Zrcalce, zrcalce na steni povej …


“Naša punčka se spakuje,

s šminko čez obraz čečka,

ogledalo nadleguje,

če bo kmalu miss sveta.

Tale zapis sem odkrila v zvezku iz sedmega razreda, vmes med definicijo o tlaku in računom o gostoti olja, kar kaže na to, da me fizika ni nikoli hudo interesirala. Očitno sem presanjarila še eno izmed šolskih ur, ampak za to nisem v celoti kriva jaz, baje imamo ribe to hibo, da nas hitro odpihne v svet domišljije. Sama sem že čisti prototip hipoteze. Očitno se  mi je zgoraj opisana situacija takrat prilegala na kožo in sem se z njo poistovetila. Že od malega sem bila dovzetna za vsa lepotilna sredstva. Sploh tisti vonj po šminki mi je bil blazno všeč. Pa po lakih. In mamina pudrnica, s katero sem si “na skrivaj” pudrala obraz. In uhani z belimi perlicami. In včasih sem mamo nažicala, da mi je za spat (!) (bože mili, kakšen otrok sem bila) posodila njeno ogrlico, ki mi je itaq segala do popka (vem, ker me je vedno zeblo, dokler se koža ni navadila na kovino) in se je super podala k pižami (not). Jaz sem potem spala kot angelček, srečna,  zelo srečna. Zgleda, da imam nek prakozmetičnigen v sebi.

In od kdaj in kje ves ta šminkarski cirkus sploh izvira? Ličenje se je začelo že v praveku, ko so različna plemena izkazovala z rastlinskimi barvami pripadnost svoji skupnosti. V Indiji je bila zelo znana poslikava s kano, v Egiptu so arheologi našli različne bogato okrašene posode, ki so jih uporabljali za shranjevanje kozmetike. Našli pa so tudi stenske poslikave, ki prikazujejo ličenje ter uporabo kozmetike. Znana je predvsem egipčanska kraljica Nefretete, ki je uporabljala dišave v obliki mazil ter različna rastlinska barvila za barvanje ustnic ter za temnenje oči. Poznane so ji bile tudi soli za kopanje ter različna depilacijska sredstva. A za razliko od dišav ter parfumov, ki so bili dostopni samo višjim družbenim slojem, so v Egiptu senčila za oči uporabljali tudi nižji sloji, saj so bila cenejša in lahko dostopna.

V Rimu in Grčiji je bil modni hit barvanje las. V baroku se je začel razvijati višji sloj ljudi, ki so si pudrali obraz na belo porcelanasto polt. Za beljenje se je uporabljala mešanica svinčevega oksida, hidroksida in karbonatov, zdravju ne najbolj prijazna kombinacija, ki je po dolgotrajnejši rabi lahko povzročila tudi smrt. Od tod naj bi izviral pregovor Za lepoto je treba umreti oz. v današnji bolj mili obliki Za lepoto je treba potrpeti. V 19. st. so na trg prihajala ličila, ki so jih lahko kupovali le bogati ljudje. V začetku 20. stoletja je kozmetika ter predvsem make-up postal moderen v ZDA ter Evropi. Razlog za to je bil najprej razmah baleta in gledališča, kjer so nastopajoči uporabljali kozmetiko in make-up v predstavah. K razmahu kozmetike pripomorejo tudi razvoj kemije, fotografije in filma. V današnjih časih je ličenje prilagojeno karakterju, važno je le, da je estetsko. Povdarja se vse kar je lepo, prikriva pa se pomanjkljivo.

Tudi aromatična olja in dišave se uporabljajo že tisočletja, bile so del verskih obredov v Starem Egiptu in Grčiji, Rimljani pa so jih razkošno vlivali v kopeli in fontane ter z njimi mazilili celo orožje.

Dišave na alkoholni osnovi izvirajo iz Srednjega vzhoda, v Evropo pa so prišle v 13. stoletju, pretihotapljene v toaletnih torbicah križarjev. Francozi, ki so še danes znani po odličnih dišavah, so v 17. stoletju pričeli razvijati nove vonje, do katerih so prišli z uporabo cvetja, sadja, koreninic in drugih naravnih virov aromatičnih snovi, kar je bilo izredno naporno in neekonomično početje, saj so za majhno količino dišave morali vzgojiti, obrati in obdelati ogromne količine surovine. K sreči je njihovo garanje trajalo “le” 200 let, ko jim je na pomoč priskočila kemija; razviti so bili kemični procesi za izdelavo dišav.

Ljudje, ženske verjetno nekoliko bolj kot moški, se torej že tisočletja trudimo doseči lepotni ideal, popoln videz, iz svoje dane zunanjosti želimo narediti najboljše, kar je mogoče, ker želimo ugajati sebi in drugim. Ubistvu, če smo čisto odkriti, kozmetika služi na račun nečimrnosti. Kljub vsesplošni poplavi lepotilnih proizvodov in operacij pa s tem (kot z vsako drugo stvarjo) ni zdravo pretiravati. Pretirana uporaba kozmetike človeka ne polepša, amapk naredi kičastega. In nenazadnje tista prava lepota še vedno izvira iz nas samih. Iskric v očeh ne prižge nobena Nivea pure effect, ampak sreča v nas. Če se človek sprejme takega kot je, ima pri sebi več ali manj poravnano, želi živeti svoje življenje in ne tujega, je zadovoljen s tistim, kar ima (kar še ne pomeni, da nima več vizij, ciljev in sanj), izžareva svojo energijo, ki je lastna le njemu … jaz temu rečem lep človek. Ne glede na to ali ima na čelu pet gub ali tri mozolje, ki niso zakriti s pudrom.

  • Share/Bookmark
  1. Trenutno še ni komentarjev.
(ne bo objavljeno)


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !