Ponavljanje ublaži vsako bolečino ali veselje. In pri meni tremo. Zato sem po n-tih srečanjih z osebkom, ki je odkril PIN mojega srca, celo začela funkcionirati malo bolj človeško in v mojem slogu. To še ne pomeni, da si občasno ne privoščim več kake bruke, samo je ugotovil, da to preprosto spada v paket k meni. Je pa res, da se zdaj vsemu le še nasmehnem, rečem:”Sej to je bla sam fora.” (čeprav ve, da ni) in se niti ne sekiram preveč, ker to tudi pomoje škodi lepoti, zato se mi dolgoročno res ne bi izplačalo. Sploh je pa Mr. Lepi mnenja, da mu je to čisto prikupno. In mu verjamem. Zato, ker sem ga pri tej izjavi pozorno opazovala in mu nos ni nič zrastel.

Enega lepega dne me je ta moj šarmer, na eni klopici v Tivoliju, na kateri se je blo tako uživaško martinčkat, “presenetil” (no, to je zdaj zelo relativna trditev … po eni strani je bilo šoking po drugi sem pa to vizijo imela v sanjah že na samem začetku) z vprašanjem, če bi hodila.  Prva reakcija je bila ta, da me je 20 cm odbilo v zrak poooooojnk, eh, sigurn sem narobe slišala … Hodila? Sej hodiva že zdej? Js sm shodila s 16. meseci (al kdaj se že shodi?!? No, vsekakor pred odhodom v malo šolo) Kdaj si pa ti? Pa baje ni TAK mislil … Aja, sorry, nimam parapsiholoških sposobnosti, da bi brala misli. Pa sej nisem tako blond kot se včasih delam, ampak to je vse tisto “zarad lepšga” oz. popotnica tradicionalno-konzervativne vzgoje naših prababic, ki se prenaša iz roda v rod, ko naj bi se delali malo fine (čeprav mi je to čisti obol, čeprav kdaj to prakticiram, sicer z notranjimi boji med srcem in možgani, ampak teorija je eno, praksa je drugo). In potem se je pojavil tisti hecen občutek, ko bi rekla JA pa se mi je zdela beseda brez magičnega naboja, jaz bi pa kaj bolj poetičnega, ampak govora si pa tudi nisem prej pripravila, zato nisem izjavila nobene globoke misli, ki bi privabila sloze sreče v oči. Še dobro, da znamo ljudje dešifrirati tudi neverbalno komunikacijo, zato si je moj pravkar okronani fant razlagal moj BIG smile sebi v prid.

ZanJimJivo kako lahko par besed spremeni situacijo. Kako lahko ena sekunda obrne vse na trepalnice. Še pred minuto čisto tisti kolegialni bla bla bla, potem pa prvo prepletanje prstov, preverjanje, če čutilo za tip še funkcionira v vsej svoji polnosti, če živčni končiči opravljajo svojo funkcijo, iz oči ne letijo samo iskrice, ampak cel kres, kar naenkrat se niti ne spomniš več prejšnjega pogovora, besede ne najdejo svojega prostora več, zato vmes pride tišina, eno roko nasloni na moje in eno na njegovo koleno, medtem ko midva zganjava uverturo v romantiko. Joj joj joj, jaz ti rečem, če bi imele oči usta, bi ga pojedla, tako mi je (bil) sladek. Cuker moj. Najbolj mi je bilo ql to, da sem imela zdaj nekakšno pravico, da se končno nagledam teh modrih oči. Takih plavih kot nebo in svetlečih, iskrečih … take imam najraje, sploh, če gledajo zapovrh še mene woop woop … Punca, res si rojena pod Rimsko cesto, ker ena sama zvezda ti ne bi prinesla take sreče, ki te spremlja v življenju in še takega šmekota. Love is in the air la la la la la la laaaaaaaaaaaa.

  • Share/Bookmark
  1. #1 avtor NoMercy dne 30.10.2012 - 21:31

    twelve pointz + :P bejba :D
    s tem spisom si poslala I.Cankarja, Šentflorjansko dolino, vse črne napovedi politikov … in črnoglednost SVN folka v 3PM :P
    jep — zaradi takega dogodka je vredno živeti :P

    že 30+ let (po Otu Petnerju) nisem prebral tako dobrega spisa :)

(ne bo objavljeno)


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !