Športastično


Pri meni so geni namenjeni samoiniciativnemu športanju preprosto izviseli. Nikoli nisem bila nek športni fanatik (razen, če se šteje gledanje rokometa(šev) pod športno panogo). Po pripovedovanju moje drage mame (ki je blazno super, kadar ne teži) sem že v rani nekajmesečni eksistenci pri telovadbi za dojenčke lepo, brez slabe vesti, zaspala. To potrjuje, da sem resničen antitalent. No, mogoče mi pa “trener” ni bil všeč pa kaj bo meni on zdaj tralala, da moram noge v luftu držat. Ka si ti ja nor, kje je tu smisel? (ne zanemarimo dejstva, da o anatomiji in krepitvi mišic nisem imela pojma ter da me razna sekirancija v zvezi z odvečnimi maščobami še ni srečala)

Tudi kasneje sem se z veseljem izogibala vsem podobnim zadevam kot so gnilo jajce, barvice, toč, skrivalnice, petelinčki itd., ker sem itaq prvo rabila tri leta, da sem ukapirala za kaj gre, drugič sem pa vedno luzrsko zgubila. Zato sem se, da moj ego ne bi preveč trpel, raje posluževala aktivnosti, ki se jih lahko izvaja na enem mestu oz. se pri njih vsaj ne tekmuje v hitrosti. Vse do osnovne šole, ko me je neizogibno doletelo par ur športne vzgoje na teden. Pa saj mi ni bilo hudega. V prvem razredu sem itaq delala vse bolj ueasy in sem bila blazno ponosna, ko sem v teku na 600 metrov pritekla predzadnja. Ha, potem so mi razsvetlili um, da je telovadba predmet, kjer se mi mora izoblikovati tekmovalni duh in da moram v čimkrajšem času čimveč doseči. A bejž?!? Sam to je težko. Ampak sem se nekako ufurala. Ne rečem, da sem migala 80%, ampak enih 45% pa ja. To pomeni, da če se je igrala odbojka, sem raje dobila eno žrtev za badminton in če nas je doletel fitness, nisem navalila ravno na petdeset kilogramske uteži. Nikoli pa nisem bila ena tistih, ki so si do pubertete izmišljevale vse mogoče stvari od glavobolov do bolečin v levem mezincu na nogi. Kasneje je za take primerke itaq prišla idealna rešitev v obliki menstruacije.

Pa so minila osnovnošolska in srednješolska leta in je nastopilo obdobje, ko ni nihče apeliral, če bi se morebiti malo zbrcala migat. Jaz pa tudi nisem pretirano pogrešala hlastanja pljuč za zrakom in s potom prežetih mikic. Prvo leto je bilo čisto ql. Samo, pidno-mindo, potem sem imela drug problem. Prvo se je pojavila nevarnost, da poženem korenike na kakem stolu in da se mi zadnja plat totalno prilega objektu na katerem sedi in postane tako vsak dan bolj ploščata. In drugo, prišla sem do spoznanja, da se v meni kopiči odvečna energija (kilograme lahko spregledamo, ker nisem debela, sem le ženska in pol … pač, para mi gre skozi ušesa, če slišim koga jamrat glede odvečne oblazinjenosti pa takisto nočem še sama sebi kvarit dneva s tem, zato teh dejstev ne izpostavljam … no, pravkar sem jih … ampak tako, drugače pa ne). In glej to čudo na faxu sem mogla prigurat dve leti športne. Uf, uf … Že spet. Hmmmmm pa sem izbrala najlažjo pot. Pilates. Stvar sicer zgleda blazno ueasy in človek ima tudi pri vajah resnično tak občutek, samo potem se lahko, zlasti na začetku, cel teden učiš brez problema kje se nahaja katera izmed mišic. Rezultati? Rezultatov ni. Ker za rezultate je treba delat to vsak dan, ne enkrat na teden. In jih ni, če prideš z vadbe in si omisliš ob desetih zvečer pohan sir. Ampak kdo je pa rekel, da sem pričakovala rezultate? Jaz govorim o mojih športnih podvigih in ne o hujšanju. Saj nisem  ena izmed tistih žensk z zategnjeno-narejenim nasmeškom na obrazu, ki propagirajo špehtronix ali nekaj v tem stilu po Top shopu in potem ob analizi “rezultatov” histerično omedlevajo od evforije. Jaz delujem tudi neverjetno šlank, če si oblečem 4 cifre večje hlače. Uglavnem, ne bomo zdaj o tem. Čeprav ja, vseeno moram. V nasprotnem primeru ne morem nadaljevati zgodbe. Kompliciram. Whatever. Skratka, nekega pomladnega dne sta me cimri v navalu pobožnih vizij o pripravi videza na morske dogodivščine, spravili na finto, da grem z njima en krog prelaufat, za družbo. Ajd vredu, sam jaz bom hodila. Ni problema. In smo šle. In tako tudi drugi, tretji, četrti, peti … enajsti dan. Potem je bil dež. Pa je tek odpadel. In človek se hitro pokoali/poleni. Meni je pa vseeno zlezlo pod kožo. In sem s tem nadaljevala. Sama. Ob svoji uri. S svojim ritmom. Na začetku sem se malo zaštrikala. Šla sem na stadion pa se lepo ogrela in začela s krogi pa glej ti šment, ko se naenkrat vsuje na prizorišče en trop moške ekspedicije in začne takisto laufat. Me zasledovat. No, prehitevat. Ja, nogometaši so začeli s treningom. Si predstavljaš prizor, ena bjonda, ko teče v penzjonističnem stilu in dela gužvo, odzadaj pa legija tipov v gazeljem slogu. Verjetno ni treba pudarjat, da sem iztirila ob prvem izhodu in si končala delat javno sramoto z mojo nekondicijo. Sem se pa potem raje usmerila na Tivoli, Rožnik in Mostec. Ampak potem sem spet enega jutra, medtem ko sem veselo uničevala podplate po šumi, srečala nekje na sredi klošarko. Pogovarjala se je sama s sabo in delovala v tisti jutranji bledi svetlobi enostavno scary. Seveda jaz ne bi bila jaz, če se mi v glavi ne bi začel vrtet film z najgroznejšim scenarijem a la, da me ženska tu sredi vejevja zaduši pa sem šprintala v civilizacijo tako na turbo, da bi bil ex-profesor športne sigurno v dvomih, da se znajo moje noge tako hitro premikati. Od takrat zdaj raje peljem svoje noge tečt po ulicah. Tako ueasy. V družbi mp3-ja, jutranje svežine in svojih misli, si sproščujoče luftam možgane, da so potem pripravljeni na podvige, s katerimi se spopadajo čez dan. Tek je postal moj vir sprostitve in pomiritve. In, če me včasih živ bog ni spravil na nekaj višjega od krtine, imam danes občutek, da me 3/4 manjka, če ne pretečem tiste svoje trase. Ja, zasvojilo me je. In to mene, ko sem v predispoziciji tak trotlbuksl za šport. Se pač ravnam po načelu teh dveh modelov:

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
  1. #1 avtor Mateja dne 7.11.2012 - 20:57

    Hehe, vem kako je, ko te tek zasvoji :-) Jst ga res nikoool nisem prenesla .. do letošnjega aprila, ko se je začelo tudi meni migat. Pa pol ko še ugotoviš, kok se fajn počutiš, ko neki prelaufaš … neprecenljivo :-)

  2. Lorelei

    #2 avtor Lorelei dne 7.11.2012 - 21:19

    Evo,to fajno počutje, ki te potem preplavi sem pozabla izpostavit … Dobro, da te mam, da me dopolnjuješ. :) Ja in ql je, ko tečeš v realnosti potem za trolo in ti enkrat v življenju ne meče pljuč ven, ker si prelaufal 2 metra in pol. Človeku kar ego zraste.

(ne bo objavljeno)


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !