Dan pred izpitom


Čeprav vem, da mi teče slap Savica v grlo in sem v pomanjkanju časa, sem si vseeno odtrgala nekaj dragocenih minut, da napišem tale blog. Jutri se mi bo vsekakor poznal ta primanjkljaj, momentalno pa ga štejem v odmor namenjen reklaksaciji možganov. Vedno je tako, da mi zmanjka na koncu samo en dan, da bi imela vse popredalčkano in urejeno in ne bi mešala med sabo kivijev in žaluzij. Nikoli pa nimam dovolj motivacije, da bi se začela na preizkus pripravljati kak dan prej.

Ampak zadnje dni, ko mi gre že “malo” za nohte, spravljam in tlačim informacije v mojo malo lobanjo zelo na turbo. Koncentracija je podobna kot ko Filip igra igrice na računalniku in zanemarja vse svoje fiziološke potrebe oz. jih sploh ne zazna. Meni se tudi zdi škoda vsake sekunde, ki jo porabim za brezvezne stvari kot je npr. kkosilo, ker itaq nimam apetita medtem, ko se mi po glavi podijo značilnosti modernizma in vedno zamenjujem Marulića z Mažuranićem. Sorry, vem da je “literarnokletno” kot da bi Hrvat rekel, da ne loči Cankarja od Jovanovića pa bi se meni zdelo:“Pa šta je s ovim.”


Pa ok, imam še točno štirindvajset ur časa, da nekako spravim informacije v red, da naredim malo discipline v glavi. Mogoče mi pa uspe, samo pravo taktiko si moram omislit. In se skoncentirat. Se učit 120% in pri tem niti pomisliti na to, da moram dihat. V takih momentih blazne koncentracije sem potem sama sebi v ponos, ker vidim kako si zapomnim enormno količino stvari. Če bi vsak dan delala s tako paro, bi bila že Zweistein. In motivacija drži, dokler ne pride spet en moteč faktor iz okolja. Ali pa preblisk, ostra misel, ideja.  Ker potem meni misli kar malo zbežijo, odplavajo, odsanjajo. V enem momentu se spet zdrznem in si rečem:“Punca ne trati časa. Saj vendar nočeš, da bi jutri gledala v laminat kot cucek, ko ne boš vedela odgovora. Potrudi se malo. Še danes. Teh par uric. Saj bo šlo.” In se trudim. Dokler si ne začnem nohtov gledat in me začnejo blazno motit in si jih moram it malo popilit. In čez čas si omislim, da bi bilo dobro, če bi si šla zobe umit. In pride foter in reče, če bi jedla špagete. In jaz se potem spet probam zbrat. Padem noter in pride Gaja, da mi pove, da je videla veverico in je nabrala v gozdu dva kostanja. In potem jovo na novo. In si potem rečem:”Pa kako to, da mi nič ne gre.” In meni se bo počasi zmešalo od tega jakega koncentriranja.  Opice imajo bolhe al neki?!? Ne ne ne, daj povej raje kaj se je dogajalo v renesansi? Naštej književnike, ki so delovali med obema vojnama.  Kaj naj jutri oblečem? Aja, sorry, spet sem s faze. In tako v nedoled. In če sem si še včeraj obetala noč pred izpitom kot noč mirnega spanca, ker bom imela vse pošlihtano, se ta vedno zasuka tako, da je podobna tisti noči pred božičem, ki je brez spanja in v pričakovanju čudeža.

  • Share/Bookmark
  1. #1 avtor Mateja dne 18.11.2012 - 14:33

    Srečno na izpitu! En dan pa vedno zmanjka! :D Če je zadosti sreče, se to sicer ne pozna. ;)
    Psst, kaj študiraš? :)

  2. #2 avtor Mateja dne 18.11.2012 - 18:01

    Srečno jutri :-) Pa čim manj motečih dejavnikov ;-)

  3. Lorelei

    #3 avtor Lorelei dne 19.11.2012 - 13:42

    Tenx. Dobre želje, sreča in pesti vedno prav pridejo. Če že zaradi drugega ne, dajejo moralno podporo. :) In ja, zdaj lahko naredim kljukico še čez en izpit. Jupi! Hmmmmm, kaj študiram? Boljšdaneveš :D

(ne bo objavljeno)


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !