Arhiv za Oktober, 2012

Piercingholičarka

V mojih najmlajših časih se ni razpredalo toliko o zasvojenosti kot se dandanes. Poznali smo alkoholike, kadilce in narkomane. Pa še slednje zgolj iz medijev, ker tosepaprinasnedogaja. In še o tem se kaj prida ni razglabljalo, razen v šoli, ko si moral podpisati slavno izjavo, da v tem šolskem letu ne boš prižgal cigarete in pri kakšnem naravoslovnem dnevu s temo zdravega življenja. Stavke v stilu:”Spet ima probleme s pijačo.”, ki so bili izrečeni med odraslimi in za nameček še potiho pa je bilo treba preslišati.

In potem je prišla nova era. Ko so začeli vse bolj rušiti tabuje povezane z zasvojenostjo. Ko se je začelo o tem na glas govoriti, ko so se začeli vrteti brezplačni oglasi, ki so opozarjali na težave itd. In kar na enkrat so strokovnjaki ugotovili, da ljudi ne zasvojijo le opojne substance. Začelo se je s tem, da so zlasti otroci zasvojeni z računalnikom, s tabletami, hrano. Do danes se je razvilo toliko ugotovitev, kaj vse človeka zasužnjuje, da smo vsi postali odvisniki. Človek ima občutek, da nas imajo predmeti v lasti (če se jim pustimo). Dandanes ne rečeš rad imam čokolado, amapk sem čokoholik, ne rečeš veliko delam, ampak sem workoholik … Sklepam, da se vsak najde v nečem kar se konča na -holik … če pa beseda slučajno ne obstaja, si jo po besedotvornem postopku z lahkoto naredimo sami … Tako smo lahko avtoholiki, dežnikoholiki, mizaroholiki … In s tem se ponosno hvalimo naokoli. Nič več ne skrivamo tega za štirimi stenami svoje male sobe. Tako tudi jaz tu javno priznam, da sem piercingholičarka

Želja po modnem dodatku se je v meni rodila v drugem razredu osnovne šole. Navdih sem dobila pri eni ql punci. Imela je uhan v nosu in bila absolutno carica. Seveda so doma ob predlogu najprej imeli oči na fedrih, potem pa je sledil tipičen stavek:”Dokler nisi polnoletna bla bla bla …”  No in sem pridno čakala in štela svečke na torti, vmes pa dobila idejo, da hočem še pierc pod ustnico. Seveda sem čez čas, kljub polnoletnosti, spet imela sestanke kriznega štaba z mojimi domačimi. Imeli so seveda kup pomislekov, od tega, da sem (tipično) pripadnica kake srednješolske slabe družbe pa da tega res ne rabim, da mi sploh ne bo všeč, da boli, da se lahko okužim, da … Ampak moja vrlina je trma in preden sem odšla v boj, sem se o vsem dokaj informirala, zato sem bila na vse očitke, vprašanja in dvome pripravljena z argumentom, odgovorom, ki je bil meni v prid, kakopak. In ja, poslužila sem se tudi malo grde “goljufije”. Otroci dobro vemo, kje imajo starši žulj in če stopimo malo nanj, popustijo. Tako so tudi moji. In končno sem dobila svoj prvi novi piercing. Led je bil prebit, čeprav s krampom, ampak ok. Za naslednje pa itaq nisem niti vprašala za dovoljenje, ampak sem enostavno šla v studio in si prebodla želeno mesto. Valda ne bi nikoli dobila iz prve “blagoslova” domačih, ker se jim zdi to čisti nesmisel.

Potem se najdejo tiste sorte ljudje, ki pametujejo, da s svojimi bunkicami sporočam, da imam težave, da želim biti v središču pozornosti … Ampak jaz to absolutno zanikam. Danes ima itaq vsak drugi pa vsak vmes piercing, tako da s tem nisem nobena atrakcija. In če bi si ga dala že samo zaradi ljudi, bi se ga, čim bi popustil učinek radovednosti v stilu:”Ja lej, ko si si dala pierc.”, naeličala in vzela ven, sploh pa dvomim, da bi imela pogum, da bi si ga sploh dala, ker ko bi videla tiste klešče in konjske igle hmmm pomoje bi bil kar šprint od tam (pa potem sploh ni tako grozno kot se zdi na prvi pogled. Feeling ob prebodu je eden tistih elementov, ki zasvoji … Ni bolečina. To pride kasneje oz. sem tudi jaz med tistimi srečneži, ki imamo visok prag). Ne vem, a je tako težko razumeti, da so mi všeč uhančki, da so enostavno del mojega imiđa, da mi je super modni dodatek?!? No, pravzaprav se pa sploh več (tok) ne sekiram kaj si ljudje mislijo, važno, da se jaz najdem.

Pa še ena zanimiva povezava o tem, kaj naj bi pomenil prebod posameznega dela telesa http://www.exit.gs/index.php?id=2

  • Share/Bookmark

2 komentarjev

Coeur de Pirate

Coeur de Pirate (fr. piratsko srce) je umetniško ime kanadske kantavtorke Béatrice Martin (*22. september 1989).

Širšo javnost je opozorila nase s prvencem Coeur de Pirate, ki se je pred štirimi leti usidral na kanadskih popularnih lestvicah. Nepričakovani izpostavljenosti pa so botrovali predvsem zapisi na nekaterih popularnih spletnih blogih, uspeh in širšo prepoznavnost pa so ji pozneje prinesle številne ugledne francoske in kanadske glasbene nagrade. Pričakovanja javnosti so bila tako pred drugim albumom velika.

Na plošči Blonde so klavir  zamenjali klasični, igrivi, pogosto na godalne orkestracije oprti pop(rockovski) aranžmaji, ki ji ponujajo dinamičen teren za zrelejše razmisleke o romantičnih razmerjih. Na prvenec pravzaprav spominjata le barva njenega glasu in frankofonska očarljivost, ki francoske glasbenike spremlja že skoraj pol stoletja. Ne po naključju. V enem od intervjujev je Martinova potrdila, da s ploščo Blonde nostalgično brska po zapuščini svojih predhodnic iz šestdesetih let minulega stoletja, ki so pod znamko ye ye ponujale francoski odgovor na vzpon britanskih pop zvezdnic, zbranih okoli rockovskih hedonistov Rolling Stonesov.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

1 komentar

Mr. Lepi

Pavla je v Čokoladnih sanjah dejala, da nikoli ne veš na koga naletiš za vogalom. Mogoče na davkarijo, kokoš, ki nese zlata jajca ali na bodočega moža. In mislim, da ima kar prav.

Bil je eden tistih dni, ko sem že vnaprej vedela, da se ne bo zgodilo nič turbolentnega. Bil je pač petek kot petek. Obično preseljevanje narodov iz prestolnice na rodno grudo. Gneča. Gužva. Đumbus. Bolj kot se bližaš Bavarcu in železniški postaji, več je hitečih nog, kovčkov in potovalk. Tudi tistega 5ka v marcu je bila scena podobna. Ampak sem se prebila do postaje pravočasno oz. predčasno, ker sem ujela eno “letečo preprogo” prej kot sem načrtovala, kar je rezultat moje prehitre hoje. Če bi bila bolj ueasy, verjetno danes ne bi pisala o tem in bi se verjetno moje misli vrtele drugače kot se. Zakaj? Zato, ker sem tisti dan dobila  pogled v stilu MAMICAMOJAPOMAGI, ker sem zagledala enega res hudo ušmekanega tipa. Tiste vrste, ko se ti pojavi v vidnem polju in v 1/9 sekunde veš, da točno takega, ma kaj takega, točno NJEGA išečeš že celo življenje, da je on tvoj sanjski moški, da bi šla zdaj, ta moment pred matičarja, ker veš, ker čutiš, ker … Ej, punca, a si se ti malo zatrapala? Japajade cccccccccc. Ne priznam. Ni šans. Ma kje. Ne zmišljuj si. Itaq je pa šel mimo in ga ne bom videla nikoli več. Ali pa tudi. Ker glej ti to, pred sabo je mel NE. JA. NE. JA. NEEE???? JAAAAAAAAAAA?!? OMG, JAAAAAAAAA isto ciljno lokacijo kot jaz. Pa ka si ti ja nor, čuj. Valda sem skakala do plafona od veselja. V meni se je predramil tisti tipičen ženski instinkt, ki želi ugajati:”Ok. Bodi skulirana. Misli na kaj lepega. Bodi +. Sij eno energijo. Mej eno posebno vibro. Bodi lepa (ok, to bolj težko), ampak bodi eXtra umirjena in samozavestna, da se bo čutila ta karizma, da bo tip trznil …” In ekolo, končno pride tisti usodni magični moment, ko si pogledava v oči. … … … … … … … … … … … … Mamma mia, ko enkrat vidiš te njegove modre oči, jih ne pozabiš do smrti. Mene je pribilo. Čisto. 20 metrov globoko. Najraje bi ga dala v posodo s formaldehidom in ga odnesla domov na polico, da bi ga lahko nemoteno nonstop občudovala (ok, da ne bo pomote, nimam mučilnih nagnenj a la Josef Fritzl, sam želim dopovedat kok mi je bil model TOP). A mogoče snemajo telenovelo?!? Ker jaz sem se resnično zaljubila na prvi pogled. Zatrapala. Zacopala. In to v enem šusu. In tako je on, brez da bi slutil, postal moj Mr. Lepi.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Ko preštejem do 5,

me primeš za roko

in pelješ na samoten kraj,

ki bo postal najin.

Štejeva pikapolonice,

pihava regratove lučke,

iz kamenčkov gradiva

piramide sanj in

računava njihov volumen,

nato uporabivam kombinatorni račun,

da si prideva na jasno

v kolikih pokusih bi se lahko

poljubila pod kotom okroglega trikotnika

s spiralno tangento v osrčju Pitagorovega izreka.

Bstvo vsega: važno, da je vse, kar počneva,  matematično,

ker je baje računstvo dobro za možgane.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Ko sem se prebijala skozi srce pomladi,

si me zgrabil za dušo.

Tvoji smehljaji se igrajo s cveti med 25. in 35.

Ljubim te in te tvoje oči, kako te ljubim.

Najlepše je s teboj komunicirati neverbalno,

s prefinjenim občutkom za dotik …

Ko se najini prsti spletajo med seboj

in mi s poljubi rišeš ustnice,

čakam, da me preplavi tvoje vesolje.

In takrat vem, da sva najbližja zvezdam.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Nikoli še nisem:

  • potovala v Tajvan
  • preplezala trimeterske ograje
  • spletla puloverja
  • popravljala električne napeljave
  • nosila škotskega krila
  • igrala na trobento
  • skočila s padalom
  • vozila bagra
  • operirala kolena
  • dobila štiriperesne deteljice
  • napisala drame
  • sestavila omare
  • odkrila naftne vrtine
  • naredila piruete
  • vodila informativne oddaje
  • govorila z Dalajlamo
  • iznašla nove dišave za parfum
  • dobila vstopnice za milanski teden mode
  • rodila otroka
  • prepleskala stanovanja na roza
  • delala v mesnici
  • našla bisera v školjki
  • stala na vrhu Mont Everesta
  • spala v kraljevi palači
  • kandidirala za župana

Z nekaterimi nedejanji tvegam, da se po meni ne bo poimenovala nobena:

  • ulica
  • cesta
  • šola
  • trgovina
  • gostilna
  • spominska plošča
  • prireditev

noben:

  • park
  • parkirni prostor
  • vlak
  • meteorni pojav
  • modni hit
  • hišni element

Tvegam, da:

  • se o meni ne bodo učili otroci v šolah
  • se po meni ne bo imenovala nagrada za posebne dosežke
  • ne bom prišla v enciklopedijo
  • se me ne bodo spominjali v rubriki Na današnji dan

Mamma mia, kira luzerka!

  • Share/Bookmark

3 komentarjev

(z)Veriž(e)no pismo

Pred kratkim sem kot že ničkolikokrat poprej dobila še en mail v stilu verižnih pisem … Tokrat sem ga za spremembo izpolnila in ga šeram še na blog, da čimveč ljudi izve kaj novega o meni, ker vem, da sem blazen vir zanimanja (p.s. in mama mi še vedno bere Grimmove pravljice).

  • Spoznajmo svoje prijatelje :)

    Izbriši odgovore in napiši svoje, ter pošlji mail svojim prijateljem, tudi tistemu, ki ti ga je poslal. Osupljivo je, da izveš marsikaj novega o svojih najbljižjih.

    Ime: IMAM
    Priimek: TUDI (p.s.: davčna št. v denarnici)
    Rojstni dan: 31. APRIL
    Astrološko znamenje: RIBI
    Število družinski članov: SKUPAJ S ČREVESNIMI ZAJEDALCI OKROG 200
    Opiši se s tremi besedami: TO SEM JAZ.
    Tuš/kopalna kad? ODVISNO OD KOPALNICE
    Avtobus/vlak? LETEČA PREPROGA AVRIGO
    Letalo/ladja? TITANICFOBIJA/TALIBANFOBIJA TO JE ZDAJ VPRAŠANJE. KOCKA JE PADLA, RIM GORI! NEJ BO LADJA. VSEENO JE BOLJE, ČE MAŠ PRED SMRTJO ROMANCO O KATERI POSNAMEJO FILM IN CARUJEŠ, KOT PA DA NAMESTO V OBJEMU DRAGEGA UMREŠ S POGLEDOM NA EXTRA BRADATE BRUH STRICE.
    Najljubša hrana: BANANE POLNJENE S TUNO V ČOKOLADNI OMAKI Z GRAHOM. (A to sploh obstaja?!?)
    Najljubša pijača: KAPLJICA RUJNEGA.
    Naj skupina, glasbenik: ŠTAJERSKI MIŠO
    Naj film: KO TO TAMO ŠRAJA
    Ljubezen je …: BESEDA Z 8 ČRKAMI:3 SAMOGLASNIKI IN 5 SOGLASNIKI. OSTRIVEC NA PRVEM e-ju.
    Poljub je …: KULTURNO IZMENJAVANJE SLINE
    Kaj občuduješ pri nasportnem spolu: ČE SE NAJDE KDO, KI IMA RAZVITI OBE MOŽGANSKI HEMISFERI.
    Katere lastnosti ne maraš pri osebah tvojega spola? KOKOŠI ZNAJO PRITEGNITI POZORNOST. ZLASTI NA CESTAH IN PRI MOŠKIH.
    Recept za zvesto ljubezen: PREBERI VERIŽNO PISMO V STILU “… pošlji to pismo v roku 5 minut 20 prijateljem in ob 1:42 ponoči te bo tvoja ljubezen poklicala. Ne prekinjaj! …” IN GA POSREDUJ KOT VELEVA NAVODILO. NATO POJEJ SKODELICO ČOKOLEŠNIKA, TEČI PO STOPNICAH VEN, NAREDI 68 KROGOV OKROG PARKIRANE ZELENE PANDE, POJDI NAZAJ IN ČAKAJ DA BO e-mail ZAČEL UČINKOVATI. SICER SAMA TEGA RECEPTA ŠE NISEM PREIZKUŠALA, KER KJE NAJ DOBIM 20 FOLKA, KI BI TOLERANTNO SPREJEL ŠE EN VERIŽNI MAIL, TRENUTNO NIMAM ČOKOLEŠNIKA, AMPAK ČOKOLINO, KJE HUDIČA NEJ DOBIM ZELENO PARKIRANO PANDO IN NENAZADNJE NE DA SE MI TOK LAUFAT. ČEPRAV, ROKO NA SRCE, SLEDNJE MI NE BI ŠKODILO.
    Imena tvojih (bodočih) otrok (sin/hčerka): PANDOLFO IN VUKOSAVA (p.s.: če verjameš v Božička)
    Najljubši pregovor: BOLJE IZDATI PRIJATELJA, KOT CD DAMJANA MURKA.
    Kako zgleda tvoja pisalna miza? PRECEJ LESENO
    Vpr. za moške:Katero VIP Slovenko bi si želeli spoznati? /
    Vpr. za ženske:Ali se počutite prikrajšane, ker ne morete opravljati male potrebe stoje? SM PA MISNLA, DA BOM LOH TUD JS IZRAZLA ŽELJO O VIP OSEBKU Z RANLJIVIM EGOM, KATEREGA BI ŽELELA SPOZNATI … NA ZDEJ. GLEDE ODG. NA VPRŠ. PA: NIKOLI NISM ŠE RAZMIŠLJALA O TEM, DA BI SE MI DELALA KAKRŠNAKOLI KRIVICA GLEDE NAČINA OPRAVLJANJA STVARI TIPA “KO TE POKLIČE NARAVA”, TKO DA OČITNO SE NE POČUTIM PRIKRAJŠANO.
    Če bi ujela zlato ribico bi ti izpolnila katere tri želje? PROBLEM JE V TEM, DA NOČE NOBENA ZLATA RIBICA Z MANO SPREGOVORIT. “Žvau čuti.” JE ENKRAT REKLA MOJA STARA MAMA, TKO DA SE OČITNO MORM MAL ZAMISLT NAD SABO.
    O čem trenutno razmišljaš? O TEM, KAKO BI ZVENELA ŠPINAČA V G DURU.
    Kdo ti je poslal ta mail: NEKDO, KI VE MOJ MAIL NASLOV.
    Moto: ŽIVLJENJE JE KRATKO – JEJ VEČ PALAČINK.

  • Share/Bookmark

1 komentar

Chat-alnice

Saj vemo kako se začne večinoma ženskih zgodb:”Prijateljica mi je rekla bla bla bla.” In zakaj bi se izneverila tradiciji, če pa je tudi v resnici bilo tako … Bil je eden tistih dni, ko nisem videla dela in mi je višek napora predstavljalo že opravljati etape soba-kuhinja-hladilnik-odpri vrata hladilnika-vzemi nekaj ven-zapri vrata hladilnika itd. Nisem vedela, kam bi sama s seboj in sem bila najbolj zdolgočasen primerek v vesolju. Tak,  primeren za v enciklopedijo kot ilustrativno gradivo pod geslom DOOOOOOLGČAS. Verjetno sem padla iz evidence, ko so delili srečo v družabnosti … Imam ta problem, da takrat, ko se največ stvari dogaja, enostavno nimam časa, ko pa imam čas, je družabno dogajanje v moji orbiti nekje pod minus petnajst. In če ima človek dovolj veliko krizo, si nekaj izmisli, da jo prebrodi.

Tako sem se tistega popoldneva spomnila, da mi je pred časom prijateljica omenila eno izmed spletnih klepetalnic. Baje je dobra za odvajanje od facebooka. In, ker sem imela pomisleke, da mogoče res postajam fb-odvisenž (ker sem vsakih 6,7 minut preverjala, če me je  slučajno kdo medtem časom pogrešal in mi kaj nazidil/naZS-jal itd.), se mi je zdela ideja, da grem samo pogledat tole reč (ob takem ničdogajajočem dnevu) ravno pravšnja.

Ekolo, našla sem stran, 15 minut sem porabila, da sem si izmisla nick, ki še ni bil zaseden in ki ni bil nekaj v stilu BarbaraNovak ali Sončece_zlato ali luštna_beyba (samozavestno, mar ne), se končno registrirala in vstopila v chat dogodivščino.

V takih klepetalnicah se navadno giba določen krog ljudi, ki se čez čas virtualno pozna, zato sem bila kot sveže registrirana zelo mamljiv produkt. Na začetku sem sprejela vsakega (pač, moj edini interes je bil pregnati dolgčas, človek pa se lahko pogovarja z različnim ljudmi o različnih stvareh). Na začetku so tista bedna vprašanja:”Živjo. Kako si? Od kje si? Si v službi? Kaj študiraš? S čim se ukvarjaš?” Ok, prvim petim sem mogoče še tolerantno in iskreno priznala, kar jih je zanimalo, potem me je pa začelo to dolgočasiti in sem si začela odgovore preprosto izmišljevati … No, malo sem imela potem krizo, ker sem pustila domišljiji prosto pot in se naslednjič nisem spomnila kaj sem komu natvezila, zato sem v prihodnosti omejila svojo fantazijo in se sama s sabo zedinila, da je najbolje, da vsem povem isto ime, isti študij in isto delo. Ok, priznam, ni lepo, da zavajam zaupljive ljudi, da nasedajo mojim pravljicam itd. Ampak:

1. Raje imam enega “oboževalca” manj v realnosti, kot pa, da nekdo zlorabi moje npr. osebne podatke ali mene osebno (ja, preveč gledam TV, ampak tudi nikoli se ne ve, kdo je v resnici na drugi strani ekrana)

2. Kaj ma za brigat nekoga npr. z vzdevkom ŽNJ, kdaj mislim jaz fax končat (in ti s tem čisto resno zateži, ker pri svojih (lažnih, kakopak) 29. letih bi pa ja lahko že resno delala) in podoben tralala.

3. In priznam, malo me pa tudi domišljija posrka in ko enkrat začnem napletat neko zgodbo, ne morem končat. Ko je pa tako fino (stric Freud bi sigurno rekel, da se v teh fantazmah skriva ta bol, ker sama v realnosti nisem taka in si s tem lepšam sliko sebe pri drugih, čeprav na virtualni ravni … )

Tako, prek chata, živim mnogo tujih življenj, vse od medicinske sestre (valda, vedno držim pesti, da me nihče ne vpraša nič strokovnega, ker komaj ločim flajšter od povoja) do prof. športne (tu nimam kaj zaj***), od srečno zaljubljene (oh, kako popoln je moj partner; Hmmm zakaj jim ne kapne, da prav včasih malo pocukrano preveč?!?) do skrbne in ljubeče matere, ki si pride na chat le malo spočit možgane. In ljudje verjamejo. Celo več. Poslušati moram njihove bedne usode, njihov vsakdanji križev pot. Najbolj pa to, ker nimajo partnerja. Itaq potem čakajo, da se jih bom jaz usmilila, kljub vezi … Joj, eni so optimisti. In nadležni. Še dobro, da obstaja možnost ignoriranja in blokiranja.

In moški me sploh razočarajo. To so sami pomehkuženi, mamini sinčki, ko ti razlagajo koliko časa že niso … Ja in? To ni moj problem ..  in me niti ne zanima. Največja ironija pa je v tem, da so kljub temu še samozavestni. Predstavljajo se kot lepe, simpatične, duhovite, prijazne … potem ti samoiniciativno pošljejo sliko in me kamlu skipa en štuk nižje … Ok, sej lepo, da nimajo vsi sampodobe nekje pri minimumu, ampk ni treba pa pretiravat. In glej to čudo, kako potem tak superboy za katerega se okrona, ne mora realno dobit ene bejbe?!? In ko ti, kljub temu da imaš v profilu lepo po slovensko napisano, da ne iščeš nič oz. nikogar, da samo chataš, težijo s pijačo, zmenki, poroko si včasih mislim:”Ok, miško, a znaš brat? A veš, da nismo v 14. stoletju, da bi se js kot ženska ukalnjala moškemu v vsaki želji. Da bi iz usmiljenja šla z nekom, ki ga niti ne poznam? JOK BRATE, ODPADE!” Poleg tega pa so nekateri zelo komunikativni. Na vse tvoje odg. sledi:”aha/mhm/:)” in potem se čudijo, da nič ne odpišem. Ja, halo, kaj naj komentiram:”tako tako/da da/ :D ”?!? “Pa še ti mene kej vpraši?” sorry, ti si me kliknil, se pravi, da si se ti želel pogovarjat, se pravi, da tebe nekaj zanima o meni in ne kontra.

Se pa tu in tam najde tudi kak tak s katerim je super poklepetati, ko razume, ko zašteka, ko ima ista merila, da je to le chat, da ne utruja z brezveznimi vprašnji, ampak se preprosto samo pogovarja pa magari o tem kako uspevajo paradajzi v tej suši. Neobremenjeno.

Da ne bo pomote, nisem obupala nad moškimi … Sploh v realnosti poznam nekaj takih primerkov, ki čisto super zastopajo svoj spol, le ti virtualni so malo soft, ko bi jih človek kar malo poslal listje grabit ali nekaj takega, da ne bi samo gnajvili ljudi s pomočjo tipkovnice … Pa ok, saj jaz bi tudi več koristnega naredila, če bi tisto uro dolgčasa prespala kot pa da visim na takem chatu.

Drugače pa fb me ma še vedno v lasti :) Tako da chat zame ni protistrup.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Ko ti tuj firbec pokvari dan

Zakaj je človek tako zelo zanimiv, če želi zase ohraniti kakšno skrivnost? Če, denimo, enkrat za spremembo ni tiste vrste bitje, ki vsem, ki imajo, ali pa se mu samo zdi, da imajo, 2 minuti časa, z veseljem bombardira s podatki o svojem trenutnem življenjskem stadiju, v katerem se pravkar nahaja. Če človek ne želi, da cela občina izve, da uporablja pri pomivanju posode Pril z aloe vero, da so njegove roke tudi po tem “priljubljenem” gospodinjskem opravilu še vedno mehke kot da bi se dotikale kašmirja (vsaj tako obljubljajo v reklami). Če ne želi, da izvejo, da se mu je ob 9:15 zahotela topla kava in da je medtem ko so se sušila pravkar pomita tla v udobju kavča prebiral Čarovo Igra angelov in netopirjev. Kajšele, če ima človek kake globlje zadeve le zase. Ko ti očitajo, da imajo pravico, da jih izvejo. In bolj kot se človek pogreza vase in v molk, bolj so nadležni, bolj kopljejo, bolj vrtajo, da bodo prišli do naftne vrtine in da bodo informacije bruhnile kot gejzir, da se bodo lahko teden dni pobirali od šoka, od nakopičenosti podatkov, ki dišijo po skrivnosti, da bo spet dovolj materjala za premlevanje, razpredanje, interpretiranje in da bodo ven prišle čisto druge zgodbe kot jih v resnici v sebi nosi ta molčeča oseba.

Ja, trenutno imam v mislih sebe. Pa naj izpade še tako narcisoidno. Kratkomalo lahko rečem, da ne prebavljam ljudi, ki bi radi vse vedeli o vseh. In kot da sem idealen magnet, kot da čutijo, da imam v sebi, nekje v srcu, možganih ali kjerkoli že je shranjeno nekaj, kar je samo moje, potem začnejo spraševati, najedati, razjedati, samo da bi prišli do bistva … Priznam, včasih se me poloti tista egoistična žlehtnoba in trma in s še večjo vnemo skrijem, potisnem tisto stvar tja dol, nekam v globino levega mezinca na nogi in si mislim:”Ne boste me.” Včasih, ker molk vedno ne zadošča, si izmislim kakšno reč in povem ravno tisto, kar ljudje sicer želijo slišati, so pa po drugi strani ogorčeni … Potem (seveda, ker vzamejo vse smrtno resno, brez, da bi preverili informacije) izpadem bad girl, antimoralna in tosepanedela in asmotetakoučili … Ampak lej sorry, meni se zdi, da se bo Zemlja ravno tako vrtela okrog sonca ali obelodanim stvar ali ne. Bistvo je, da ne delam nič takega kar bi turbolentno spremenilo svet na slabše. Samo nekateri osebki se raje ubadajo z ostalimi, ker za ukvarjanje s samim sabo nimajo poguma. Bi si morali preveč priznati in bi preveč bolelo. Najbolj boli soočenje s samim seboj. Če imaš pri sebi vse poravnano, stojiš za svojimi dejanji, besedami, mišljenjem in se lažje upreš (če je to potrebno) drugače mislečim. In kar me še moti, je to, da je veliko ljudi, ki javno prikimujejo in se goreče strinjajo, da ima vsak pravico imeti svoje mnenje, da vsak lahko živi po svojem prepričanju, potem pa isti ljudje v zasebnosti, ko izraziš svoje mnenje (ki je nasprotno njihovemu), ko izjaviš kakšno izmed skeps glede njihovega prepričanja, ko osvetliš stvar iz drugega zornega kota, te pogledajo z zgroženostjo v očeh, ti nabijejo občutek krivde in ne morejo dojeti, kako ti celo življenje dajejo zgled, te prepričujejo v eno in edino resnico, ti pa kar tako, kao ništa, iztiriš z glavo skozi štuk nekam posvoje. Res, krasno okolje, kjer lahko ima vsak svoje prepričanje.

  • Share/Bookmark

1 komentar

Risanka, ljubezen moja

Nedelja je eden tistih dni, ko se jutra začnejo tako, da me Gaja dobesedno pripopa na kavč, zleze v naročje in me prisili, da z njo gledam Živ žav … Tako, da imam že skoraj vseživljenjsko tradicijo spremljanja tega otroškega programa, z izjemo par pubertetniških let, ko sem sama že nekako prerasla to nujno obdobje risank, ki so mi nekdaj pomenile hrano za dušo in ko nisem še imela drugih spodbujevalcev v okolju, ki bi menili, da si moram tudi sama ogledati risane junake, da bom lahko kasneje sodelovala z njimi v debati.

Saj ne rečem, da blazno trpim v potu svojega obraza, ko moram spremljati kaj se dogaja na ekranu, vendar sem vseeno mnenja, da smo imeli v času našega otroštva boljše, kvalitetnejše in predvsem lepše (tudi vizualno – kar pripomore k razvijanju čuta za estetiko) risanke. Zdaj  komaj da sestavim moj TOP 3 izbor. Najbolj uživam ob gledanju Backa Jona, Male kraljične in Polžjegrajskih zgodb. Seznam risank iz mojega otroštva pa je precej daljši: Zobne miške, Leteči medvedki, Smrkci, Jajo in Pajo, Šolenčki, Buš buš, Vili Ga Ga, Pingo pingvin, Cofko Cof, Tabaluga, Franček itd. etc. Ob njih se je rodilo tistih blaženih 20 minut čistega miru v hiši, ko enkrat za spremembo ni bilo treba starejšim tekati za nami in poslušati:”Zakaj je trava zelena? Kdo je natočil vodo v morje? A dež pada zato, da lahko gremo na sprehod z dežnikom? Zakaj rože ne govorijo? Zakaj zato? Zakaj, zakaj, zakaj …?” To je bilo tistih 20 minut, ko je mama lahko trikrat globoko vdihnila s polnimi pljuči, ker je imela čas, ko si je za 20 minut odpočila ušesa in ko je lahko v miru pobrisala razlit malinovec, ki je kapljal z mize.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Brez komentarjev