Polnoletnost


Večina ljudi jo z vnemo pričakuje. Bolj kot se bliža, bolj vneto odšteva leta, mesece, dneve … Verjetno zato, ker imajo nato na spisku veliko več pravic o samoodločanju, ker  ”res” vstopijo v svet odraslih in ker se odprejo vsa vrata nastežaj. Navidez. Pravice o samoodločanju prinesejo na drugi strani odgovornost, odraslim se zdiš še vedno zelen kot limeta, babice in podobna raja pa si, kot nekoč, jemljejo pravico ščipat te za lica in se ne nehajo čudit, kako otroci hitro rastejo. Nastežaj odprta vrata so morda res tista v stilu diskotek in podobnega, da odpreš kakšna druga pa rabiš znanje, delavnost ali veze.

Nekje do sedemnajstega rojstnega dne, sem tudi jaz upala, da me dan, ko bom s svojo pljučno kapaciteto upihnila vseh osemnajst svečk, hitro doleti. Ko me je od dneva D ločilo samo še leto pa so me začeli vsi okupirati s tem, kaj bo sledilo po 365. dni. Sploh tisto v stilu dolžnosti. In sem bila en moment čisto štufa vsega in sem upala, da najdem kje kakšne kroglice pregelk, da ne bom nikdar postala velika (no, z mojo višino se res ne morem postaviti ob bok žirafi, ampak fazo rasti sem zaključila par let prej), torej je bila tu mišljena odraslost. Ampak jih nisem dobila in tako sem dočakala tisti pompozni rojstni dan. Sam glej ti šment, zjutraj sem bila še kar ista kot prejšnji dan, tudi naslednjega dne se nisem spremenila v kakšno superwoman, ni se zgodilo nič turbolentnega in šokantnega, kar bi pretreslo mojo bit in bi prešla v novo, boljše, svobodnejše življenje. Postala sem samo starejša, nisem pa postala pametnejša, modrejša, zrelejša (ok, to se itaq ne da čez noč). Veliko obljub, veliko pričakovanj, realnost se pa kaj bistveno ne spremeni. Hecno kako nasedem(o). Ampak nisem glumila glive. Saj mi v tistih okoliščinah sploh ni bilo nič slabega in sem se imela čisto zverinsko fino (takoj bi se vrnila, kje podpišem? no, pa saj zdaj tudi nimam razloga za ŠMRKetanje).

Nekako sem se ufurala v stare tirnice, se sprijaznila z večjo vlogo odgovornosti in si včasih privoščila kaj za kar bi drugače potrebovala dovoljenje mojih ljubih/”ljubih” (odvisno od momenta) staršev. In življenje je teklo naprej in teče še danes. Me pa vseeno vedno znova šokira dejstvo, ko me, jasno, takrat ko najmanj pričakujem, folk okrona za mladoletno. Najhujši “štos” je bil, ko sem prišla enkrat na blagajno z rumkokosom pa mi blagajničarka reče:”Tega izdelka ti pa ne bom prodala.” Jaz z izrazito blond pogledom, ki je sporočal, da mi 4% ni nič jasno:”Pa saj sem ga vzela iz police, potem je menda v prodaji.” (logično bi mi bilo, če bi ga šla sunit v skladišče, ampak tako … halo, ženska, kaj ti ni jasno?!?) Prodajalka:” Že že, toda jaz ne smem prodajat izdelkov, ki vsebujejo alkohol osebam, ki so mladoletne.” Jaz s trikotnimi očmi pa ful zavzeto:“Pa saj jaz SEM P!O!L!N!O!L!E!TN!A!” Prodajalka z zaničevalnim pogledom v stilu ne ti meni tralala, smrklja:”Ni se treba lagat.” Jaz z užaljenim egom:“Ok, bom pokazala osebno.” Ji jo ponosno izročim. Ona gleda mene, osebno, spet mene (z bolj začudenim pogledom) pa osebno, mene (z namrščenim pogledom) in še enkrat osebno, jo obrne proti luči in reče:”A sigurno ni ponarejena?” Jaz že čisto apatično:”Ne.” In končno sem prišla do svojih rumkokosov, čeprav jo mam na sumu, da ni verjela. Mislim, 234x WTF, česa človek ne doživi, če živi. Mislim, da me je pri vsej stvari najbolj “potrl” sum o ponarejanju, ker meni se kaj takega živ dan ne bi pripeljalo na pamet, sem preveč blond.

Drugi primeri so v stilu, ko greva z mamo en điro po mestu in srečava neko njeno kvazi znanko in se oni2, tipično žensko, zapleteti v pogovor o službi, vremenu in o tem kako uspeva solata na domači gredici, jaz pa vedrim in se prekladam z desne na levo, nakar čez čas ta tetka ugotovi, da sem pa očitno v kompletu z mamo in reče:”A to je tvoja hčerka?”Mama precej puranje ponosno (sicer ne vem čemu):”Ja.” T:”Čak, ta je taprva?” M:”Ne, tamala.” T:”Tamala že?” potem se prijazno obrne k meni in me vpraša:”In v kater razred hodiš, punčka?” Ne ti men punčka, ja:”V tretji.” Ok, sklika ji, da nisem več OŠ:”Ooooooo, že v tretji letnik, že v gimnazijo.” potem se jaz bedasto smehljam, ker nočem, da jo infarkt, če bi rekla na fax. T:“Maaaaaa, kok si zrastla, js se te spomnim, ko si bla še čist taka mala štručka, ko si se rodila blablabla.”A bejž? Nisem vedela, da ne bi smela rasti … Sorry, ker živim. Saj ne rečem, da ne paše kdaj kak kompliment o tem kako rosno mlada izgledam, ampak štejem jih krepko čez prelomno cifro, tako da pretiravat spet ni treba. Sem pač dobro ohranjena, jbg.

Ampak včasih pa pridno izkoriščam to, da delujem malo mlečnozobo. Prvič sem zatajila svojih 18+ čisto tako nezavedno. Ko sem čakala sestro v podhodu pri AGRFT-ju in se mi približa en, v tisti temi delujoč zelo scary striček in me vpraša:”Deklica, a si ti že polnoletna?” jaz na turbo odkimam pa reče:”Eh, pol pa nč.” Takrat sem dobila preblisk in rešitev kako se izogniti kakim anketam in podobnemu bullshitu. Ok, anketiranju in raznim “Bi prispevala nevemkok evrov na mesec za to pa uno fundacijo, namesto da greš na kavico (jaz ne hodim na kavico, ker je NE pijem) blablabla.” se raje izognem s tistim:” Mi dispiace, non capisco” Včasih pa človek nima sreče, če sem prej  brzela mimo pa veselo čvekala čisto po slovensko v telefon, ne morem se delat potem Eskima pa moram kdaj vseeno odgovarjat na kakšna čisto brezvezna vprašanja tipa:”Kaj zajtrkujete? (a ti misliš, da jaz vsak dan isto?) Kako pogosto hodite ven? (a ti misliš, da računam povprečje?) S kom živite? Koga boste volili na predsedniških volitvah? Ali načrtujete slivestrovanje v tujini? Ste že kdaj zamenjali gumo pri avtomobilu? Kater lak uporabljate? itd. V takih raziskavah je vedno vsaj moja anketa neverodostojna, osebni podatki a la  mail, tel. pa te stvari so pa itaq lažni. Pa kaj mi majo oni neki sms-e za šerat. Ne rabim. Res. Sploh kak Herbalife. Saj vem, da ni lepo in ubistvu se mi tile anketiranci včasih zasmilijo, konec koncev je to njihov job, na živce mi gredo bolj tisti, ki sestavljajo take neumne ankete, ker jaz res ne maram, da se nekdo vtika v MOJ lajf. Sem polnoletna in imam eno izmed pravic, da postavim mejo v zasebnosti.

  • Share/Bookmark
  1. Trenutno še ni komentarjev.
(ne bo objavljeno)


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !