Diploma, bolezen moja


Vsako obdobje se enkrat začne iztekati proti koncu, kjer že čakajo vrata v novo etapo življenja. Meni se trenutno izteka v peščeni uri študijsko življenje. Tadaaaaaaaam, prisopihala sem do absolventa, ki se mi je vedno zdel tak ueasy v tem smislu, da človeku ne dihajo za vrat pogojni izpiti in da ima ljubi mir razmišljati in pisati o svoji velesenzacijski diplomski nalogi.

No, pri meni v realnosti ni tako. Cela dva meseca že guram ta status  pa imam feeling, da mi letos še najbolj globoko in silno dere voda v grlo in da me čas prehiteva po levi 300/h. Poleg famozne naloge me  čaka, da opravim še kar nekaj tistih izpitov, ki so blazen “posladek” študija in zahtevajo tri ljudi in pol, ne pa samo eno malo blond glavo.  Vem, zajebala sem. Enkrat v prejšnjih letih, ko mi je bila glavna skrb, da sfolgam pogojne čez, ostalo bom pa že … In tako se človeku rado nabere. Ampak zdaj je, kar je. Situacija je takšna, moram jo osvetlit s prave smeri in rešiti stvar na najbolj eleganten način.  Če bi bilo odvisno samo od mene, jaz sploh ne bi komplicirala. Enkrat bi sigurno prišla do cilja, ker sem pač tak človek, da česar se lotim, to želim dokončati. Če ne s pametjo, pa s trmo. Samo potem so tu še ljudje, ki, če je le priložnost, preverjajo in se informirajo kako blizu sem zaključku študija. In to že kar eno lepo leto, ker v četrtem letniku pa ja moraš že vedeti kaj bo tema diplomske, lahko bi jo napisalal med poletnimi počitnicami in ne bi koristila absolventa, ker tvoja sošolka z OŠ je pa že lani diplomirala, a veš in podoben bla bla bla, ki mi nabija slabo vest in občutek, da sem totalna zguba, luzer, nek gnil stvor, ki ne naredi nič koristnega za narod in je lastni familiji v sramoto, ker še vedno nisem pri tazaresnem lastnem  kruhu.  (pri tem verjetno ne bom niti po diplomi. Sem se odločila pač za tak študij, ki v zdajšnjih okoliščinah ne doprinese niti mesta za specializacijo, kajšele,  šiht čez noč. Sicer jaz pravim tako, da se zdaj ne bom še glede tega metala na zobe, ko bom pred situacijo, bom videla kakšne možnosti so, če so, ker je danes stvar sigurno drugačna kot bo jutri in čisto nekaj petega, kar bo takrat, ko bom iskala job. Plus tega se pa niti ne čutim kompetentna opravljati ta poklic, ker sem se na faxu zgolj učila neko piflariijo, nič pa kar bi mi dejansko lahko koristilo v praksi, kar se mi zdi nadvse žalostno. No, edino, če bi me karierna pot vodila v neko hudo znanost, tam bi mogoče uporabila kakšno definicijo iz študijske literature.) Ampak ljudje imajo verjetno petnajsti čut in me vsi po vrsti sprašujejo o zadevi s faxom, da postajam, ob taki tematiki, iz dneva v dan bolj podobna  besnemu andaluzijskemu biku, ko mu pred očmi miglja rdeča tkanina. Resno, čisto ošpice dobim v takih momentih in sem si rekla:“Naslednjega, ki me vpraša nekaj v tem stilu, potunkam v razbeljeno fritezo, majkemi.” Pa pišuka no, kot da je fax edini smisel življenja, edina tema o kateri se lahko nekdo z mano pogovarja. In bolj kot tega ne maram, bolj ljudje drezajo, sprašujejo, živčijo, gnjavijo. Glej, pa saj čez deset let se mi ne bo poznalo, če sem študirala pet let ali kakšno več. Zakaj je tu nek hud problem? Zakaj folk dejansko reagira tako kot da bi najmanj pet ljudi pobila, če imam še nekaj obveznosti več kot bi si jih želela in mi gre za nohte. Zakaj mi vsi po vrsti rečejo”Mene bi ful panika.” Sorry, mene pa ne, ker mi to ne bi čisto nič pomagalo. Saj ne rečem, da mi je vse ravno, bi celo rekla nasprotno, da se že malo preveč sekiram in si jemljem k srcu pa sem poleg tega še edina oseba, ki verjamem, da mi bo uspelo. Zagotovo. Enkrat. Vsi drugi so mnenja, da bi si raje dali mlinski kamen za vrat. Jaz si ga pač ne upam. In sploh imam preveč rada življenje, da bi si ga dala za eno tako “brezvezno” stvar (gledano s stališča ali se splača za to umreti). Je pa res, da si ob slabih momentih očitam kakšen buksel sem bila, ker sem se v OŠ dala prepričati, da pa vseeno ne bi šla za frizerko (odvrnili so me z dejstvom, da bom morala starim gospodom urejati brke itd. jaz pa tudi nisem bila tako pri pameti, da bi si omislila, da lahko delam v salonu za mlade ali pa samo za ženske (no, to ne bi, bi bil dolgčas)). Sedaj bi imela en fancy šmancy salonček, nobenemu ne bi visela na grbi in nihče me ne bi spraševal o diplomi. Verjetno bi imela kakšne druge eksistencialne probleme, ampak bi jih že razrešila. Upam. Zdaj sem pa v tem dreku imenovanem absolvent. In ko se izvlečem iz njega, bom dobila kakšno novo, še težje premostljivo oviro v življenju. Vedno se najde, kar ni nujno slabo, saj se človek preko njih izoblikuje.  Nič nimam proti oviram, imam samo proti temu, da se ljudje vtikujejo v moje življenje. Zakaj bi ga morala krojiti po njihovih standardih? Zakaj bi morala igrati po njihovih pravilih? Zakaj se toliko oziram na njihova mnenja? Zakaj se včasih potem počutim, da si ne zaslužim niti tega, da se pes name poščije? Vsa ta občutja so iz mene privabili ljudje s svojimi vprašanji, firbcem, očitki, dvomi, pripombami, komentarji … In čez par let si bom rekla:“Punca, si ti bla trčena, s čim si se bremenila. Brezveze. Namesto, da bi uživala, saj ni bilo navsezadnje tako hudo, ane?!”

In sem se  že zdavnaj odločila. Tudi če/ko pridem do cilja, tega ne mislim obelodaniti (no, razen svojim, se razume). Drugi pa naj se zadušijo v lastnem firbcu in naj privoščljivo mislijo, da še vedno guram študentski lajf. Jaz pravim, do groba bom prišla tako ali drugače, z diplomo ali brez, bolj mi je pomembno to, da bi prispela do tja srečna, da mi ne bi bilo žal, da česa nisem storila v življenju, da ga nisem uživala s polno žlico. Ne mislim samo na hedonizem, ampak na to, da bi takrat v sebi imela tisti občutek izpopolnjenosti.

  • Share/Bookmark
  1. #1 avtor Stric Marč dne 24.11.2012 - 18:39

    Mislim, da vse skupnosti skušajo člana posrkati v svoje neformalne in formalne strukture s formalnimi in neformalnimi pritiski. počasi se bo pojavil pritisk na formiranje družine, na rojevanje otrok itd. Tako pač je. V večjih mestih je tega družbenega nadzora bistveno manj, saj se lahko izgubiš v množici. Posebno se strinjam z zadnjim odstavkom. Vsak živi svoje življenje , dokler ni doživeto ( ali dopolnjeno).

  2. fenchurch

    #2 avtor fenchurch dne 24.11.2012 - 18:43

    jap, točno tako je:) in pisanje takih postov pomaga:)) mnogo sreče! tudi tasladke izpite na koncu nekak nardiš, čeprav ja, so muka. ampak veš kak fajn je, ko jih več ni… (tistih 10 sekund, dokler se ne spomniš da moreš še diplomo napisat. ampk tistih 10 sekund… :) )

(ne bo objavljeno)


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !