Zobozdravstvena ambulanta. Čakalnica. Poleg nje sedi  čeden tip. Vidi ga, kako si naskrivaj ogleduje njene rdeče salonarje. Všeč ji je. Elegantno prekriža nogi in si popravi kodre. “Po nesreči” bi se ga rada dotaknila, priložnost za opravičilo pa izrabila za navezavo kontakta . On bi seveda nasedel in se začel pogovarjati (v takih situacijah se prileže malo sociale, da človek ne deluje ravno kot buldog, ki se je zazrl predse). Mogoče bi se čisto vredu razumela in bi potem šla skupaj na kavo. Kar naenkrat se odprejo vrata in sestra zakliče:”Palir.” Moški vstane in odide v ordinacijo. Predstavlja si, kako zdaj sede na stol, odpre usta in zamiži. Izza vrat se sliši zvok svedra. Kočnik levo zgoraj, sigurno. Za hip zapre oči tudi ona. Predstavlja si, da je njegovo dekle in ga sedaj čaka (kot včasih mama). Potem bosta šla skupaj v trgovino po špagete za večerjo. Vonja baziliko in sliši brbotanje paradižnikove omake. Med obedom načrtujeta počitnice v Parizu. Vidi, kako se vzpenjata na Eifflov stolp, da preverita, če je zaradi vse te gravitancijske sile, ki tam vlada, njun objem kaj bolj vznemirljiv kot na rodni grudi in če veter čisto malo zadiši po ljubezni, ko ji reče:”Mala moja, rad te mam.” Možgane naenkrat preplavi druga slika. Ta moški, ki se zdaj bori z bolečino na mučilnem stolu, inkvizicijskem elementu za modernega človeka, navidez všečen ženskim očem, magnet, ki privablja xx kromosome … kaj če je v resnici vzkipljiv, nadut, posesiven?!? Če mu predstavlja imeti žensko le za vloge, ki jih je opravljala v času patriarhata (kuhaj, likaj, pospravljaj …). Ali pa bi mogoče postal tak čez čas. Čez deset, dvajset let. Ko bi bila zanj le še odslužena igrača, ki se je ne more znebit. Zato jo pretepa, psihično in fizično zlorablja, vara, da bi jo prizadel tako zelo, da bi sama odšla, mogoče za vedno. Ali pa bi ji on pomagal. V hrano bi ji dal strihnin. Morda bi jo zadušil z blazino in bi kriminalistom rekel, da se je sama. V spanju. Pogosto je imela more. Bila je neuravnovešena. Prej ali slej bi se kaj podobnega zgodilo. Nekaj s takim koncem. Odprejo se vrata. Zdrzne se in odpre oči. Zagleda ga pred sabo kako se ji nasmehne, ko gre mimo nje. V njem vidi zločinca. Točno tak nasmeh imajo zločinci. S prijaznostjo želijo privabiti žrtev. Ona ni naivna. Ona ne bo ena izmed tistih, ki so nasedle. Pošlje mu pogled, ki bi talil železo. Zakadi se vanj in mu z desetcentimetnrsko tanko peto čevlja zmaliči obraz in ga onesposobi za vedno. Dokler je še čas.

  • Share/Bookmark
  1. Trenutno še ni komentarjev.
(ne bo objavljeno)


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !