Arhiv za November 8th, 2012

Sweet Svit

Rana ura, zlata ura, pravi ljudska modrost. Jaz s tem nimam pretiranih težav. Nikakor se ne obnašam kot stekel pes, če moram vstati pred sedmo zjutraj. Samo rabim pa obvezno od faze, ko se zavedam novega dne, še vsaj petnajst minut valjanja med toplimi rjuhami preden začnem funkcionirat. Pride pa situacija kdaj tudi obrnjena, kar se ne prilega ravno moji koži. Življenje ni potica, mogoče je štrudelj. Danes je že bila ena takih, ko sem še v REM fazi slišala zvonjenje telefona in mi ni bilo 4% nič jasno od kdaj imam to melodijo nastavljeno za bujenje. Pa ni bila budilka, je bil kar klic. Še s sanjami na vekah sem se oglasila in dobila prošnjo, če utegnem v pol ure priti, ker Svita boli trebuh in ne more v vrtec. Oh ja, zame ni hujšega kot to, da sem natempirana. Takrat nobena stvar ne drži z mano. Občutek imam kot da se vse zaroti proti meni, od zasedene kopalnice do rdečih na semaforjih. Ampak potem vedno nekako prispem zadnje pol sekunde.

Pa sem pridirkala tudi k mojemu malemu bolniku. No, bolje rečeno “bolniku”. Mi je sklikalo že takoj, ko sem ga zagledala, da ni tako hudo, ker so se mu usta razlezla do ušes. Po petnajstih minutah, ko sta jo v službo odnesla še njegova starša je pa sploh bil čisto super in šenikolbolš. Ja, odrasli smo dosti bolj naivni kot otroci. Potem sva morala razčistit zakaj si je omislil to predstavo pa je rekel:“Nocem hodit u vltec, k Tanja ni tko huda bejba k ti. Ona se ne igla tko z otloki, k ti. In vedno klici, d ne smemo ladjatolja slaufat.” No pa imamo problem. Ok, načeloma nočem moralizirat in težit ljudem, ampak vseeno sem si vzela pravico parminutne razlage o tem, zakaj se njegova vzgojiteljica ne mora ukvarjat samo z njim (ja, problem edincev, ko so drugod vedno center dogajanja) in da je v vrtcu tudi ql, ker ima tam enepar frendov s katerimi se da čisto super noret in ga zdaj sigurno pogrešajo. Potem se je malo zamislil, ampak ne več kot za par sekund.

In kaj bova zdaj, ko sva zdrava, počela? Najprej zajtrk. Čokolino. Valda. V tisti skodelici z ninja želvami (vem, sram naj me bo, ampak jaz še zdaj ne vem katera želva je katera pa mi je Svit že dvestopetinšestdesetkrat razložil). Medtem ko je, mi razlaga (s polnimi usti, itaq) kako obstajajo na enem planetu take živali na kolescih. Prva moja. Še dobro, da ga imam, da me informira o teh zadevah, jaz sem tako out glede znanosti. In kaj bi po zajtrku? “Nodija.” Oh, Miško, si pozabil, pri meni se ne gleda tele-v-i-zij(a)e. Ti mestni starši. Še tiste 4h na dan, ko imajo otroka ob sebi, ga pošljejo gledat TV, potem se bodo pa vprašali kje so kakšni pristni medčloveški odnosi. Ok, ni pri vseh tako. Pri nekaterih pa je. Človek pride iz službe utrujen domov in nima energije, volje in domišljije še za pojasnila na 115 zakajev. Želi si le malo miru, ki si ga pridobi, če pritisne na tisti “čarobni” rdeči gumb na vrhu daljinca.

Da šoba in slaba volja ne bi bili preveč časa na obisku, sva se dogovorila, da spečeva piškote in presenetiva mami in očka. Moj mali model je bil ZA! Blazno uživa, če je lahko kuharski pomočnik. Ko bo velik bo baje kuhar in potem mi bo skuhal večerjo, ker bom jaz že stara in bom hodila z berglo, ker me bo bolela noga in bom dobila vsak dan 4 injekcije (oh, a me res to čaka?). Medtem ko si miliva roke razlaga, kako bom deležna paradižnika z nutello in pmfrijem (njami, komaj čakam). Potem najdeva recept, poiščeva sestavine, pri tem mi izdatno pomaga, ker mi enkrat za spremembo ni treba plezati na stol, ampak postane kar on podaljšek moje roke. Nato si razdeliva delo fifty fifty. Jaz berem in tehtam, on stresa sestavine v posodo in pritisne gumb, da vključi mikser. Potem oba strmiva v tisto plastično bučko in gledava kako nastaja iz vsega skupaj masa. Ko je gradbeni materjal piškotov nared, se preseliva na mizo, razvaljava testo, on pridno modelčka kroge, jaz pa vso stvar selim na pekač in v pečico. Mmmmmm, dišalo je.Ob vztrajnem preverjanju kaj se dogaja na vročem teritoriju, sva imela malo pavze (beri: skrivalnice). In ravno v trenutku, ko sem sprejela klic njegove mame se zasliši izza kavča konkreten:“Baaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!” “Ja, Svit se počuti bolje. Malo sva pomasirala trebušček pa spila čaj, očitno je pomagalo.” (ok, ni lepo lagat, ampak valda ga ne bom zašpecala). Čez čas sva še sfiniširala najin slaščičarski podvig in naredila celo skledo francoskih poljubčkov od katerih sva jih ene par degustirala tudi sama. Omnomnom.

  • Share/Bookmark

1 komentar