Arhiv za November, 2012

Polnoletnost

Večina ljudi jo z vnemo pričakuje. Bolj kot se bliža, bolj vneto odšteva leta, mesece, dneve … Verjetno zato, ker imajo nato na spisku veliko več pravic o samoodločanju, ker  ”res” vstopijo v svet odraslih in ker se odprejo vsa vrata nastežaj. Navidez. Pravice o samoodločanju prinesejo na drugi strani odgovornost, odraslim se zdiš še vedno zelen kot limeta, babice in podobna raja pa si, kot nekoč, jemljejo pravico ščipat te za lica in se ne nehajo čudit, kako otroci hitro rastejo. Nastežaj odprta vrata so morda res tista v stilu diskotek in podobnega, da odpreš kakšna druga pa rabiš znanje, delavnost ali veze.

Nekje do sedemnajstega rojstnega dne, sem tudi jaz upala, da me dan, ko bom s svojo pljučno kapaciteto upihnila vseh osemnajst svečk, hitro doleti. Ko me je od dneva D ločilo samo še leto pa so me začeli vsi okupirati s tem, kaj bo sledilo po 365. dni. Sploh tisto v stilu dolžnosti. In sem bila en moment čisto štufa vsega in sem upala, da najdem kje kakšne kroglice pregelk, da ne bom nikdar postala velika (no, z mojo višino se res ne morem postaviti ob bok žirafi, ampak fazo rasti sem zaključila par let prej), torej je bila tu mišljena odraslost. Ampak jih nisem dobila in tako sem dočakala tisti pompozni rojstni dan. Sam glej ti šment, zjutraj sem bila še kar ista kot prejšnji dan, tudi naslednjega dne se nisem spremenila v kakšno superwoman, ni se zgodilo nič turbolentnega in šokantnega, kar bi pretreslo mojo bit in bi prešla v novo, boljše, svobodnejše življenje. Postala sem samo starejša, nisem pa postala pametnejša, modrejša, zrelejša (ok, to se itaq ne da čez noč). Veliko obljub, veliko pričakovanj, realnost se pa kaj bistveno ne spremeni. Hecno kako nasedem(o). Ampak nisem glumila glive. Saj mi v tistih okoliščinah sploh ni bilo nič slabega in sem se imela čisto zverinsko fino (takoj bi se vrnila, kje podpišem? no, pa saj zdaj tudi nimam razloga za ŠMRKetanje).

Nekako sem se ufurala v stare tirnice, se sprijaznila z večjo vlogo odgovornosti in si včasih privoščila kaj za kar bi drugače potrebovala dovoljenje mojih ljubih/”ljubih” (odvisno od momenta) staršev. In življenje je teklo naprej in teče še danes. Me pa vseeno vedno znova šokira dejstvo, ko me, jasno, takrat ko najmanj pričakujem, folk okrona za mladoletno. Najhujši “štos” je bil, ko sem prišla enkrat na blagajno z rumkokosom pa mi blagajničarka reče:”Tega izdelka ti pa ne bom prodala.” Jaz z izrazito blond pogledom, ki je sporočal, da mi 4% ni nič jasno:”Pa saj sem ga vzela iz police, potem je menda v prodaji.” (logično bi mi bilo, če bi ga šla sunit v skladišče, ampak tako … halo, ženska, kaj ti ni jasno?!?) Prodajalka:” Že že, toda jaz ne smem prodajat izdelkov, ki vsebujejo alkohol osebam, ki so mladoletne.” Jaz s trikotnimi očmi pa ful zavzeto:“Pa saj jaz SEM P!O!L!N!O!L!E!TN!A!” Prodajalka z zaničevalnim pogledom v stilu ne ti meni tralala, smrklja:”Ni se treba lagat.” Jaz z užaljenim egom:“Ok, bom pokazala osebno.” Ji jo ponosno izročim. Ona gleda mene, osebno, spet mene (z bolj začudenim pogledom) pa osebno, mene (z namrščenim pogledom) in še enkrat osebno, jo obrne proti luči in reče:”A sigurno ni ponarejena?” Jaz že čisto apatično:”Ne.” In končno sem prišla do svojih rumkokosov, čeprav jo mam na sumu, da ni verjela. Mislim, 234x WTF, česa človek ne doživi, če živi. Mislim, da me je pri vsej stvari najbolj “potrl” sum o ponarejanju, ker meni se kaj takega živ dan ne bi pripeljalo na pamet, sem preveč blond.

Drugi primeri so v stilu, ko greva z mamo en điro po mestu in srečava neko njeno kvazi znanko in se oni2, tipično žensko, zapleteti v pogovor o službi, vremenu in o tem kako uspeva solata na domači gredici, jaz pa vedrim in se prekladam z desne na levo, nakar čez čas ta tetka ugotovi, da sem pa očitno v kompletu z mamo in reče:”A to je tvoja hčerka?”Mama precej puranje ponosno (sicer ne vem čemu):”Ja.” T:”Čak, ta je taprva?” M:”Ne, tamala.” T:”Tamala že?” potem se prijazno obrne k meni in me vpraša:”In v kater razred hodiš, punčka?” Ne ti men punčka, ja:”V tretji.” Ok, sklika ji, da nisem več OŠ:”Ooooooo, že v tretji letnik, že v gimnazijo.” potem se jaz bedasto smehljam, ker nočem, da jo infarkt, če bi rekla na fax. T:“Maaaaaa, kok si zrastla, js se te spomnim, ko si bla še čist taka mala štručka, ko si se rodila blablabla.”A bejž? Nisem vedela, da ne bi smela rasti … Sorry, ker živim. Saj ne rečem, da ne paše kdaj kak kompliment o tem kako rosno mlada izgledam, ampak štejem jih krepko čez prelomno cifro, tako da pretiravat spet ni treba. Sem pač dobro ohranjena, jbg.

Ampak včasih pa pridno izkoriščam to, da delujem malo mlečnozobo. Prvič sem zatajila svojih 18+ čisto tako nezavedno. Ko sem čakala sestro v podhodu pri AGRFT-ju in se mi približa en, v tisti temi delujoč zelo scary striček in me vpraša:”Deklica, a si ti že polnoletna?” jaz na turbo odkimam pa reče:”Eh, pol pa nč.” Takrat sem dobila preblisk in rešitev kako se izogniti kakim anketam in podobnemu bullshitu. Ok, anketiranju in raznim “Bi prispevala nevemkok evrov na mesec za to pa uno fundacijo, namesto da greš na kavico (jaz ne hodim na kavico, ker je NE pijem) blablabla.” se raje izognem s tistim:” Mi dispiace, non capisco” Včasih pa človek nima sreče, če sem prej  brzela mimo pa veselo čvekala čisto po slovensko v telefon, ne morem se delat potem Eskima pa moram kdaj vseeno odgovarjat na kakšna čisto brezvezna vprašanja tipa:”Kaj zajtrkujete? (a ti misliš, da jaz vsak dan isto?) Kako pogosto hodite ven? (a ti misliš, da računam povprečje?) S kom živite? Koga boste volili na predsedniških volitvah? Ali načrtujete slivestrovanje v tujini? Ste že kdaj zamenjali gumo pri avtomobilu? Kater lak uporabljate? itd. V takih raziskavah je vedno vsaj moja anketa neverodostojna, osebni podatki a la  mail, tel. pa te stvari so pa itaq lažni. Pa kaj mi majo oni neki sms-e za šerat. Ne rabim. Res. Sploh kak Herbalife. Saj vem, da ni lepo in ubistvu se mi tile anketiranci včasih zasmilijo, konec koncev je to njihov job, na živce mi gredo bolj tisti, ki sestavljajo take neumne ankete, ker jaz res ne maram, da se nekdo vtika v MOJ lajf. Sem polnoletna in imam eno izmed pravic, da postavim mejo v zasebnosti.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Diploma, bolezen moja

Vsako obdobje se enkrat začne iztekati proti koncu, kjer že čakajo vrata v novo etapo življenja. Meni se trenutno izteka v peščeni uri študijsko življenje. Tadaaaaaaaam, prisopihala sem do absolventa, ki se mi je vedno zdel tak ueasy v tem smislu, da človeku ne dihajo za vrat pogojni izpiti in da ima ljubi mir razmišljati in pisati o svoji velesenzacijski diplomski nalogi.

No, pri meni v realnosti ni tako. Cela dva meseca že guram ta status  pa imam feeling, da mi letos še najbolj globoko in silno dere voda v grlo in da me čas prehiteva po levi 300/h. Poleg famozne naloge me  čaka, da opravim še kar nekaj tistih izpitov, ki so blazen “posladek” študija in zahtevajo tri ljudi in pol, ne pa samo eno malo blond glavo.  Vem, zajebala sem. Enkrat v prejšnjih letih, ko mi je bila glavna skrb, da sfolgam pogojne čez, ostalo bom pa že … In tako se človeku rado nabere. Ampak zdaj je, kar je. Situacija je takšna, moram jo osvetlit s prave smeri in rešiti stvar na najbolj eleganten način.  Če bi bilo odvisno samo od mene, jaz sploh ne bi komplicirala. Enkrat bi sigurno prišla do cilja, ker sem pač tak človek, da česar se lotim, to želim dokončati. Če ne s pametjo, pa s trmo. Samo potem so tu še ljudje, ki, če je le priložnost, preverjajo in se informirajo kako blizu sem zaključku študija. In to že kar eno lepo leto, ker v četrtem letniku pa ja moraš že vedeti kaj bo tema diplomske, lahko bi jo napisalal med poletnimi počitnicami in ne bi koristila absolventa, ker tvoja sošolka z OŠ je pa že lani diplomirala, a veš in podoben bla bla bla, ki mi nabija slabo vest in občutek, da sem totalna zguba, luzer, nek gnil stvor, ki ne naredi nič koristnega za narod in je lastni familiji v sramoto, ker še vedno nisem pri tazaresnem lastnem  kruhu.  (pri tem verjetno ne bom niti po diplomi. Sem se odločila pač za tak študij, ki v zdajšnjih okoliščinah ne doprinese niti mesta za specializacijo, kajšele,  šiht čez noč. Sicer jaz pravim tako, da se zdaj ne bom še glede tega metala na zobe, ko bom pred situacijo, bom videla kakšne možnosti so, če so, ker je danes stvar sigurno drugačna kot bo jutri in čisto nekaj petega, kar bo takrat, ko bom iskala job. Plus tega se pa niti ne čutim kompetentna opravljati ta poklic, ker sem se na faxu zgolj učila neko piflariijo, nič pa kar bi mi dejansko lahko koristilo v praksi, kar se mi zdi nadvse žalostno. No, edino, če bi me karierna pot vodila v neko hudo znanost, tam bi mogoče uporabila kakšno definicijo iz študijske literature.) Ampak ljudje imajo verjetno petnajsti čut in me vsi po vrsti sprašujejo o zadevi s faxom, da postajam, ob taki tematiki, iz dneva v dan bolj podobna  besnemu andaluzijskemu biku, ko mu pred očmi miglja rdeča tkanina. Resno, čisto ošpice dobim v takih momentih in sem si rekla:“Naslednjega, ki me vpraša nekaj v tem stilu, potunkam v razbeljeno fritezo, majkemi.” Pa pišuka no, kot da je fax edini smisel življenja, edina tema o kateri se lahko nekdo z mano pogovarja. In bolj kot tega ne maram, bolj ljudje drezajo, sprašujejo, živčijo, gnjavijo. Glej, pa saj čez deset let se mi ne bo poznalo, če sem študirala pet let ali kakšno več. Zakaj je tu nek hud problem? Zakaj folk dejansko reagira tako kot da bi najmanj pet ljudi pobila, če imam še nekaj obveznosti več kot bi si jih želela in mi gre za nohte. Zakaj mi vsi po vrsti rečejo”Mene bi ful panika.” Sorry, mene pa ne, ker mi to ne bi čisto nič pomagalo. Saj ne rečem, da mi je vse ravno, bi celo rekla nasprotno, da se že malo preveč sekiram in si jemljem k srcu pa sem poleg tega še edina oseba, ki verjamem, da mi bo uspelo. Zagotovo. Enkrat. Vsi drugi so mnenja, da bi si raje dali mlinski kamen za vrat. Jaz si ga pač ne upam. In sploh imam preveč rada življenje, da bi si ga dala za eno tako “brezvezno” stvar (gledano s stališča ali se splača za to umreti). Je pa res, da si ob slabih momentih očitam kakšen buksel sem bila, ker sem se v OŠ dala prepričati, da pa vseeno ne bi šla za frizerko (odvrnili so me z dejstvom, da bom morala starim gospodom urejati brke itd. jaz pa tudi nisem bila tako pri pameti, da bi si omislila, da lahko delam v salonu za mlade ali pa samo za ženske (no, to ne bi, bi bil dolgčas)). Sedaj bi imela en fancy šmancy salonček, nobenemu ne bi visela na grbi in nihče me ne bi spraševal o diplomi. Verjetno bi imela kakšne druge eksistencialne probleme, ampak bi jih že razrešila. Upam. Zdaj sem pa v tem dreku imenovanem absolvent. In ko se izvlečem iz njega, bom dobila kakšno novo, še težje premostljivo oviro v življenju. Vedno se najde, kar ni nujno slabo, saj se človek preko njih izoblikuje.  Nič nimam proti oviram, imam samo proti temu, da se ljudje vtikujejo v moje življenje. Zakaj bi ga morala krojiti po njihovih standardih? Zakaj bi morala igrati po njihovih pravilih? Zakaj se toliko oziram na njihova mnenja? Zakaj se včasih potem počutim, da si ne zaslužim niti tega, da se pes name poščije? Vsa ta občutja so iz mene privabili ljudje s svojimi vprašanji, firbcem, očitki, dvomi, pripombami, komentarji … In čez par let si bom rekla:“Punca, si ti bla trčena, s čim si se bremenila. Brezveze. Namesto, da bi uživala, saj ni bilo navsezadnje tako hudo, ane?!”

In sem se  že zdavnaj odločila. Tudi če/ko pridem do cilja, tega ne mislim obelodaniti (no, razen svojim, se razume). Drugi pa naj se zadušijo v lastnem firbcu in naj privoščljivo mislijo, da še vedno guram študentski lajf. Jaz pravim, do groba bom prišla tako ali drugače, z diplomo ali brez, bolj mi je pomembno to, da bi prispela do tja srečna, da mi ne bi bilo žal, da česa nisem storila v življenju, da ga nisem uživala s polno žlico. Ne mislim samo na hedonizem, ampak na to, da bi takrat v sebi imela tisti občutek izpopolnjenosti.

  • Share/Bookmark

2 komentarjev

Ko vzamem Prešerna na piko

  • Ko brez miru okrog divjam,

prijatlji prašajo me, kam?

Na wc.

  • Kdo zna

noč temno razjasnit, ki tare duha!

Alkohol.

  • Kdo uči

izbrisat z spomina nekdanje dni,

brezup prihodnijih odvzet spred oči,

praznoti ubežati, ki zdanje mori!

Demenca.

  • Le čevlje sodi naj Kopitar!
YouTube slika preogleda
  • Ne bod’mo šalobarde! Moskvičanov,

Gorenjci moji, knjige mi berimo,

zato se vsi včlanimo v Mestno knjižnico Ljubljana.

  • Da ne smem, si ukazala,

belih rok se dotaknit’ /…/

od ljubezni govorit,

zved’la, deklica si zala,

kako znam pokoren bit’.

Moram da, si ukazala,

hojo k tebi opustit’ /…/

tebe se povsod ognit’,

zved’la, deklica si zala,

kako znam pokoren bit’.

Tipičen primer moškega, ki ga imenujemo tudi copata.

  • Popotnik pride v Afrike puščavo,

steze mu zmanjka, noč na zemljo pade,

nobena luč se skoz oblak ne ukrade,

še sreča, da ima v žepu GPS.

  • Komur je sreče dar bila klofuta,

temu Adi Smolar priporoča:”Če me hoče kdo na gobec vžgat, pa mu rečem: ’Pazi, jaz sem psihopat!’”

  • Od daleč gledaš, draga, me prijazno;

prevzetno vihaš nos, ko mimo grem.

Razbijam si glavo:”Čemu?”, pa se posveti mi,

logično, ker  ne uporabljam dišave Axe chocolate.

  • Lepa Vida je pri morju stala,

tam na produ je pleničke prala.

Črn zamorc po morju sinjem pride,

barko ustavi in reče lepi Vidi:”Kup si pralni stroj.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

V pričakovanju nove cimre

Ok, vem, da smo že krepko v novembru, ampak jaz bom svojo novo cimro spoznala šele danes. Do zdaj sem namreč hedonistično uživala luksuz tipa: imeti celo sobo zase. In ravno sem se klimatizirala in navadila na “samsko” življenje, ki pomeni, da lahko vstaneš kadarkoli, greš spat kadarkoli, da imaš lahko radiator na jakosti, ki ti ustreza, da lahko poslušaš katerokoli glasbo, gledaš film, poročila, dokumentarce, nanizanke brez slušalk, lahko poješ cel dan in veš, da ne greš s tem nikomur na živce, lahko si lakiraš nohte, se bedasto nasmihaš ob branju sms-ov, imaš modno revijo in govoriš neumnosti v telefon. Človek se razvadi. Vsaj jaz. In danes bo vsega tega konec. Ajoj!

Saj ne rečem, tri bivše cimre so bile čisto vredu punce. Vsaka po svoje biser. In z vsako sem se zakonektala na drugi ravni. In vedno, ko se ponovno dobimo je čisti žur. Tisto, ko se poznaš tako zelo, ko si ti res ti, kar rečeš je ql. Ko čutiš, da si sprejet iskreno in toplo. Včasih si rečem:”Punca maš ti srečo, da spoznaš take fajne ljudi.” Ja, ampak vseeno me ob novici, da pride ena nova, vsakič malo stisne, ker ne vem kaj naj pričakujem. Vedno se spomnim na tisto četrto, ki je bila ubistvu katastrofa. No, mogoče ji delam krivico, mogoče je čisto vredu, samo moj karakter in njen karakter JOK BRATE, ODPADE! Čisto kontra. Druga sfera. Ženske resnično nisem prebavljala od trenutka, ko je pomolila samo glavo skozi vrata in z osladnim glasom rekla:“Živijo.” Takrat je bila moja prva in edina misel:“To ne bo dobro.” In res ni bilo. Ker je bila soba kar naenkrat podobna deponiji (vizualno in vonjalno) in sem rabila kengurujske sposobnosti, da sem lahko preskočila zaboj z jabolki pa še enega s krompirjem, par knjig in ostalo šaro ter tako prišla do postelje. Ker me je s svojo slonjo hojo zbudila najmanj trikrat na noč, ob petih je pa začela eXtra smrčat in me zbudila v četrto. Ker je cele popoldneve sedela na postelji in iz reklam izrezovala solato, šampone, piškote itd. in slikice stavila na kupček. Vedno je jedla čebulo in ni pustila zračit sobe. Na balkonu je imela jogurte, ker bi se v hladilniku pokvarili in je kavbojke obesila na kljuko na zunanjo stran vrat. Potem je imela vizije, da se ji nekdo prikazuje in ji nekdo zastruplja hrano. Ko je neke noči ob dveh s svojim vreščečim glasom zbudila cel štuk, medtem ko je zahtevala, da si naj grem naslednji dan odpret kartoteko na psihiatrijo, ker sem šla zapret vrata, ki jih je ona pustila nastežaj odprta, mi je gladko malo prekipelo in sem se preselila v sosednjo sobo. Ženska ni imela 3 čistih. Včasih se sploh vprašam kako sem zdržala živet v takem in razmišljam, če bi oddala kandidaturo za mučeništvo. Uglavnem, tega svet še ni videl. Včasih razmišljam, če dejansko lahko obstajajo taki ljudje, če ni bil to kak psihološki poskus do kje sega človeška toleranca. Zaradi te izkušnje me od tedaj vedno spremlja nek paničen občutek, ko vem, da se mi bo nekdo pridružil in to ne po moji izbiri. Po drugi strani pa se spet tolažim s tem, da slabše in groznejše sostanovalke res ne morem dobiti. Bomo videli kaj bo. Vseeno je boljše, lažje in prijetnejše živeti, če se z nekom razumeš u iber, kot če se razumeš samo tako v stilu“Živijo. Kako si? Lepo vreme. Adijo.” ali pa če se sploh ne razumeš. Pustimo se presenetiti. Držim vse štiri palce, da bo vleklo na pozitivno.

  • Share/Bookmark

2 komentarjev

Dan pred izpitom

Čeprav vem, da mi teče slap Savica v grlo in sem v pomanjkanju časa, sem si vseeno odtrgala nekaj dragocenih minut, da napišem tale blog. Jutri se mi bo vsekakor poznal ta primanjkljaj, momentalno pa ga štejem v odmor namenjen reklaksaciji možganov. Vedno je tako, da mi zmanjka na koncu samo en dan, da bi imela vse popredalčkano in urejeno in ne bi mešala med sabo kivijev in žaluzij. Nikoli pa nimam dovolj motivacije, da bi se začela na preizkus pripravljati kak dan prej.

Ampak zadnje dni, ko mi gre že “malo” za nohte, spravljam in tlačim informacije v mojo malo lobanjo zelo na turbo. Koncentracija je podobna kot ko Filip igra igrice na računalniku in zanemarja vse svoje fiziološke potrebe oz. jih sploh ne zazna. Meni se tudi zdi škoda vsake sekunde, ki jo porabim za brezvezne stvari kot je npr. kkosilo, ker itaq nimam apetita medtem, ko se mi po glavi podijo značilnosti modernizma in vedno zamenjujem Marulića z Mažuranićem. Sorry, vem da je “literarnokletno” kot da bi Hrvat rekel, da ne loči Cankarja od Jovanovića pa bi se meni zdelo:“Pa šta je s ovim.”


Pa ok, imam še točno štirindvajset ur časa, da nekako spravim informacije v red, da naredim malo discipline v glavi. Mogoče mi pa uspe, samo pravo taktiko si moram omislit. In se skoncentirat. Se učit 120% in pri tem niti pomisliti na to, da moram dihat. V takih momentih blazne koncentracije sem potem sama sebi v ponos, ker vidim kako si zapomnim enormno količino stvari. Če bi vsak dan delala s tako paro, bi bila že Zweistein. In motivacija drži, dokler ne pride spet en moteč faktor iz okolja. Ali pa preblisk, ostra misel, ideja.  Ker potem meni misli kar malo zbežijo, odplavajo, odsanjajo. V enem momentu se spet zdrznem in si rečem:“Punca ne trati časa. Saj vendar nočeš, da bi jutri gledala v laminat kot cucek, ko ne boš vedela odgovora. Potrudi se malo. Še danes. Teh par uric. Saj bo šlo.” In se trudim. Dokler si ne začnem nohtov gledat in me začnejo blazno motit in si jih moram it malo popilit. In čez čas si omislim, da bi bilo dobro, če bi si šla zobe umit. In pride foter in reče, če bi jedla špagete. In jaz se potem spet probam zbrat. Padem noter in pride Gaja, da mi pove, da je videla veverico in je nabrala v gozdu dva kostanja. In potem jovo na novo. In si potem rečem:”Pa kako to, da mi nič ne gre.” In meni se bo počasi zmešalo od tega jakega koncentriranja.  Opice imajo bolhe al neki?!? Ne ne ne, daj povej raje kaj se je dogajalo v renesansi? Naštej književnike, ki so delovali med obema vojnama.  Kaj naj jutri oblečem? Aja, sorry, spet sem s faze. In tako v nedoled. In če sem si še včeraj obetala noč pred izpitom kot noč mirnega spanca, ker bom imela vse pošlihtano, se ta vedno zasuka tako, da je podobna tisti noči pred božičem, ki je brez spanja in v pričakovanju čudeža.

  • Share/Bookmark

3 komentarjev

Včasih so besede odveč

+

+

+

YouTube slika preogleda

=

PRIJETEN PETKOV VEČER.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Ej, pol pa svizec zavije čokolado v foljo

Kamorkoli se človek obrne je bombardiran z reklamami. Na TV-ju, radiu, internetu, jumbo plakatih, v poštnih nabiralnikih, časopisih, revijah … povsod nas opozarjajo, da nam samo še tisto nekaj manjka do sreče. Če bomo kupili, kar nam ponujajo, bomo srečni tako kot ljudje v reklami. In ljudje hlepimo po blagostanju, zato stvari nasedemo in jo kupimo. Potem ugotovimo, da to ni to, da nismo nič kaj več srečni, mogoče smo celo malo razočarani, ker smo si od proizvoda obetali več kot nam je ponudil. Ampak kupili smo ga pa le in s tem izpolnili namen oglaševalca.

YouTube slika preogleda

Meni so všeč tiste reklame, ki imajo neko zgodbo. Ko je res podana na način všečen očem in ušesom, ki pritegne in je zato toliko bolj učinkovita. Več kot odlično opravi svoje delo in potem ljudje množično kupujemo reklamiran proizvod.

YouTube slika preogleda

Mediji imajo na nas velik vpliv. Tudi, če se tega zavedamo, se je težko ukloniti zdravi pameti oz. lastni presoji. Kupimo tisto, kar nam lepše predstavijo, kar ima lepšo embalažo in zgleda bolj estetsko in mikavno. Priznam, tudi jaz bom 20x prej kupila proizvod, ki je bil predstavljen na TV-ju, kot pa proizvod, ki je reklamiranemu sicer podoben, je mogoče celo boljši pa o njem nisem nikoli nič slišala ali videla. Čeprav nekje v globini možganov vem, da ne bi smela nasedat na medijsko izpostavljenost, da izgled embalaže ni nujno enak kvaliteti vsebine, da so stvari, ki se same hvalijo in so stvari, ki rabijo propagando pa me vseeno zanese, da v nakupovalno košarico dam raje opevan proizvod.

YouTube slika preogleda

Največji hec so pa reklame za čistila. Najprej vidimo utrujeno gospodinjo, ki si v potu svojega obraza prizadeva, da bi očistila npr. štedilnik. Človeku se ob pogledu na vso umazanijo poraja vprašanje, če se je v zadnjih petih letih v tem prikazanem stanovanju izvajalo sploh  kakršnokoli čiščenje. Potem se kar naenkrat kot duh pojavi v tej kuhinji čudežni osebek moškega spola, ki se pomožnosti imenuje Janez Novak in ima pri sebi čudežno čistilo. Samo razprši ga po površini, obriše s krpo in glej no glej, kuhinja se blešči kot nova. In to še ni vse. Tudi prej dokaj razštelana gospodinja se z nasmehom na obrazu sprehaja v fancyšmancy cotah, s tipi-top pričesko in ustreznim make-upom po pravkar očiščenem prostoru. Sorry, ampak jaz nikoli ne čistim kopalnice v štiklih in miniču. Zanimivo mi je tudi to, da vedno padem v tista 2% populacije pri katerih proizvod ne funkcionira tako preprosto in je potrebno do želenega rezultata malo več glancati stvar kot samo obrisati s krpo. Poleg tega jaz ne vidim nobenih zvezdic, ki bi se odbijale od ploščic, ravno tako ne cvetlic, ki bi se vzpenjale iznad straniščne školjke. Mogoče imam res “srečno” roko pri izbiri plastenke s čistilom.

YouTube slika preogleda

In verjetno sem ena redkih, ki v torbici ne nosim Perwola.

YouTube slika preogleda

Se pa vedno najdejo tudi take reklame, ki jih je (vsaj) luštno pogledati. Imajo pač zanimivo dramaturgijo.

YouTube slika preogleda

Potrošništvo je igra pri kateri oglaševanje odigra veliko vlogo. Je igra vzemi ali pusti. Sicer imamo navidez občutek, da smo pri izbiri materialnih izdelkov svobodni, pa smo res? Koliko stvari kupimo samo zato, da pač vidimo kako zgleda/deluje/kakšnega okusa je, ker smo videli reklamo? Samo, da poskusimo. Če oglasa ne bi bilo, ne bi niti pomislili, da bi kupili tisti proizvod, ker ga pač ne rabimo. In štejejo tudi tiste reklame v stilu:”Zadnjič mi je pa Ema rekla, da je tole ful dobr, moram probat.” Vsaka reklama, je dobra reklama, sploh za proizvajalca.

  • Share/Bookmark

3 komentarjev

Ko november krade sijaj decembru

Vem, da nisem ažurna, ker se je vse začelo že prejšnji teden, kar stvar samo še poslabša. Niti na polovici novembra še nismo bili pa glej ti to, v Ljubljani se mi že prikazujejo fatamorgane v obliki novoletnih smrekic, balončkov, lučk, praznično pakiranih čokolad in ostalih dobrot in materialnih dobrin. Drug teden bodo verjetno začeli tudi na radijskih postajah vrteti nekaj v stilu White Christmas, ker o tem, kje bomo pričakali slavno 2013, razpravljajo že skoraj od septembra. Če mene kdo vpraša, se mi zdi to malo too much. Preveč hitijo s tem pocukranim veselodecemberskim vzdušjem. Saj ne rečem, da meni to ni lepo in da mi ni romantično al neki v tem stilu. Samo do božično-novoletnih praznikov zbledi temu blišču ves čar. Vsaj pri meni. Tam okoli 15. decembra, ko bi bilo pomoje čisto vredu, če bi začeli s tem lightshowom, moji čuti niti ne zaznajo več tiste praznične evforije, lučk, ki delajo mesto čarobno in vonja po kuhanem vinu, ker se do takrat vsega tega itaq privadim, da se mi zdi ves ta rompompom čisto nekaj vsakdanjega oz. mi že malo preseda.

  • Share/Bookmark

1 komentar

Dan, ki mi ni bil pisan na kožo (mogoče je bil pa sosedu)

Danes ni moj dan. Sicer se mi ni zgodilo nič turbolentno-katastrofičnega. Celo nasprotno. S Kristino sva imeli tradicionalno dveurno seanso smeha in po stotih albanskih letih sem srečala Marka pa sva obogatila proračun lokala za kavo in metin čaj medtem ko sva “malo” opravljala.

Včasih me pač doleti tak dan. Zakaj bi samo druge? Ko se počutim povoženo, razsuto in utesnjeno, brez pravega razloga. Tak dan, ko se mi podira svet že zaradi tega, ker je pri zajtrku zmanjkalo marmelade. In je danes torek, jaz bi pa raje četrtek. Ko ne najdem obleke v kateri bi se počutila izpopolnjeno. Ko mi zalije kalcij možgane, ker sem spet dobila sms od nekoga, ki mi fedra živce. Ko niti internetna povezava ne deluje kot bi mogla. Ko imaš feeling, da vse, česar se dotakneš, uničiš, da ti vse (zlasti predmeti) obrača hrbet. Potem se za hip ustavim in si rečem:“Lej punca, nič ti ne manjka, ne glumi glive. Če je komu lepo v življenju, je tebi.” Pa ne pomaga. Vse se zgrne name. Vsa tista puščobna energija. Postajam občutljiva. Nostalgična. En bi rekel:“Bu.” pa bi se zjokala kot dež. Potem se sredi dneva spet malo zberem in si začnem peti:“Ko ti vse narobe gre, le nasmehni se in pozabi na skrbi, saj življenje lepo je …” In ne pomaga. Še slabše je. In hkrati se počutim še dodatno gnilo, ker vem, da se ta občutja porajajo brez pravega razloga. Mogoče je krivo to, na n-energijsko pozitivnih dni ima pravico priti (vsaj) en tak bolj depro narave, da se izravna. Mogoče je to izbruh vseh tistih potlačenih slabih/”slabih” momentov, ki so se nabirali v meni. Mogoče je bila kaplja čez rob in glavni povod za ves ta moj čustveni cirkus dejstvo, da mojega Mr. Lepega nisem videla že točno štiri dni (ahhhhhhh, cela večnost … moram po robček). Ne preostane mi drugega kot da upam, da ta dan čimprej mine in da bo jutrišnji boljši in si bom spet rekla:“Mater, čist brezveze sem izvajala vso to patetiko. Kaj pa je blo kaj takega? Rabla bi samo eno konkretno brco, da bi se nehala smilit zavesi ob oknu. V tem je vsa umetnost.” Ampak ja, to bom rekla jutri, danes sem pač extra senzibilna.

Vseeno pa odločno kimam citatu, ki pravi:“Nasmehni se. Imaš samo slab dan in ne slabega življenja.”

  • Share/Bookmark

1 komentar

Zobozdravstvena ambulanta. Čakalnica. Poleg nje sedi  čeden tip. Vidi ga, kako si naskrivaj ogleduje njene rdeče salonarje. Všeč ji je. Elegantno prekriža nogi in si popravi kodre. “Po nesreči” bi se ga rada dotaknila, priložnost za opravičilo pa izrabila za navezavo kontakta . On bi seveda nasedel in se začel pogovarjati (v takih situacijah se prileže malo sociale, da človek ne deluje ravno kot buldog, ki se je zazrl predse). Mogoče bi se čisto vredu razumela in bi potem šla skupaj na kavo. Kar naenkrat se odprejo vrata in sestra zakliče:”Palir.” Moški vstane in odide v ordinacijo. Predstavlja si, kako zdaj sede na stol, odpre usta in zamiži. Izza vrat se sliši zvok svedra. Kočnik levo zgoraj, sigurno. Za hip zapre oči tudi ona. Predstavlja si, da je njegovo dekle in ga sedaj čaka (kot včasih mama). Potem bosta šla skupaj v trgovino po špagete za večerjo. Vonja baziliko in sliši brbotanje paradižnikove omake. Med obedom načrtujeta počitnice v Parizu. Vidi, kako se vzpenjata na Eifflov stolp, da preverita, če je zaradi vse te gravitancijske sile, ki tam vlada, njun objem kaj bolj vznemirljiv kot na rodni grudi in če veter čisto malo zadiši po ljubezni, ko ji reče:”Mala moja, rad te mam.” Možgane naenkrat preplavi druga slika. Ta moški, ki se zdaj bori z bolečino na mučilnem stolu, inkvizicijskem elementu za modernega človeka, navidez všečen ženskim očem, magnet, ki privablja xx kromosome … kaj če je v resnici vzkipljiv, nadut, posesiven?!? Če mu predstavlja imeti žensko le za vloge, ki jih je opravljala v času patriarhata (kuhaj, likaj, pospravljaj …). Ali pa bi mogoče postal tak čez čas. Čez deset, dvajset let. Ko bi bila zanj le še odslužena igrača, ki se je ne more znebit. Zato jo pretepa, psihično in fizično zlorablja, vara, da bi jo prizadel tako zelo, da bi sama odšla, mogoče za vedno. Ali pa bi ji on pomagal. V hrano bi ji dal strihnin. Morda bi jo zadušil z blazino in bi kriminalistom rekel, da se je sama. V spanju. Pogosto je imela more. Bila je neuravnovešena. Prej ali slej bi se kaj podobnega zgodilo. Nekaj s takim koncem. Odprejo se vrata. Zdrzne se in odpre oči. Zagleda ga pred sabo kako se ji nasmehne, ko gre mimo nje. V njem vidi zločinca. Točno tak nasmeh imajo zločinci. S prijaznostjo želijo privabiti žrtev. Ona ni naivna. Ona ne bo ena izmed tistih, ki so nasedle. Pošlje mu pogled, ki bi talil železo. Zakadi se vanj in mu z desetcentimetnrsko tanko peto čevlja zmaliči obraz in ga onesposobi za vedno. Dokler je še čas.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev