Arhiv za December, 2012

Ni vsak pismen Slovenec tudi dober besedilopisec

Verjetno sem spet ena redkih, ki se uvršamo v manjšino, kateri je pri pesmih pomembno tudi besedilo. Seveda je fino, da gre stvar v uho, ampak nekateri smo pač zahtevni poslušalci in ne kupimo vsega, kar se poje v C-duru pomožnosti v obsegu petih tonov …

Da se lahko že vsak Slovenec, ki ima deciliter več samozavesti (talent niti ni pomemben, vsaj tako se pri nekaterih zdi)  preseli prepevat izpod tuša v studio, že dolgo ni nič takega.

YouTube slika preogleda

Besedila so pri nekaterih zelo “globoka”:

  • “… Drugi mi toplo ljubezen ponuja, drugi me nežno s poljubi prebuja, drugi v objemu zaspi, a to nisi ti ..” (Duo Amor:To nisi ti) (Meni se zdi logično,  če 3x pove, da je DRUGI z njo, potem v igri ni več naslovnika.)
  • “… Ne grem na kolena, preveč sem sebe dala, pljuvala sem si v obraz, ponos teptala …” (Saša Lendero: Ne grem na kolena)  (Hmmm, le kako je Saška natrenirala ta pljunek?!? Plus tega je  cel videospot  na kolenih … Malce kontradiktorno.)
  • “…Vedno na koncu sta dve poti, izbereš pa tisto, ki je ni …” (Pop Desigen: Ne bom ti lagal) (Če prav razumem, si tretjo pot narediš sam?!?)
  • ” … Ti si burek, burek na kvadrat in namesto mene daj si štrik za vrat …” (Genialci: Ti si burek) (Slovenci že tako slovimo po visoki samomorilnosti, res ne rabimo še takih spodbud.)
  • ” … Gremo na Bahame, gremo brez pižame, toplo sonce greje nas in na glavi ananas. Priklopi se pa gremo sam na gas …” (Turbo Angels: Na Bahame)
YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

Podmladek:

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

Kot protiutež ponujam naslednje verze in linke:

  • “… Spoznavajo telo, konice prstov čitajo te v braillovi pisavi …” (Andrej Šifrer: Kako mi zadišiš)
  • “… Veš, da ne mine niti dan, ko si želim, vsaj sredi sanj,da bi znal na drugi svet poslat poljub in par besed /…/ dal bi ti srce, da bi bilo za oba in potem bi te zbudil in potem bi te objel in stisnil k sebi …” (Zoran Predin: Ne mine niti dan)
  • … So takšni dnevi, ko vse izgubi smisel, roke so težke in težka je misel …” (Dan D in Polona Kasal: Roke)
  • … Obraz izdaja, če noči so dolge, roke izdajo, če težek bil je dan, oči pa govorijo drugo zgodbo …” (Andrej Šifrer: Romanje)
  • … Od višine se zvrti. Skrij me v svojo dlan /…/ hočem le, da me vidijo  s teboj …” (Martin Krpan: Od višine se zvrti)
YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

2 komentarjev

Kdaj si zadnjič kakšno stvar naredil prvič?!?

Tako gre refren ene izmed Šifrerjevih pesmi. In človeku da misliti.  Prvi samostojni vdih po rojstvu, prvi samostojni poskus hranjenja z žlico, prvi korak,  prvi mlečni zob, prvi skok čez kolebnico, prvi prijatelj, prvi odhod v šolo, prva ljubezen, prvo potovanje, prva žurka, prva služba, prvi otrok … Bolj kot je človek star, bolj se mu dozdeva, da počne stvari, ki so vsakdanje, ki so rutina … Ne upa, ne more, ne zmore več (ali vsaj misli tako) … Ali se mu morda utrne misel, da je vse že poskusil … Pa ni … Obstaja preveč stvari, da bi jih zmanjkalo, če bi vsaj enkrat na teden poskusili narediti nekaj novega, nekaj, česar v življenju še nismo pa magari, če začnemo s tem, da si enkrat za spremembo nalakiramo nohte na flurescentno zeleno in odmislimo vse, kar je v stilu “jakajbodopadrugirekli” (treba je začeti z malimi stvarmi, da si naberemo pogum in kondicijo za velike premike).

Priznam, sama se velikokrat s težavo lotim kakšnih stvari, ki se mi zdijo turbolentno nemogoče, da bi jih uresničila, zato se zelo težko iz mrtve točke A premaknem za pol milimetra v desno (da prispem do točke B, je torej zelo dolgotrajen proces, a s trmo, pogumom in vztrajnostjo se da …). Na srečo imam ob sebi kolegico, ki me obsipuje s samimi pozitivnimi mislimi, mi vliva pogum v žile, da pride skupaj s krvjo do mojih možganov, ki se nekega lepega dne celo spomnijo, da bi se bilo vredno zbrcat pa narediti kakšen korak proti cilju. Prvo pomembno dejstvo, ki sva ga dognali je, da je veliko stvari odvisnih od nas samih, od tega kako se mi naravnamo do cilja. Če rečemo, da bomo uspeli, se z optimizmom podali na pot do rešitve, zaupali vase, bili samozavestni, potem je pot k želenemu cilju uspešna, če pa že na samem začetku rečemo, da je stvar tako ali tako obsojena na propad, da nima smisla in da nam bo uspelo le s pomočjo sreče, je možnosti precej manj. Meje so v glavi. In drugo navodilo, ki sem ga dobila:”Ne razmišljaj o tem, če ti štrči 302. las, zakaj nimaš mini krila, kaj si bo kdo mislil, zakaj ni danes petek, pod kakšen kot naj se dam, da bi izpadla najbolj ql, kaj pa če izpadem kokoš (nič krivi živali v sramoto) in podobnih 245. brezveznih sekirancij … Če imaš priložnost, jo zgrabi z obema rokama, nogama in srcem. Če jo ne boš, si krivdo lahko sama sebi pripišeš.” In sem se strinjala z njo. ZELO. Ampak ja, saj teorija je super, tudi praksa je, dokler je treba spodbujati druge, problem nastane, ko moram sama sebe potisniti v vrelo špinačno juho in reči enkrat za spremembo stolu stol in ne jogurt.

Danes je bil en izmed tistih dni, ki se mi bo ovekovečil v spominu za vse večne čase (razen, če ne fašem demence in mi tako odvzame trenutke nostalgije). Vsekakor se zjutraj , medtem ko sem se pomikala iz horizontale v vertikalo, tega še nisem zavedala, ampak saj pravijo, da so najslajše stvari spontane in nepričakovane. Pač, ponudila se mi je priložnost in sem jo enkrat za spremembo izkoristila. V glavi mi je donelo samo:”Kdaj, če ne zdaj.” in druga misel:”Ne razmišljaj, ti samo stori.” In sem. In sploh me niso preplavljaje misli o tem, da bi bilo bolje, če bi imela figo namesto konjskega repa in podobna ženska žretja (razen tisto z mini krilom mi je bilo malo žal, ampak zzzzzzzzima je in mrazzz, saj mi je oproščeno, mar ne) in sem si lepo rekla:”Naj si kdo misli, kar si hoče, saj si lahko tudi jaz o njem, kar si hočem.” In sem se vrgla na bombico v tisto vrelo špinačno juhico in plavala … in glej ti to, sploh me ni razneslo … Lahko rečem, da sem (bila) po eni strani razočarana, ker, kot ponavadi, je bil scenarij malce drugačen od tistega, ki sem si ga naumila v svoji glavi in ga neštetokrat preigrala … Dobila sem manjšo vlogo kot sem si jo obetala, zato se nisem uspela pokazati v taki luči kot sem si to želela. Ampak meni se zdi, da sem naredila VELIK korak, zdi se mi, da sem glede na dane okoliščine super krmarila stvar in da sem dala 500% od sebe. Seveda zdaj razmišljam, da bi lahko naredila vse drugače in se delam hudo “pametno” … dejstvo je, da sem v danih okoliščinah reagirala tako kot sem, da sem celo nekako puranje ponosna nase in da včasih iz malega lahko nastane veliko. Včasih je bolje biti vljuden kot (pre)pameten. Mogoče se mi bo pa kdaj še ponudila prilika in bom imela spet dovolj poguma, da jo izkoristim in bom mogoče takrat pokazala kak močnejši žarek svojega sijaja … Takrat sicer ne bo več stvar narejena prvič, pa nič zato, si bom omislila že katero drugo, tole pa bi lahko ponavljala v nedogled z različnimi variacijami na isto temo … Če gledam današnjo situacijo iz distance, bi celo rekla, da si lahko čestitam. Storila sem, kar mi je bilo dano in na razpolago in mislim, da sem lahko upravičeno zadovoljna s svojim dejanjem. Je pa res, da je največje merilo to, kakšna sem izpadla v očeh tistega na katerega sem delala vtis. Lahko bi imela priložnost govoriti 2h pa bi v tem času izjavila toliko tumparij, da bi se s copati lahko pogreznila v zemljo, lahko bi pa rekla samo:”Paradajz.” pa bi se to zdelo določeni osebi zelo simpatično in bi zmagala. Dejansko nimam pojma pri čem sem, je pa res, da si ne bom očitala (kot miljaužantkrat prej), da sem izpustila priložnost, da ne bom pri sebi razpredala:”Kaj bi bilo, če bi bilo.”, da sem naredila tisto, kar sem lahko, da sem zbrala vse atome + energije na kup in jih pošiljala, da so vibrirali okoli mene in držim pesti, da se jih je čutilo.

  • Share/Bookmark

1 komentar

Če bi vedela, ne bi nikoli podpisala tistega formularja! Kot študentka medicine sem se udeležila simpozija o transplantaciji in darovanju organov. Med samim izobraževanjem me je prešinila misel, da ne bi rada po smrti postala hrana za male migajoče požrešne črve, ki bi me razgradili, razkrojili in tako moje telo popolnoma izmaličili, razcefrali, utekočinili, uničili tudi tisto, kar bi bilo lahko še čisto uporabno, toda zaradi prenehanja življenjskih funkcij, meni takrat nekoristno. Kolebala sem med tem ali naj svoje telo po smrti prepustim znanosti ali ljudem, ki jim bom morda s tem podaljšala življenje za nekaj let. Tehtala sem med sliko, kako si ljudje z zanimanjem ogledujejo moje možgane v vitrini, ali kako študentje pri patologiji secirajo moje mišice in preučujejo njihovo sestavo in strukturo in na drugi strani kako nekoga odrešim vseh tistih mučnih dializ ledvic. Tehtnica se je nagnila v slednjo smer, zato sem po enem izmed predavanj zapečatila svojo usodo po nastopu biološke smrti. Seveda bom takrat že precej stara, mogoče celo ne bom več uporabna. Sicer se pa s tem nisem preveč ukvarjala, za to bodo tako ali drugače pristojni drugi.

Po zaključku izobraževanja, sem se utrujena odpeljala domov. Deževno in megleno vreme je name še dodatno delovalo uspavalno, zato sem si odprla okno, da bi me malo svežega zraka predramilo. Po radiu se je vrtel trenutno moj topshit komad in sem obrnila gumb za volumen proti maximumu ter tako spanec odganjala z glasnim petjem (vožnja skozi samotni teren dopušča tudi take načine koncentracije). Pesem me je posrkala vase. Ravno na sredi viška refrena, ravno sredi tistih sladkobnih tonov skladbe, ko ti najbolj poženejo kri po žilah, takrat, ko sem bila v največjem elementu, se je zgodil tisti usodni zdrs s ceste, ki je trajal par neskončnih sekund, a je bil zaradi iznenadenja in šokantnosti preveč hiter, da bi dojela stvar v celoti.

Prebudila sem se enkrat v času vizite. Začudena. Kje sem? Zakaj sem tu? Kaj delam v bolniški postelji? Jaz bi morala biti na oni strani, jaz bi morala biti tista, ki pregleduje paciente, ne pa da ležim tu na neudobnem ležičšču. Zdravnik se mi prijazno smeje:”Kako se počutite, gospod?” “Gospod?!? Kakšen gospod? A se je tebi čisto sfedralo?” zavpijem pa ne slišim izrečenga, namesto tega se zasliši globok moški glas:“Bolje. Precej bolje.” “Kakšen cirkus je zdaj to?” ogorčena vpijem pa ni odziva. Nakar ugotovim, da to res ni moje telo, da se nahajam v telesu moškega, tam blizu šestdesetih let. Ugotovim, da mene pravzaprav kot celote ni, tu sem prisotna le še kot njegova nova jetra. Sprejeti samega sebe s svojimi slabostmi in napakami, je težko. Ustvariti si dobro počutje v svoji koži je garanje, a se to da doseči in ko dosežeš to, si spoznal filozofijo življenja, ker če ceniš sebe, ceniš druge in če ceniš sebe, te bodo drugi cenili, boš cenjen, spoštovan. Ampak, da pa se kar na lepem znajdeš v tujem telesu kot organ, to pa je druga pesem in to precej slaba, sploh, če te naselijo v organizem takšnega bebca kot so mene. To se je predvsem razvidelo, ko so naju odpustili in sva prišla v domačo oskrbo. Cele dneve posedava po kavču in preklapljava kanale na TV-ju. Ravno, ko bi prišla na svoj račun, da bi si ogledala kak zanimiv dokumentarec, ki se obeta na programu,  on pritisne na gumb in premakne na nekaj v stilu TV Golica. Saj bi ga udarila, brcnila, ugriznila, toda kot jetra nimam ne rok ne nog in ne zob, zato se moja jeza ne more konkretno udejanjiti. Na živce mi gre tudi, ko znancem po telefonu pametuje, da so njegova prejšnja jetra propadla zaradi hepatitisa C, ki ga je pred desetimi leti staknil med transfuzijo krvi. Ob takih trenutkih dobim napade besa, ker s takimi informacijami hrani naivno ljudstvo. Vsak, ki bi v Googlu vtipkal “hepatitis C”, bi dojel, da je to velika laž, saj vso darovano kri že od 90. let naprej testirajo. Poleg vsega, mu na noben način ne morem dopovedati, da bi se prehranjeval bolj zdravo, da absolutno in nikoli nisem marala vampov, zdaj pa jih imam na jedilniku kar precejkrat, da bi se več gibal, da bi šel iz te luknje, čemur pravi hiša, da bi videla malo življenja, čeprav z druge perspektive. Ne vem, če se mi bo želja kdaj uresničila. Najhuje pa je to, ker ni konca pa ni konca … Obsojena sem na ujetništvo. Moje misli so samo moje misli, nikogar se ne dotaknejo, nihče jih ne sliši, jaz bi pa tako potrebovala nekoga, kateremu bi razkrila svoje breme …

  • Share/Bookmark

3 komentarjev

Danes je tak dan, ko diši po čarobnosti.  Z Mr. Lepim sva se pravkar vrnila iz sprehoda po okrašeno-zasneženi Ljubljani. Svojo magijo pri vsem tem doda tudi sneg, ki naletava že celo popoldne in se človek počuti kot da nastopa v kakšni reklami za Coca-Colo. Kako malo je včasih potrebno za srečo. In kako malo je včasih potrebno, da prebudiš otroka v sebi. Ko gledaš tiste lučke kot štirinajsto čudo sveta, z iskricami v očeh in odprtih ust in je vsak drug stavek:”Waaaaaaaaaw, lej, kok lepoooooooo.” Ko je ubistvu vsa fora v tem, da tisoče majhnih žarnic razporediš na določen objekt … ampak stvar zasije v drugi luči, predvsem lepši. Edino, kar me je malo motilo, je bil mrazzzzZZZZ … ZZZzzzebe pa res, kar je tudi logično in v skladu z letnim časom. Pa saj sem rekla, da me je motilo zgolj malo, ker sem tako imela dodaten razlog, da se veselo stiskam k Mr. Lepemu. On ima take fajne rokice, ko te tako lepo objamejo in v objemih je vedno toplo, sploh, če ga dobiš od prave osebe, v nasprotnem primeru si pa človek omisli dva deci kuhančka, ki greje sicer kontra, se pravi odznotraj navzven, ampak važno, da je efekt tak, kot si ga človek želi pa četudi ga doseže s tem, da sredi Prešerca naredi 20 počepov.

Danes se že cel dan razvajam, pa kaj. Zato sem tokrat Mr. Lepemu prepustila kuhalnico in se zdaj veselo igra kuharja. Opazujem, kako se znajde med lonci, štedilnikom in hladilnikom medtem ko mrmra:”I’m dreaming of a white Christmas …” (njega je to praznično vzdušje že čisto posrkalo) in kako se iz minute v minuto množi posoda, ki čaka, da jo bom pomila, ker on pa tega ne mara. Višek napora in huda kazen, če ga to doleti.

Luštno meni, ko se mi takole dogaja.  Uvertura v romantičen večer uspeva in čutim na 394. lasu, da ne more nič pokvariti nadaljevanja. Veš, tisti feeling, ko misliš, da imaš vse niti sveta v rokah? No, to. Ob takih trenutkih sem še sama sebi prav zares fouš (to paše h karakterju našega naroda, baje).

  • Share/Bookmark

1 komentar