(p.s.: Vsebina je namenjena samo polnoletnim!)

Vsak večer prinese rumene luči vseh teh neštetih stanovanj. Rada jih opazujem in si predstavljam, kaj vse se v njih dogaja. V pritličju zagotovo živi star gospod, ki se mu v večerni tihoti misli podijo po Provansi, polni dišeče sivke, kjer skupaj z glavnim junakom romana osvajata mično gospodično. V tretjem nadstropju živi družina, ki pravkar zbira vse svoje člane okrog mize, ker je čas večerje. Pri sosedovih je tema. Verjetno ima lastnik nočno ali pa se je mogoče odločil, da to noč dobro prežura. Stanovanje čisto na vrhu sem  pripisala zaljubljenemu paru, ki si izkazuje naklonjenost in ima vse niti sveta v rokah. Vsaj tako se jima zdi in prav je, če človek včasih plava v tem občutju. Iz mojega sanjarjenja me prikliče v realnost on, ki je že dolgo moj subjekt poželenja. Pozdravi me, se nasmehne in poljubi. Gleda me s tistimi iskricami v očeh. Če bi bilo logično, bi rekla, da ima najmanj sto vatne žarnice namontirane v njih. Potem ga počakam, ker mora do kioska. Ko stoji tako pred mano me odpihne nov val sanjarjenja. Na silo oblačim misli z besedami. Domišljam si, kako bi se ga za hrbtom dotikala pod srajco, tu med ljudmi, ko se ne bi mogel obrniti. Naskrivaj bi ga razdala sebi … Privedla bi ga dol k sebi preko vonja, v katerem bi se tisti trenutek želel naseliti.

Naenkrat se obrne in me vpraša kaj sem počela pred najinim srečanjem. Iz petnih žil črpam razsodnost, da krotim tiste besede na koncu jezika, ki bi razkrile mojo željo po njem in da mu z ženstveno vljudnostjo povem, da sem zgodnji del večera svojo bit nahranila z vonjem in čarobnostjo gledališča. Z nagajivim pogledom pripomni, da bi lahko stopnjevala vzdušje in še bolj teatralno preživela preostali del noči. (Ammmmmmmm, a loh podnapise, please?!?) Nasmehnem se. To je edino, kar ta trenutek zmorem, ker ne vem, če je istih misli kot jaz ali si samo domišljam (čeprav so moški načeloma glede izražanja želj v tem stilu kar direktni …), zato se raje vzdržim komentarja. Mojo neverbalno komunikacijo pretrga s povabilom k njemu na čaj (Madonish, pa skos sam neki pijeva). Reče, da bi bil zelo vesel, če bi žrtvovala majhen del te noči zanj. Tako sva zapustila kraj prvega prizorišča in se usmerila proti njegovemu domu, natančneje kuhinji, ki bo postala (v gledališkem žargonu) kraj drugega dejanja. Vendar le za toliko, da se med nama vname kres, da se začneva spotikati ob naelektreno erotiko in se skupaj s čajem preseliva v njegovo sobo, ki jo bova to noč zaznamovala in pustila v njej ljubezenski pečat.

V sobi gori luč. Ne moti me. Nisem ena tistih, ki se skrivajo pod odejo. Jogurtovo kožo, obline in brezdlakavo poželenje raje razgrnem na svetlem, ker vem, da ga bo to bolj zagrelo, zasladilo, bolj me bodo njegove roke nesle v naslado in čez, bolj me bo prislanjal, bolj me bo golo oblačil vase.

Za mano stoji, objame me in me poljubi na vrat. Obrnem se in mu vrnem “uslugo”, nežno zagrizem v njegovo uho. Na kup zbiram atome poguma, kajti ne upam si ga še pogledati v te njegove modre oči. Roka mi zdrsne do njegovih prsi, kjer preveri utrip srca. Bije hitro, polno pričakovanja. Hip za tem v najinem templju ljubezni izstopajo šumi oblačil, ki padajo z naju. Pred njim stojim v vijola čipkastem modrčku in brazilkah, ki mi prefinjeno zakrivajo intimo kot Marlyn Monroe. V levi roki držim veliko rdečo pomarančo. Počasi si obliznem zgornjo ustnico in čakam, da mi zagreje kožo erogenih con. Zaveže mi oči, vendar nisem v temi, saj si v mislih slikam potek današnje noči. Počasi mi odpne modrček, da se moje prsi razbohotijo pred njim. Ljubkuje jih. Nato z zobmi povleče z mene še zadnji kos blaga. Tako sem pripravljena, da zdaj po mojem telesu riše zemljevide in nimam pojma kam bo vodila cesta, ki jo načrtujejo njegovi prsti in jezik. Občutek imam, da so se v meni znašli vsi metuljčki tega planeta, kot da bi imeli npr. kongres. Ampak kdo je rekel, da se jih čuti v trebuhu?!? Pri meni vedno izgubijo orientacijo in letajo nižje. Poletje je zakuril v mojem telesu. Vsa vroča in mehka se mu pustim oblikovati. Jaz sem glina, on kipar. Njegova dlan brezčasno osvaja moja upogibajoča ozemlja. Všeč mi je, ko mi razmakne desno bedro. S trebuha poje koščke pomaranče. Njegove roke lezejo po mojih stegnih navzgor in nima pojma kaj mi to naredi. Čutim drget v bokih. Ne upiram se, ko me začne širiti na postelji. Počutim se ujeta v Tantalove muke. K sreči tudi on ne zdrži več in ko me osvobodi teme, mi pusti, da ga popeljem v svoj tempelj. Med stegni najde prostor za odpenjanje zavesti in sveže prodre vame. Počasi. Mehko in rahlo. Tako ostaneva nekaj časa en v drugem. Poljubljava se. Dotikava se. Čutim, kako utripa njegova moškost v meni. Všeč mi je. Zelo. Nato iščeva nove živčne impulze. Preklopiva v tretjo. Jaz kričim, on poriva, moj dedek hoče pa pravnuka. Lepo je, ko reče Oprosti ob močnejšem sunku. Hočem močneje, da bo še rekel oprosti. Čutim kako mu po žilah divje divja divja kri in kako se pripravlja, da bo zdaj zdaj katapultiral svoj beli zaklad. Hočem, da bi ta trenutek trajal dlje. S stilom nama pride. Brizgne. S sebe ga obliznem. (U)kradem ga nazaj. Čuti, kako se mi skozi grlo pretaka del njega tja dol, kjer me je prej zaznamoval. Z estetiko dobrega medsebojnega ujemanja, me stisne v svoj zlati objem, ki me obdaja dokler se zjutraj ne zbudiva utrujena od premalo spanca, z napol priprtimi očmi, ki jih skrijeva pod veke, polne vtisov prekratke noči ožetih teles.

  • Share/Bookmark
  1. Trenutno še ni komentarjev.
(ne bo objavljeno)


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !