prva žurka, prva služba, prvi otrok … Bolj kot je človek star, bolj se mu dozdeva, da počne stvari, ki so vsakdanje, ki so rutina … Ne upa, ne more, ne zmore več (ali vsaj misli tako) … Ali se mu morda utrne misel, da je vse že poskusil … Pa ni … Obstaja preveč stvari, da bi jih zmanjkalo, če bi vsaj enkrat na teden poskusili narediti nekaj novega, nekaj, česar v življenju še nismo pa magari, če začnemo s tem, da si enkrat za spremembo nalakiramo nohte na flurescentno zeleno in odmislimo vse, kar je v stilu “jakajbodopadrugirekli” (treba je začeti z malimi stvarmi, da si naberemo pogum in kondicijo za velike premike).

Priznam, sama se velikokrat s težavo lotim kakšnih stvari, ki se mi zdijo turbolentno nemogoče, da bi jih uresničila, zato se zelo težko iz mrtve točke A premaknem za pol milimetra v desno (da prispem do točke B, je torej zelo dolgotrajen proces, a s trmo, pogumom in vztrajnostjo se da …). Na srečo imam ob sebi kolegico, ki me obsipuje s samimi pozitivnimi mislimi, mi vliva pogum v žile, da pride skupaj s krvjo do mojih možganov, ki se nekega lepega dne celo spomnijo, da bi se bilo vredno zbrcat pa narediti kakšen korak proti cilju. Prvo pomembno dejstvo, ki sva ga dognali je, da je veliko stvari odvisnih od nas samih, od tega kako se mi naravnamo do cilja. Če rečemo, da bomo uspeli, se z optimizmom podali na pot do rešitve, zaupali vase, bili samozavestni, potem je pot k želenemu cilju uspešna, če pa že na samem začetku rečemo, da je stvar tako ali tako obsojena na propad, da nima smisla in da nam bo uspelo le s pomočjo sreče, je možnosti precej manj. Meje so v glavi. In drugo navodilo, ki sem ga dobila:”Ne razmišljaj o tem, če ti štrči 302. las, zakaj nimaš mini krila, kaj si bo kdo mislil, zakaj ni danes petek, pod kakšen kot naj se dam, da bi izpadla najbolj ql, kaj pa če izpadem kokoš (nič krivi živali v sramoto) in podobnih 245. brezveznih sekirancij … Če imaš priložnost, jo zgrabi z obema rokama, nogama in srcem. Če jo ne boš, si krivdo lahko sama sebi pripišeš.” In sem se strinjala z njo. ZELO. Ampak ja, saj teorija je super, tudi praksa je, dokler je treba spodbujati druge, problem nastane, ko moram sama sebe potisniti v vrelo špinačno juho in reči enkrat za spremembo stolu stol in ne jogurt.

Danes je bil en izmed tistih dni, ki se mi bo ovekovečil v spominu za vse večne čase (razen, če ne fašem demence in mi tako odvzame trenutke nostalgije). Vsekakor se zjutraj , medtem ko sem se pomikala iz horizontale v vertikalo, tega še nisem zavedala, ampak saj pravijo, da so najslajše stvari spontane in nepričakovane. Pač, ponudila se mi je priložnost in sem jo enkrat za spremembo izkoristila. V glavi mi je donelo samo:”Kdaj, če ne zdaj.” in druga misel:”Ne razmišljaj, ti samo stori.” In sem. In sploh me niso preplavljaje misli o tem, da bi bilo bolje, če bi imela figo namesto konjskega repa in podobna ženska žretja (razen tisto z mini krilom mi je bilo malo žal, ampak zzzzzzzzima je in mrazzz, saj mi je oproščeno, mar ne) in sem si lepo rekla:”Naj si kdo misli, kar si hoče, saj si lahko tudi jaz o njem, kar si hočem.” In sem se vrgla na bombico v tisto vrelo špinačno juhico in plavala … in glej ti to, sploh me ni razneslo … Lahko rečem, da sem (bila) po eni strani razočarana, ker, kot ponavadi, je bil scenarij malce drugačen od tistega, ki sem si ga naumila v svoji glavi in ga neštetokrat preigrala … Dobila sem manjšo vlogo kot sem si jo obetala, zato se nisem uspela pokazati v taki luči kot sem si to želela. Ampak meni se zdi, da sem naredila VELIK korak, zdi se mi, da sem glede na dane okoliščine super krmarila stvar in da sem dala 500% od sebe. Seveda zdaj razmišljam, da bi lahko naredila vse drugače in se delam hudo “pametno” … dejstvo je, da sem v danih okoliščinah reagirala tako kot sem, da sem celo nekako puranje ponosna nase in da včasih iz malega lahko nastane veliko. Včasih je bolje biti vljuden kot (pre)pameten. Mogoče se mi bo pa kdaj še ponudila prilika in bom imela spet dovolj poguma, da jo izkoristim in bom mogoče takrat pokazala kak močnejši žarek svojega sijaja … Takrat sicer ne bo več stvar narejena prvič, pa nič zato, si bom omislila že katero drugo, tole pa bi lahko ponavljala v nedogled z različnimi variacijami na isto temo … Če gledam današnjo situacijo iz distance, bi celo rekla, da si lahko čestitam. Storila sem, kar mi je bilo dano in na razpolago in mislim, da sem lahko upravičeno zadovoljna s svojim dejanjem. Je pa res, da je največje merilo to, kakšna sem izpadla v očeh tistega na katerega sem delala vtis. Lahko bi imela priložnost govoriti 2h pa bi v tem času izjavila toliko tumparij, da bi se s copati lahko pogreznila v zemljo, lahko bi pa rekla samo:”Paradajz.” pa bi se to zdelo določeni osebi zelo simpatično in bi zmagala. Dejansko nimam pojma pri čem sem, je pa res, da si ne bom očitala (kot miljaužantkrat prej), da sem izpustila priložnost, da ne bom pri sebi razpredala:”Kaj bi bilo, če bi bilo.”, da sem naredila tisto, kar sem lahko, da sem zbrala vse atome + energije na kup in jih pošiljala, da so vibrirali okoli mene in držim pesti, da se jih je čutilo.

  • Share/Bookmark

1 komentar