Arhiv za November, 2012
Ko vzamem Prešerna na piko
Objavil Lorelei v Ko se igram poeta dne 23.11.2012
- Ko brez miru okrog divjam,
prijatlji prašajo me, kam?
Na wc.
- Kdo zna
noč temno razjasnit, ki tare duha!
Alkohol.
- Kdo uči
izbrisat z spomina nekdanje dni,
brezup prihodnijih odvzet spred oči,
praznoti ubežati, ki zdanje mori!
Demenca.
- Le čevlje sodi naj Kopitar!

- Ne bod’mo šalobarde! Moskvičanov,
Gorenjci moji, knjige mi berimo,
zato se vsi včlanimo v Mestno knjižnico Ljubljana.
- Da ne smem, si ukazala,
belih rok se dotaknit’ /…/
od ljubezni govorit,
zved’la, deklica si zala,
kako znam pokoren bit’.
Moram da, si ukazala,
hojo k tebi opustit’ /…/
tebe se povsod ognit’,
zved’la, deklica si zala,
kako znam pokoren bit’.
Tipičen primer moškega, ki ga imenujemo tudi copata.
- Popotnik pride v Afrike puščavo,
steze mu zmanjka, noč na zemljo pade,
nobena luč se skoz oblak ne ukrade,
še sreča, da ima v žepu GPS.
- Komur je sreče dar bila klofuta,
temu Adi Smolar priporoča:”Če me hoče kdo na gobec vžgat, pa mu rečem: ’Pazi, jaz sem psihopat!’”
- Od daleč gledaš, draga, me prijazno;
prevzetno vihaš nos, ko mimo grem.
Razbijam si glavo:”Čemu?”, pa se posveti mi,
logično, ker ne uporabljam dišave Axe chocolate.
- Lepa Vida je pri morju stala,
tam na produ je pleničke prala.
Črn zamorc po morju sinjem pride,
barko ustavi in reče lepi Vidi:”Kup si pralni stroj.“
Objavil Lorelei v Napiši zgodbo zame dne 12.11.2012
Zobozdravstvena ambulanta. Čakalnica. Poleg nje sedi čeden tip. Vidi ga, kako si naskrivaj ogleduje njene rdeče salonarje. Všeč ji je. Elegantno prekriža nogi in si popravi kodre. “Po nesreči” bi se ga rada dotaknila, priložnost za opravičilo pa izrabila za navezavo kontakta . On bi seveda nasedel in se začel pogovarjati (v takih situacijah se prileže malo sociale, da človek ne deluje ravno kot buldog, ki se je zazrl predse). Mogoče bi se čisto vredu razumela in bi potem šla skupaj na kavo. Kar naenkrat se odprejo vrata in sestra zakliče:”Palir.” Moški vstane in odide v ordinacijo. Predstavlja si, kako zdaj sede na stol, odpre usta in zamiži. Izza vrat se sliši zvok svedra. Kočnik levo zgoraj, sigurno. Za hip zapre oči tudi ona. Predstavlja si, da je njegovo dekle in ga sedaj čaka (kot včasih mama). Potem bosta šla skupaj v trgovino po špagete za večerjo. Vonja baziliko in sliši brbotanje paradižnikove omake. Med obedom načrtujeta počitnice v Parizu. Vidi, kako se vzpenjata na Eifflov stolp, da preverita, če je zaradi vse te gravitancijske sile, ki tam vlada, njun objem kaj bolj vznemirljiv kot na rodni grudi in če veter čisto malo zadiši po ljubezni, ko ji reče:”Mala moja, rad te mam.” Možgane naenkrat preplavi druga slika. Ta moški, ki se zdaj bori z bolečino na mučilnem stolu, inkvizicijskem elementu za modernega človeka, navidez všečen ženskim očem, magnet, ki privablja xx kromosome … kaj če je v resnici vzkipljiv, nadut, posesiven?!? Če mu predstavlja imeti žensko le za vloge, ki jih je opravljala v času patriarhata (kuhaj, likaj, pospravljaj …). Ali pa bi mogoče postal tak čez čas. Čez deset, dvajset let. Ko bi bila zanj le še odslužena igrača, ki se je ne more znebit. Zato jo pretepa, psihično in fizično zlorablja, vara, da bi jo prizadel tako zelo, da bi sama odšla, mogoče za vedno. Ali pa bi ji on pomagal. V hrano bi ji dal strihnin. Morda bi jo zadušil z blazino in bi kriminalistom rekel, da se je sama. V spanju. Pogosto je imela more. Bila je neuravnovešena. Prej ali slej bi se kaj podobnega zgodilo. Nekaj s takim koncem. Odprejo se vrata. Zdrzne se in odpre oči. Zagleda ga pred sabo kako se ji nasmehne, ko gre mimo nje. V njem vidi zločinca. Točno tak nasmeh imajo zločinci. S prijaznostjo želijo privabiti žrtev. Ona ni naivna. Ona ne bo ena izmed tistih, ki so nasedle. Pošlje mu pogled, ki bi talil železo. Zakadi se vanj in mu z desetcentimetnrsko tanko peto čevlja zmaliči obraz in ga onesposobi za vedno. Dokler je še čas.