Če bi vedela, ne bi nikoli podpisala tistega formularja! Kot študentka medicine sem se udeležila simpozija o transplantaciji in darovanju organov. Med samim izobraževanjem me je prešinila misel, da ne bi rada po smrti postala hrana za male migajoče požrešne črve, ki bi me razgradili, razkrojili in tako moje telo popolnoma izmaličili, razcefrali, utekočinili, uničili tudi tisto, kar bi bilo lahko še čisto uporabno, toda zaradi prenehanja življenjskih funkcij, meni takrat nekoristno. Kolebala sem med tem ali naj svoje telo po smrti prepustim znanosti ali ljudem, ki jim bom morda s tem podaljšala življenje za nekaj let. Tehtala sem med sliko, kako si ljudje z zanimanjem ogledujejo moje možgane v vitrini, ali kako študentje pri patologiji secirajo moje mišice in preučujejo njihovo sestavo in strukturo in na drugi strani kako nekoga odrešim vseh tistih mučnih dializ ledvic. Tehtnica se je nagnila v slednjo smer, zato sem po enem izmed predavanj zapečatila svojo usodo po nastopu biološke smrti. Seveda bom takrat že precej stara, mogoče celo ne bom več uporabna. Sicer se pa s tem nisem preveč ukvarjala, za to bodo tako ali drugače pristojni drugi.

Po zaključku izobraževanja, sem se utrujena odpeljala domov. Deževno in megleno vreme je name še dodatno delovalo uspavalno, zato sem si odprla okno, da bi me malo svežega zraka predramilo. Po radiu se je vrtel trenutno moj topshit komad in sem obrnila gumb za volumen proti maximumu ter tako spanec odganjala z glasnim petjem (vožnja skozi samotni teren dopušča tudi take načine koncentracije). Pesem me je posrkala vase. Ravno na sredi viška refrena, ravno sredi tistih sladkobnih tonov skladbe, ko ti najbolj poženejo kri po žilah, takrat, ko sem bila v največjem elementu, se je zgodil tisti usodni zdrs s ceste, ki je trajal par neskončnih sekund, a je bil zaradi iznenadenja in šokantnosti preveč hiter, da bi dojela stvar v celoti.

Prebudila sem se enkrat v času vizite. Začudena. Kje sem? Zakaj sem tu? Kaj delam v bolniški postelji? Jaz bi morala biti na oni strani, jaz bi morala biti tista, ki pregleduje paciente, ne pa da ležim tu na neudobnem ležičšču. Zdravnik se mi prijazno smeje:”Kako se počutite, gospod?” “Gospod?!? Kakšen gospod? A se je tebi čisto sfedralo?” zavpijem pa ne slišim izrečenga, namesto tega se zasliši globok moški glas:“Bolje. Precej bolje.” “Kakšen cirkus je zdaj to?” ogorčena vpijem pa ni odziva. Nakar ugotovim, da to res ni moje telo, da se nahajam v telesu moškega, tam blizu šestdesetih let. Ugotovim, da mene pravzaprav kot celote ni, tu sem prisotna le še kot njegova nova jetra. Sprejeti samega sebe s svojimi slabostmi in napakami, je težko. Ustvariti si dobro počutje v svoji koži je garanje, a se to da doseči in ko dosežeš to, si spoznal filozofijo življenja, ker če ceniš sebe, ceniš druge in če ceniš sebe, te bodo drugi cenili, boš cenjen, spoštovan. Ampak, da pa se kar na lepem znajdeš v tujem telesu kot organ, to pa je druga pesem in to precej slaba, sploh, če te naselijo v organizem takšnega bebca kot so mene. To se je predvsem razvidelo, ko so naju odpustili in sva prišla v domačo oskrbo. Cele dneve posedava po kavču in preklapljava kanale na TV-ju. Ravno, ko bi prišla na svoj račun, da bi si ogledala kak zanimiv dokumentarec, ki se obeta na programu,  on pritisne na gumb in premakne na nekaj v stilu TV Golica. Saj bi ga udarila, brcnila, ugriznila, toda kot jetra nimam ne rok ne nog in ne zob, zato se moja jeza ne more konkretno udejanjiti. Na živce mi gre tudi, ko znancem po telefonu pametuje, da so njegova prejšnja jetra propadla zaradi hepatitisa C, ki ga je pred desetimi leti staknil med transfuzijo krvi. Ob takih trenutkih dobim napade besa, ker s takimi informacijami hrani naivno ljudstvo. Vsak, ki bi v Googlu vtipkal “hepatitis C”, bi dojel, da je to velika laž, saj vso darovano kri že od 90. let naprej testirajo. Poleg vsega, mu na noben način ne morem dopovedati, da bi se prehranjeval bolj zdravo, da absolutno in nikoli nisem marala vampov, zdaj pa jih imam na jedilniku kar precejkrat, da bi se več gibal, da bi šel iz te luknje, čemur pravi hiša, da bi videla malo življenja, čeprav z druge perspektive. Ne vem, če se mi bo želja kdaj uresničila. Najhuje pa je to, ker ni konca pa ni konca … Obsojena sem na ujetništvo. Moje misli so samo moje misli, nikogar se ne dotaknejo, nihče jih ne sliši, jaz bi pa tako potrebovala nekoga, kateremu bi razkrila svoje breme …

  • Share/Bookmark
  1. #1 avtor korkrdaj dne 6.12.2012 - 07:26

    poznam primer prejemnika darovanih jeter, ki si jih nikakor ni zaslužil. Telo je organ zavrnilo.

  2. #2 avtor eowyn dne 6.12.2012 - 11:05

    He he, dober blog. In, hote ali nehote, ti je uspelo vnesti dvom v čisto človekoljubno dejanje.

  3. #3 avtor Maj dne 6.12.2012 - 15:02

    Žalostno je, da si nekateri ne moremo rešiti koga takega, ki nam uničuje jetra.

    Ljudje za božjo voljo ne kupujte in ne delajte lastnih nepremičnih ampak pojdite v najem.

    Pri lastni nepremičnini si namreč dosmrtni ujetnik v njej!

    Pri najemu pa enostavno spokaš kovčke in greš lahko drugam.

(ne bo objavljeno)


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !