Arhiv za November, 2012

Nisem ql, ko na radiu srečam Shakiro in ne zamenjam postaje. Ne znam igrat taroka. In nisem dobra v odbojki. Včasih nosim termo nogavice ali cel teden berem samo sestavine piškotov. Ne znam zares prežurati noči (vedno se preveč napijem). Jokam ob reklamah za Merci. Prejšnji teden sem dvakrat jedla burek z gobami in edamcem. Všeč so mi tvoji elegantni prsti (ajooj, te rokice). Včasih razmišljam, kako bi kljub vsemu imela tvojega otroka, rjavolasega, z velikimi modrimi očmi in dolgimi trepalnicami, črnimi kot moj mobitel. Bojim se grmenja. In prepadov. In tega, da me nekega dne ne bi imel več rad. Na splošno me je strah vsake tretje obstoječe stvari. Sploh nisem ql. Ne znam risat, štrikat, popravit paličnega mešalnika in zamenjat olja pri avtomobilu. Še pišem bolj švoh. Ne maram nogometa, cvetače in ne maram čistit oken. V omari me čakajo krila. Zunaj je dež.Gaji sem že 2x prebrala Mačka Murija pa še kar noče zaspati. Meni pa misli uhajajo k tebi. Moja sapa te kliče, Pirandello. Namesto tebe na blazino polagam analizo Hamleta in se delam, da sem blazno skoncentrirana pa ob drugi analepsi že nabiram cvetlice v deželi sanj. Hamlet, počakaj na jutri. Jutri neham kadit. Jutri začnem tečt. Jutri ti bom zlikala srajce. Jutri bom zalila rože. Jutri bom darovala Belemu obroču. Jutri bom boljša, najboljša. Danes? Danes bi se rada samo naspala. Vseeno te imam rada, čeprav ne znam speči rocher torte, vložiti kumaric in vedno kupim borovničev LCA jogurt. Nisem ql, ker ti nikoli ne znam povedat tega, kar zares čutim, zato si včasih želim, da bi imela v glavi režo za usb, vanj bi naložila podatke pa da si sam pogledaš kaj je na stvari. Nisem ql, ker rabim spet nove škornje. In uhane. In lak za nohte. In bom zopet obremenila svoj proračun, da bom potem 14 dni živela ob mandarinih in vodi in se šlepala na mamina kosila. Nisem ql, ker bi imela sobo prepleskano raje na rumeno kot oranžno. Ne maram hrčkov, rozin in radiatorjev, ki pozimi ne delujejo. In zdaj, ob tej pozni uri, se mi, poleg tebe, lušta še čokolada. JuhuBRuhu. Prazna luna je in prazna moja postelja. Res nisem preveč ql, sem pa tvoja.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Ko hišo napolni tišina

Uf, kar ne morem verjeti, da me je doletel tak luskuz. Po stotih mongolskih letih sem spet sama doma. Čisto sama (ok, psa ne štejem). In čisto zares. Kako blagohotno napolni človeka ta blagozvočna tišina. Ko si lahko čas krojiš po svoje. Saj ne, da ob takih priložnostih kaj pametnega delam. Nasprotno. Navadno se samo napajam z mirom, ampak paše. Ko iz radia šarmira Michael Buble z YouTube slika preogleda in si človek privošči kozarček rujnega (predpriprava na martinovo) in je sam s svojimi mislimi. Nekaj neprecenljivega. Ljubim te trenutke, ki mi jih namenja življenje, čeprav so vse manj pogosti in so mogoče ravno zaradi tega toliko bolj dragoceni.

Saj ne rečem, da ne maram družbe. Super je, če imam ob sebi ljudi. Sploh tiste optimistične, s smislom za humor, ki ti dvignejo raven energije za kak deciliter ali dva, ob katerih si napolniš baterije. Tiste, ki jih poznaš tako zelo, da je včasih dovolj pogled in je povedano vse, ko enostavno čutiš z njimi. Ampak pridejo momenti, ko je super, če je človek lahko tudi malo sam s seboj, da se malo posveti sebi, da malo pospravi, počisti in preuredi podstrešje. Samota vsekakor ni isto kot osamljenost. Nekdo je lahko sam pa se počuti izpopolnjenega, ukvarja se s stvarmi, ki ga veselijo, izpolnijo in je spet nekdo drug, ki je vsakodnevno v stiku z množico ljudi, ima številne t.i. prijatelje, znance, kolege, a ko ostane zvečer sam, je v sebi prazen, zato išče nove stike, ljudi, impulze, ki mu bi napolnili to praznino. In zato ne izbira, sprejme vse, ki imajo tri minute časa, razdaja se, prodaja svojo zgodbo vsakemu, ki jo hoče poslušati, hlasta za novimi poznanstvi in si bilda ego, a na koncu je rezultat pod črto vedno isti. Vem, navedla sem dve skrajnosti, ljudje smo pa navadno kombinacija obeh. Kakšen dan se nagibamo bolj na eno, kakšen dan bolj na drugo stran. Važno je, da vsak pri sebi dobi ravnovesje in usmeri iglo na svojem kompasu življenja v smer proti cilju, ki ga želi doseči.

  • Share/Bookmark

1 komentar

Prva zaljubljanja

Ko sem iskala navdih za današnjo temo, se je ta skril pod omaro in ga nisem uspela z nobeno rečjo premamit in izbezat ven. Pa sem malo klikala po youtubu in gledala stand up-e in evo, v enem se je pojavila ena polemika o bivših … Pa sem še jaz malo pri sebi  sčekirala na kakšne čare sem v svoji ljubezenski zgodovini padala.

Prvič me je zlata amorjeva puščica zadela pri štirih letih. Seveda sem se zelo nestvarno zaljubila v glavnega junaka nizozemske igrane otroške nadaljevanke. Blond. Plavi učki. In jaz nalimana na TV ekran. Še zdaj vidim in čutim tisto podoživljanje prvih sladkosti, ko nisem niti vedela kaj je to za ena stvar. Samo, če sem zaprla učke, sem ga zagledala. In smejalo se mi je za crknt. Zaljubljenka mala. Hec je bil v tem, da sem pred leti enkrat čisto slučajno odprla TV in so takisto predvajali to nadaljevanko pa me je kmalu skipalo v klet od šoka. Ampak tip mi pa ni bil več všeč. Tko frocast. Nič ni zrastel. Dorasla sem ga. Prerasla. Prebolela.

V realnega človeka sem se prvič zatrapala na pikniku s šestimi leti. Model je bil ful car. No, vsaj zdel se mi je. In to samo zato, ker je znal brcnit žogo zeeeeelo daleč, v primerjavi z mojim nogometnimi sposobnostmi, ki so kotalečo stvar premaknile do 10cm. Potem sem mu razlagala, da zdaj, ko grem v malo šolo, je pa res že skrajni čas, da si najdem fanta. Ne morem bit luzerka pa bit brez. In to, da on hodi že v sedmi razred sploh ni ovira. Vendar iz vsega pecanja potem ni blo nič, ker je sestra rekla, da je kreten pa da ne smem bit v take zaljubljena. Blazn safr sem furala, ko sem se trudla, da mi ne bi bil ql, ampak nekako mi je uspelo pozabit.

Potem sem se zaljubila v sestriniga fanta, ker sem vedela, da pa on 100% ni kreten, če je njej ok. Ampak to ji pa spet ni bilo všeč. Ne smem bit v tistga k ona. Zakaj ne? Zato. Aha. No, pol pa nič.

Ko sem enkrat prigurala do OŠ in imela malo več izbire kot v vrtcu se pa niti ni bilo težko zagreti za kakšnega Mateja, Davida, Aleša (no, vanj sem bla celi 2 šolski uri, ker sem potem ugotovila, da je en njegov sošolc lepši), Damjana, Jaka, Matica, Matija, Gregorja, Tadeja …  Seveda ne smem pozabiti omeniti tudi Leonarda di Capria in Gedeona Burkharda (slednji je večini verjetno bolj znan kot inšpektor Alex Brandtner v nanizanki Komisar Rex, dddddddddd). Skratka, vedno je bilo dovolj materjala za risanje srčkov.

Potem so prišle tudi tiste prve “prave” ljubezni. Sramežljive. Nerodne. Z veliko evforije. Skratka, odkrivanje Amerike. O teh pa kdaj drugič, če bom spet imela krizo z izborom tematike.

  • Share/Bookmark

2 komentarjev

Sweet Svit

Rana ura, zlata ura, pravi ljudska modrost. Jaz s tem nimam pretiranih težav. Nikakor se ne obnašam kot stekel pes, če moram vstati pred sedmo zjutraj. Samo rabim pa obvezno od faze, ko se zavedam novega dne, še vsaj petnajst minut valjanja med toplimi rjuhami preden začnem funkcionirat. Pride pa situacija kdaj tudi obrnjena, kar se ne prilega ravno moji koži. Življenje ni potica, mogoče je štrudelj. Danes je že bila ena takih, ko sem še v REM fazi slišala zvonjenje telefona in mi ni bilo 4% nič jasno od kdaj imam to melodijo nastavljeno za bujenje. Pa ni bila budilka, je bil kar klic. Še s sanjami na vekah sem se oglasila in dobila prošnjo, če utegnem v pol ure priti, ker Svita boli trebuh in ne more v vrtec. Oh ja, zame ni hujšega kot to, da sem natempirana. Takrat nobena stvar ne drži z mano. Občutek imam kot da se vse zaroti proti meni, od zasedene kopalnice do rdečih na semaforjih. Ampak potem vedno nekako prispem zadnje pol sekunde.

Pa sem pridirkala tudi k mojemu malemu bolniku. No, bolje rečeno “bolniku”. Mi je sklikalo že takoj, ko sem ga zagledala, da ni tako hudo, ker so se mu usta razlezla do ušes. Po petnajstih minutah, ko sta jo v službo odnesla še njegova starša je pa sploh bil čisto super in šenikolbolš. Ja, odrasli smo dosti bolj naivni kot otroci. Potem sva morala razčistit zakaj si je omislil to predstavo pa je rekel:“Nocem hodit u vltec, k Tanja ni tko huda bejba k ti. Ona se ne igla tko z otloki, k ti. In vedno klici, d ne smemo ladjatolja slaufat.” No pa imamo problem. Ok, načeloma nočem moralizirat in težit ljudem, ampak vseeno sem si vzela pravico parminutne razlage o tem, zakaj se njegova vzgojiteljica ne mora ukvarjat samo z njim (ja, problem edincev, ko so drugod vedno center dogajanja) in da je v vrtcu tudi ql, ker ima tam enepar frendov s katerimi se da čisto super noret in ga zdaj sigurno pogrešajo. Potem se je malo zamislil, ampak ne več kot za par sekund.

In kaj bova zdaj, ko sva zdrava, počela? Najprej zajtrk. Čokolino. Valda. V tisti skodelici z ninja želvami (vem, sram naj me bo, ampak jaz še zdaj ne vem katera želva je katera pa mi je Svit že dvestopetinšestdesetkrat razložil). Medtem ko je, mi razlaga (s polnimi usti, itaq) kako obstajajo na enem planetu take živali na kolescih. Prva moja. Še dobro, da ga imam, da me informira o teh zadevah, jaz sem tako out glede znanosti. In kaj bi po zajtrku? “Nodija.” Oh, Miško, si pozabil, pri meni se ne gleda tele-v-i-zij(a)e. Ti mestni starši. Še tiste 4h na dan, ko imajo otroka ob sebi, ga pošljejo gledat TV, potem se bodo pa vprašali kje so kakšni pristni medčloveški odnosi. Ok, ni pri vseh tako. Pri nekaterih pa je. Človek pride iz službe utrujen domov in nima energije, volje in domišljije še za pojasnila na 115 zakajev. Želi si le malo miru, ki si ga pridobi, če pritisne na tisti “čarobni” rdeči gumb na vrhu daljinca.

Da šoba in slaba volja ne bi bili preveč časa na obisku, sva se dogovorila, da spečeva piškote in presenetiva mami in očka. Moj mali model je bil ZA! Blazno uživa, če je lahko kuharski pomočnik. Ko bo velik bo baje kuhar in potem mi bo skuhal večerjo, ker bom jaz že stara in bom hodila z berglo, ker me bo bolela noga in bom dobila vsak dan 4 injekcije (oh, a me res to čaka?). Medtem ko si miliva roke razlaga, kako bom deležna paradižnika z nutello in pmfrijem (njami, komaj čakam). Potem najdeva recept, poiščeva sestavine, pri tem mi izdatno pomaga, ker mi enkrat za spremembo ni treba plezati na stol, ampak postane kar on podaljšek moje roke. Nato si razdeliva delo fifty fifty. Jaz berem in tehtam, on stresa sestavine v posodo in pritisne gumb, da vključi mikser. Potem oba strmiva v tisto plastično bučko in gledava kako nastaja iz vsega skupaj masa. Ko je gradbeni materjal piškotov nared, se preseliva na mizo, razvaljava testo, on pridno modelčka kroge, jaz pa vso stvar selim na pekač in v pečico. Mmmmmm, dišalo je.Ob vztrajnem preverjanju kaj se dogaja na vročem teritoriju, sva imela malo pavze (beri: skrivalnice). In ravno v trenutku, ko sem sprejela klic njegove mame se zasliši izza kavča konkreten:“Baaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!” “Ja, Svit se počuti bolje. Malo sva pomasirala trebušček pa spila čaj, očitno je pomagalo.” (ok, ni lepo lagat, ampak valda ga ne bom zašpecala). Čez čas sva še sfiniširala najin slaščičarski podvig in naredila celo skledo francoskih poljubčkov od katerih sva jih ene par degustirala tudi sama. Omnomnom.

  • Share/Bookmark

1 komentar

Športastično

Pri meni so geni namenjeni samoiniciativnemu športanju preprosto izviseli. Nikoli nisem bila nek športni fanatik (razen, če se šteje gledanje rokometa(šev) pod športno panogo). Po pripovedovanju moje drage mame (ki je blazno super, kadar ne teži) sem že v rani nekajmesečni eksistenci pri telovadbi za dojenčke lepo, brez slabe vesti, zaspala. To potrjuje, da sem resničen antitalent. No, mogoče mi pa “trener” ni bil všeč pa kaj bo meni on zdaj tralala, da moram noge v luftu držat. Ka si ti ja nor, kje je tu smisel? (ne zanemarimo dejstva, da o anatomiji in krepitvi mišic nisem imela pojma ter da me razna sekirancija v zvezi z odvečnimi maščobami še ni srečala)

Tudi kasneje sem se z veseljem izogibala vsem podobnim zadevam kot so gnilo jajce, barvice, toč, skrivalnice, petelinčki itd., ker sem itaq prvo rabila tri leta, da sem ukapirala za kaj gre, drugič sem pa vedno luzrsko zgubila. Zato sem se, da moj ego ne bi preveč trpel, raje posluževala aktivnosti, ki se jih lahko izvaja na enem mestu oz. se pri njih vsaj ne tekmuje v hitrosti. Vse do osnovne šole, ko me je neizogibno doletelo par ur športne vzgoje na teden. Pa saj mi ni bilo hudega. V prvem razredu sem itaq delala vse bolj ueasy in sem bila blazno ponosna, ko sem v teku na 600 metrov pritekla predzadnja. Ha, potem so mi razsvetlili um, da je telovadba predmet, kjer se mi mora izoblikovati tekmovalni duh in da moram v čimkrajšem času čimveč doseči. A bejž?!? Sam to je težko. Ampak sem se nekako ufurala. Ne rečem, da sem migala 80%, ampak enih 45% pa ja. To pomeni, da če se je igrala odbojka, sem raje dobila eno žrtev za badminton in če nas je doletel fitness, nisem navalila ravno na petdeset kilogramske uteži. Nikoli pa nisem bila ena tistih, ki so si do pubertete izmišljevale vse mogoče stvari od glavobolov do bolečin v levem mezincu na nogi. Kasneje je za take primerke itaq prišla idealna rešitev v obliki menstruacije.

Pa so minila osnovnošolska in srednješolska leta in je nastopilo obdobje, ko ni nihče apeliral, če bi se morebiti malo zbrcala migat. Jaz pa tudi nisem pretirano pogrešala hlastanja pljuč za zrakom in s potom prežetih mikic. Prvo leto je bilo čisto ql. Samo, pidno-mindo, potem sem imela drug problem. Prvo se je pojavila nevarnost, da poženem korenike na kakem stolu in da se mi zadnja plat totalno prilega objektu na katerem sedi in postane tako vsak dan bolj ploščata. In drugo, prišla sem do spoznanja, da se v meni kopiči odvečna energija (kilograme lahko spregledamo, ker nisem debela, sem le ženska in pol … pač, para mi gre skozi ušesa, če slišim koga jamrat glede odvečne oblazinjenosti pa takisto nočem še sama sebi kvarit dneva s tem, zato teh dejstev ne izpostavljam … no, pravkar sem jih … ampak tako, drugače pa ne). In glej to čudo na faxu sem mogla prigurat dve leti športne. Uf, uf … Že spet. Hmmmmm pa sem izbrala najlažjo pot. Pilates. Stvar sicer zgleda blazno ueasy in človek ima tudi pri vajah resnično tak občutek, samo potem se lahko, zlasti na začetku, cel teden učiš brez problema kje se nahaja katera izmed mišic. Rezultati? Rezultatov ni. Ker za rezultate je treba delat to vsak dan, ne enkrat na teden. In jih ni, če prideš z vadbe in si omisliš ob desetih zvečer pohan sir. Ampak kdo je pa rekel, da sem pričakovala rezultate? Jaz govorim o mojih športnih podvigih in ne o hujšanju. Saj nisem  ena izmed tistih žensk z zategnjeno-narejenim nasmeškom na obrazu, ki propagirajo špehtronix ali nekaj v tem stilu po Top shopu in potem ob analizi “rezultatov” histerično omedlevajo od evforije. Jaz delujem tudi neverjetno šlank, če si oblečem 4 cifre večje hlače. Uglavnem, ne bomo zdaj o tem. Čeprav ja, vseeno moram. V nasprotnem primeru ne morem nadaljevati zgodbe. Kompliciram. Whatever. Skratka, nekega pomladnega dne sta me cimri v navalu pobožnih vizij o pripravi videza na morske dogodivščine, spravili na finto, da grem z njima en krog prelaufat, za družbo. Ajd vredu, sam jaz bom hodila. Ni problema. In smo šle. In tako tudi drugi, tretji, četrti, peti … enajsti dan. Potem je bil dež. Pa je tek odpadel. In človek se hitro pokoali/poleni. Meni je pa vseeno zlezlo pod kožo. In sem s tem nadaljevala. Sama. Ob svoji uri. S svojim ritmom. Na začetku sem se malo zaštrikala. Šla sem na stadion pa se lepo ogrela in začela s krogi pa glej ti šment, ko se naenkrat vsuje na prizorišče en trop moške ekspedicije in začne takisto laufat. Me zasledovat. No, prehitevat. Ja, nogometaši so začeli s treningom. Si predstavljaš prizor, ena bjonda, ko teče v penzjonističnem stilu in dela gužvo, odzadaj pa legija tipov v gazeljem slogu. Verjetno ni treba pudarjat, da sem iztirila ob prvem izhodu in si končala delat javno sramoto z mojo nekondicijo. Sem se pa potem raje usmerila na Tivoli, Rožnik in Mostec. Ampak potem sem spet enega jutra, medtem ko sem veselo uničevala podplate po šumi, srečala nekje na sredi klošarko. Pogovarjala se je sama s sabo in delovala v tisti jutranji bledi svetlobi enostavno scary. Seveda jaz ne bi bila jaz, če se mi v glavi ne bi začel vrtet film z najgroznejšim scenarijem a la, da me ženska tu sredi vejevja zaduši pa sem šprintala v civilizacijo tako na turbo, da bi bil ex-profesor športne sigurno v dvomih, da se znajo moje noge tako hitro premikati. Od takrat zdaj raje peljem svoje noge tečt po ulicah. Tako ueasy. V družbi mp3-ja, jutranje svežine in svojih misli, si sproščujoče luftam možgane, da so potem pripravljeni na podvige, s katerimi se spopadajo čez dan. Tek je postal moj vir sprostitve in pomiritve. In, če me včasih živ bog ni spravil na nekaj višjega od krtine, imam danes občutek, da me 3/4 manjka, če ne pretečem tiste svoje trase. Ja, zasvojilo me je. In to mene, ko sem v predispoziciji tak trotlbuksl za šport. Se pač ravnam po načelu teh dveh modelov:

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

2 komentarjev

Spomin(i)

Atkinson in Shiffrin sta leta 1968 objavila eno izmed najbolj vplivnih teorij o spominu. Informacija mora skozi tri vrste spomina, ki se razlikujejo po času ohranjanja informacije, po obsegu, po vsebini shranjenega in po vlogi v predelavi podatkov. Predstavila sta t.i. tristopenjski model spomina, ki obsega trenutni, kratkotrajni in dolgotrajni spomin.

Dolgotrajni spomin meddrugim vsebuje tudi epizodični spomin. Gre za dogodke ali epizode v življenju v zaporedju, kot so se dogajali, skupaj s čutnimi vtisi (vidnimi, slušnimi, tipnimi, kinestetičnimi …) in spremljajočimi čustvi, ki so jih spremljali. Torej poznamo tudi čutni in s tem povezani predstavni ter čustveni spomin.

YouTube slika preogleda

Bodi dovolj teorije. Kako deluje to v praksi? Ste se že kdaj sprehajali po ulici in nenadoma zaznali vonj po parfumu, ki vas je spomnil na določeno osebo? Ali določena pesem ob ponovnem poslušanju v vas prebudi niz spominov na dogodek ob katerem se je izvajal tudi slišani komad? Vam določena slika, reklama, fotografija, knjiga, hrana, beseda etc. prikliče asociacije na kak (ne)ljub dogodek, čeprav ste že “pozabili”, da ste ga kdaj doživeli? Se vam je že pripetilo, da vas je nekdo/nekaj spomnil/-o na doživljaj tako močno, da ste vedeli celo kaj ste imeli takrat oblečeno, kaj ste rekli in kakšno vreme je bilo? Mislim, da nisem preambicijozna, če imam občutek, da je ob branju slednjih vrstic vsak vsaj enkrat prikimal.

Sama imam kar bogat arhiv takih dražljajev, ki me dregnejo v srž tiste možganske vijuge, ki skrbi za sanjarjenje ob spominih. Eni izmed njih so: knjiga Mi, otroci s postaje Zoo, parfum iz kolekcije Gabriele Sabatini, prvi sneg, čokolada Milka z drobljenimi lešniki, beseda avtomatsko (pri čemer doživim napad smeha za 3h), Siddhartin Samo edini, kravata, jabolko, žvečilni gumi Chunga lunga, sprehod čez ljubljansko tržnico, vijola pulover, rdeča šminka, gerbere itd. In kot da že tako ne bi bilo dovolj namigov na teritoriju po katerem imam skoraj vsakodnevne osvajalske pohode, shranjujem v eni škatli še vse druge drobnarije v stilu: kamenčki, školjke, zamaški, gumbi, pramen mojih pubertetniških ex-pink las, papirčki bombonov, bogata korespondenca dopisovalnih lističev, listkov in pol, ki je nastajala med poukom, kemični svinčnik, ki že zdavnaj več ne funkcionira, alkalna baterija, urnik, špangice, posušen jesenski list in ostale malenkosti, ki drugim predstavljajo vir navlake, meni pa izlet v nostalgijo. Torej iz vsega naštetega lahko sklepam, da mi v starosti ne bo dolgčas, če drugega ne, si bom čas krajšala s spominjanjem (kar pogosto že zdaj prakticiram … pač, treba si je nabrati malo kondicije), če le ne fašem demence, ki bi me prikrajšala za vse to. Pridno držim vse štiri palce, da bom izvisela iz njene evidence.

  • Share/Bookmark

2 komentarjev

D kot dež

Danes sem peljala dežnik na sprehod. Sicer je na koncu bil izkupiček bolj podoben obisku aqualanda, sploh pri meni, ker sem imela celo Bohinjsko jezero v škornjih, ampak to je za blogovsko zgodbo zanemarljiv podatek.

Pride dan, ko mi je čisto všeč, ko se na nebu učijo o gravitacijskem zakonu in delajo poskuse pa potem na zemljo pikirajo te prozorne kapljice. Potem postane moj sopotnik dežnik (če si zaželim ženske družbe, ga prekrstim v marelo) in greva po opravkih. Če jih ni pa vsaj en krog po Tivoliju. Fino se je sprehajat tako na samem, ko poslušaš šum dežja in si ovit v svoje misli. Ni ti treba skrbeti, če te bo stuširal kak avtomobil ali boš uletel na semafor ravno pri rdeči … Po Tivoliju lahko mirno preskakuješ luže in se igraš ples v dežju. Tu in tam srečaš kakšen osamljen dežnik, ki ti pride naproti, ampak blazne gužve pa ob takem vremenu ni.

Čeprav, včasih je pa zanimivo tudi v gneči. Potem lahko opazuješ dežnike. Velike, majhne, zložljive, enobarvne, pisane, otroško-igrive, klasično-stroge, promocijske a la Milka, Itak, Plesna šola Bolero … in one v stilu united colors of benetton. Eni hitijo, eni špancirajo. Enim se mudi na sestanek, v šolo, na kosilo, pod streho, drugi imajo časa malo več in se počasi sprehajajo mimo izložb, po promenadi, mimo kavarn, trgovin, pekarn, blokov, hiš … In potem si zamišljaš in domišljaš kakšni so lastniki teh dežnikov in kam so namenjeni. Pa naj še kdo reče, da je deževno vreme dolgočasno. Dolgočasni smo samo ljudje, če si to dopustimo biti. Vse je odvisno kako gledamo na situacijo, ki nam je trenutno na razpolago. Lahko se odločimo v njej videti nekaj pozitivnega, priložnost, ki bo naredila ta dan drugačen od ostalih, lahko pa se odločimo tudi, da smo taki “perfekcionisti”, da v vsem vidimo nepopolnost. Prepričana sem, da vsak izmed nas pozna nekoga, ki mu že vreme ni nikoli pogodu. Enkrat preveč dežuje, potem je suša in pretoplo, najbolj pa sovražijo, ko je oblačno in megleno ali vetrovno ali sneži ali karkoližeje verjetno tudi v primeru, če bi megleno pihalo deževno sonce, bi imeli kako pripombo. Upam stavit. Ampak ok, njihov problem. Jaz ga na tem področju res nimam. Še sreča. Drugače bi lahko bila čisto zakompleksana, če bi me s tira vrglo že par kapelj dežja.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

1 komentar

(p.s.: Vsebina je namenjena samo polnoletnim!)

Vsak večer prinese rumene luči vseh teh neštetih stanovanj. Rada jih opazujem in si predstavljam, kaj vse se v njih dogaja. V pritličju zagotovo živi star gospod, ki se mu v večerni tihoti misli podijo po Provansi, polni dišeče sivke, kjer skupaj z glavnim junakom romana osvajata mično gospodično. V tretjem nadstropju živi družina, ki pravkar zbira vse svoje člane okrog mize, ker je čas večerje. Pri sosedovih je tema. Verjetno ima lastnik nočno ali pa se je mogoče odločil, da to noč dobro prežura. Stanovanje čisto na vrhu sem  pripisala zaljubljenemu paru, ki si izkazuje naklonjenost in ima vse niti sveta v rokah. Vsaj tako se jima zdi in prav je, če človek včasih plava v tem občutju. Iz mojega sanjarjenja me prikliče v realnost on, ki je že dolgo moj subjekt poželenja. Pozdravi me, se nasmehne in poljubi. Gleda me s tistimi iskricami v očeh. Če bi bilo logično, bi rekla, da ima najmanj sto vatne žarnice namontirane v njih. Potem ga počakam, ker mora do kioska. Ko stoji tako pred mano me odpihne nov val sanjarjenja. Na silo oblačim misli z besedami. Domišljam si, kako bi se ga za hrbtom dotikala pod srajco, tu med ljudmi, ko se ne bi mogel obrniti. Naskrivaj bi ga razdala sebi … Privedla bi ga dol k sebi preko vonja, v katerem bi se tisti trenutek želel naseliti.

Naenkrat se obrne in me vpraša kaj sem počela pred najinim srečanjem. Iz petnih žil črpam razsodnost, da krotim tiste besede na koncu jezika, ki bi razkrile mojo željo po njem in da mu z ženstveno vljudnostjo povem, da sem zgodnji del večera svojo bit nahranila z vonjem in čarobnostjo gledališča. Z nagajivim pogledom pripomni, da bi lahko stopnjevala vzdušje in še bolj teatralno preživela preostali del noči. (Ammmmmmmm, a loh podnapise, please?!?) Nasmehnem se. To je edino, kar ta trenutek zmorem, ker ne vem, če je istih misli kot jaz ali si samo domišljam (čeprav so moški načeloma glede izražanja želj v tem stilu kar direktni …), zato se raje vzdržim komentarja. Mojo neverbalno komunikacijo pretrga s povabilom k njemu na čaj (Madonish, pa skos sam neki pijeva). Reče, da bi bil zelo vesel, če bi žrtvovala majhen del te noči zanj. Tako sva zapustila kraj prvega prizorišča in se usmerila proti njegovemu domu, natančneje kuhinji, ki bo postala (v gledališkem žargonu) kraj drugega dejanja. Vendar le za toliko, da se med nama vname kres, da se začneva spotikati ob naelektreno erotiko in se skupaj s čajem preseliva v njegovo sobo, ki jo bova to noč zaznamovala in pustila v njej ljubezenski pečat.

V sobi gori luč. Ne moti me. Nisem ena tistih, ki se skrivajo pod odejo. Jogurtovo kožo, obline in brezdlakavo poželenje raje razgrnem na svetlem, ker vem, da ga bo to bolj zagrelo, zasladilo, bolj me bodo njegove roke nesle v naslado in čez, bolj me bo prislanjal, bolj me bo golo oblačil vase.

Za mano stoji, objame me in me poljubi na vrat. Obrnem se in mu vrnem “uslugo”, nežno zagrizem v njegovo uho. Na kup zbiram atome poguma, kajti ne upam si ga še pogledati v te njegove modre oči. Roka mi zdrsne do njegovih prsi, kjer preveri utrip srca. Bije hitro, polno pričakovanja. Hip za tem v najinem templju ljubezni izstopajo šumi oblačil, ki padajo z naju. Pred njim stojim v vijola čipkastem modrčku in brazilkah, ki mi prefinjeno zakrivajo intimo kot Marlyn Monroe. V levi roki držim veliko rdečo pomarančo. Počasi si obliznem zgornjo ustnico in čakam, da mi zagreje kožo erogenih con. Zaveže mi oči, vendar nisem v temi, saj si v mislih slikam potek današnje noči. Počasi mi odpne modrček, da se moje prsi razbohotijo pred njim. Ljubkuje jih. Nato z zobmi povleče z mene še zadnji kos blaga. Tako sem pripravljena, da zdaj po mojem telesu riše zemljevide in nimam pojma kam bo vodila cesta, ki jo načrtujejo njegovi prsti in jezik. Občutek imam, da so se v meni znašli vsi metuljčki tega planeta, kot da bi imeli npr. kongres. Ampak kdo je rekel, da se jih čuti v trebuhu?!? Pri meni vedno izgubijo orientacijo in letajo nižje. Poletje je zakuril v mojem telesu. Vsa vroča in mehka se mu pustim oblikovati. Jaz sem glina, on kipar. Njegova dlan brezčasno osvaja moja upogibajoča ozemlja. Všeč mi je, ko mi razmakne desno bedro. S trebuha poje koščke pomaranče. Njegove roke lezejo po mojih stegnih navzgor in nima pojma kaj mi to naredi. Čutim drget v bokih. Ne upiram se, ko me začne širiti na postelji. Počutim se ujeta v Tantalove muke. K sreči tudi on ne zdrži več in ko me osvobodi teme, mi pusti, da ga popeljem v svoj tempelj. Med stegni najde prostor za odpenjanje zavesti in sveže prodre vame. Počasi. Mehko in rahlo. Tako ostaneva nekaj časa en v drugem. Poljubljava se. Dotikava se. Čutim, kako utripa njegova moškost v meni. Všeč mi je. Zelo. Nato iščeva nove živčne impulze. Preklopiva v tretjo. Jaz kričim, on poriva, moj dedek hoče pa pravnuka. Lepo je, ko reče Oprosti ob močnejšem sunku. Hočem močneje, da bo še rekel oprosti. Čutim kako mu po žilah divje divja divja kri in kako se pripravlja, da bo zdaj zdaj katapultiral svoj beli zaklad. Hočem, da bi ta trenutek trajal dlje. S stilom nama pride. Brizgne. S sebe ga obliznem. (U)kradem ga nazaj. Čuti, kako se mi skozi grlo pretaka del njega tja dol, kjer me je prej zaznamoval. Z estetiko dobrega medsebojnega ujemanja, me stisne v svoj zlati objem, ki me obdaja dokler se zjutraj ne zbudiva utrujena od premalo spanca, z napol priprtimi očmi, ki jih skrijeva pod veke, polne vtisov prekratke noči ožetih teles.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Zrcalce, zrcalce na steni povej …

“Naša punčka se spakuje,

s šminko čez obraz čečka,

ogledalo nadleguje,

če bo kmalu miss sveta.

Tale zapis sem odkrila v zvezku iz sedmega razreda, vmes med definicijo o tlaku in računom o gostoti olja, kar kaže na to, da me fizika ni nikoli hudo interesirala. Očitno sem presanjarila še eno izmed šolskih ur, ampak za to nisem v celoti kriva jaz, baje imamo ribe to hibo, da nas hitro odpihne v svet domišljije. Sama sem že čisti prototip hipoteze. Očitno se  mi je zgoraj opisana situacija takrat prilegala na kožo in sem se z njo poistovetila. Že od malega sem bila dovzetna za vsa lepotilna sredstva. Sploh tisti vonj po šminki mi je bil blazno všeč. Pa po lakih. In mamina pudrnica, s katero sem si “na skrivaj” pudrala obraz. In uhani z belimi perlicami. In včasih sem mamo nažicala, da mi je za spat (!) (bože mili, kakšen otrok sem bila) posodila njeno ogrlico, ki mi je itaq segala do popka (vem, ker me je vedno zeblo, dokler se koža ni navadila na kovino) in se je super podala k pižami (not). Jaz sem potem spala kot angelček, srečna,  zelo srečna. Zgleda, da imam nek prakozmetičnigen v sebi.

In od kdaj in kje ves ta šminkarski cirkus sploh izvira? Ličenje se je začelo že v praveku, ko so različna plemena izkazovala z rastlinskimi barvami pripadnost svoji skupnosti. V Indiji je bila zelo znana poslikava s kano, v Egiptu so arheologi našli različne bogato okrašene posode, ki so jih uporabljali za shranjevanje kozmetike. Našli pa so tudi stenske poslikave, ki prikazujejo ličenje ter uporabo kozmetike. Znana je predvsem egipčanska kraljica Nefretete, ki je uporabljala dišave v obliki mazil ter različna rastlinska barvila za barvanje ustnic ter za temnenje oči. Poznane so ji bile tudi soli za kopanje ter različna depilacijska sredstva. A za razliko od dišav ter parfumov, ki so bili dostopni samo višjim družbenim slojem, so v Egiptu senčila za oči uporabljali tudi nižji sloji, saj so bila cenejša in lahko dostopna.

V Rimu in Grčiji je bil modni hit barvanje las. V baroku se je začel razvijati višji sloj ljudi, ki so si pudrali obraz na belo porcelanasto polt. Za beljenje se je uporabljala mešanica svinčevega oksida, hidroksida in karbonatov, zdravju ne najbolj prijazna kombinacija, ki je po dolgotrajnejši rabi lahko povzročila tudi smrt. Od tod naj bi izviral pregovor Za lepoto je treba umreti oz. v današnji bolj mili obliki Za lepoto je treba potrpeti. V 19. st. so na trg prihajala ličila, ki so jih lahko kupovali le bogati ljudje. V začetku 20. stoletja je kozmetika ter predvsem make-up postal moderen v ZDA ter Evropi. Razlog za to je bil najprej razmah baleta in gledališča, kjer so nastopajoči uporabljali kozmetiko in make-up v predstavah. K razmahu kozmetike pripomorejo tudi razvoj kemije, fotografije in filma. V današnjih časih je ličenje prilagojeno karakterju, važno je le, da je estetsko. Povdarja se vse kar je lepo, prikriva pa se pomanjkljivo.

Tudi aromatična olja in dišave se uporabljajo že tisočletja, bile so del verskih obredov v Starem Egiptu in Grčiji, Rimljani pa so jih razkošno vlivali v kopeli in fontane ter z njimi mazilili celo orožje.

Dišave na alkoholni osnovi izvirajo iz Srednjega vzhoda, v Evropo pa so prišle v 13. stoletju, pretihotapljene v toaletnih torbicah križarjev. Francozi, ki so še danes znani po odličnih dišavah, so v 17. stoletju pričeli razvijati nove vonje, do katerih so prišli z uporabo cvetja, sadja, koreninic in drugih naravnih virov aromatičnih snovi, kar je bilo izredno naporno in neekonomično početje, saj so za majhno količino dišave morali vzgojiti, obrati in obdelati ogromne količine surovine. K sreči je njihovo garanje trajalo “le” 200 let, ko jim je na pomoč priskočila kemija; razviti so bili kemični procesi za izdelavo dišav.

Ljudje, ženske verjetno nekoliko bolj kot moški, se torej že tisočletja trudimo doseči lepotni ideal, popoln videz, iz svoje dane zunanjosti želimo narediti najboljše, kar je mogoče, ker želimo ugajati sebi in drugim. Ubistvu, če smo čisto odkriti, kozmetika služi na račun nečimrnosti. Kljub vsesplošni poplavi lepotilnih proizvodov in operacij pa s tem (kot z vsako drugo stvarjo) ni zdravo pretiravati. Pretirana uporaba kozmetike človeka ne polepša, amapk naredi kičastega. In nenazadnje tista prava lepota še vedno izvira iz nas samih. Iskric v očeh ne prižge nobena Nivea pure effect, ampak sreča v nas. Če se človek sprejme takega kot je, ima pri sebi več ali manj poravnano, želi živeti svoje življenje in ne tujega, je zadovoljen s tistim, kar ima (kar še ne pomeni, da nima več vizij, ciljev in sanj), izžareva svojo energijo, ki je lastna le njemu … jaz temu rečem lep človek. Ne glede na to ali ima na čelu pet gub ali tri mozolje, ki niso zakriti s pudrom.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Iva Krajnc

Iva Krajnc se je rodila 10. novembra 1978. Osnovno šolo in gimnazijo je obiskovala na Ptuju. V tem obdobju je bila članica Teatra III na Ptuju, po končani srednji šoli pa se je odločila za študij dramske igre na AGRFT-ju, v letniku Jožice Avbelj in Borisa Cavazze. Po končanem študiju je 5. septembra 2001 postala članica igralskega ansambla MGL, kjer vsako leto niza številne kvalitetne vloge v uprizoritvah tega gledališča (Sally Bowles; Kabaret, Ofeliji; Hamlet, Lolita; Lolita, Wendla; Pomladno prebujenje, Sukie Rougemont; Čarovnice iz Eastwicka, Izabela; Milo za drago, Amelia, Dom Bernarde Alba, Colombina; Beneška dvojčka …) , obenem pa je njena igralska pot hitra in prepoznavna tudi v filmskem svetu (Simona; Varuh meje, Marjana; Ljubljana je ljubljena, Tanja; Prehod, Lea; Besa, Mia; Čokoladne sanje …).

Za svoje ustvarjanje je prejela številne nagrade. Že kot študentka AGRFT-ja je prejela Severjevo nagrado za vlogo Ismene v Cidu P. Corneilla (2000). Leto kasneje je na Mednarodnem festivalu mladih odrov na Reki dobila Nagrado Veljka Marinčiča za najboljšega mladega igralca/-ko, ki ji jo je prinesla vloga Olge v Ognjenem obrazu M. von Mayenburga (nagrado si delita s Tadejem Tošem). Leta 2002 je z vlogo Simone v filmu Varuh meje postala Stopova igralka leta. Hkrati ji je ista vloga prinesla tudi nagrado za najboljšo igralko na Festivalu slovenskega filma v Portorožu. Na 56. Berlinskem filmskem festivalu je 2006 prejela Nagrado Shooting Star, ki se podeljuje obetavnim mladim igralcem. Pridobila si jo je z vlogo Marjane v filmu Matjaža Klopčiča Ljubljana je ljubljena.  Istega leta je na Dnevih komedije v Celju postala z vlogo Colombine v komediji Beneška dvojčka postala Žlahtna komedijantka. 2008 ji je bila podeljena Dnevnikova nagrada  za izjemno odrsko stvaritev v sezoni 2007/2008 za vlogo Lolite v  predstavi po istoimenskem romanu Vladimirja Nabokova. Leta 2010 pa je na 45. festivalu Filmska srečanja dobila kar dve nagradi za vlogo Lee v filmu Besa in sicer Priznanje za izjemno stvaritev tujega igralca oz. igralke  v srbskem filmu in Nagrado za najboljšo žensko vlogo.

Talent Ive Krajnc lahko trenutno občudujemo v najnovejši predstavi MGL-ja Frankenstein, kjer blesti v vlogi Elizabete Lavenza, tajnice na Inštitutu in Viktorjeve ljubice.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Brez komentarjev