Trgovina, usmili se me!


Sem ena redkih predstavnic ženskega spola, ki imam genetsko okvaro na enem izmed kromosomov. Natančneje na tistemu, ki je zadolžen za evforično izgubljanje časa in denarja v raznih butikih, prodajalnah, trgovinah, veleblagovnicah in shopping centrih.

Recimo, ko sem bila še mala očkova princeska, sem se še veselila skupnega familiarnega pohoda na materialne dobrine, ker mi je to predstavljalo vznemirljivo pustolovsko potovanje v neznane kraje (seveda, ko sem pa večinoma svojega tedanjega življenja živela na relaciji dom – vrtec – dom, potem mi je bil vsak nov ovinek na poti velika atrakcija). Fino se mi je bilo dooooooolgo vozit z avtom, da sem vmes še zaspala in sem se potem na cilju “malo” sitna, ker so me zbudili iz sladkega spanca, pustila opa opa nosit mami ali fotru …. Odvisno koga je doletela “čast”, da prevzame štafeto. Všeč so mi bile izložbe, sploh tiste razsvetljene, z veliko kiča ali lepimi oblekami. Rada sem imela sprehod po starih ulicah z malimi trgovinicami in kavarnami iz katerih je dišalo po kavi in rogljičkih. Všeč so mi bili glasni Italijani, ker so delovali tako ueasy sproščeno (no, zdaj jih mogoče gledam z malo drugačne distance … ampak se dejansko obnašajo tako, kot da je cel svet njihov, karakter naroda al neki) in ko smo potem končno vstopili v eno izmed trgovin in so se trgovke ob pogledu name razneženo nasmehnile z:”Che bella bambina.” in sem se nato sramežljivo skrivala za fotrovim kolenom, ker kaj majo meni ene tete tam za delat buci buci buc … Ampak moja trgovska kalvarija se je tu šele dodobra pričela. Kot ponosna lastnica svojih treh let, sem imela temu primerno male noge za male korake in zame je bil en điro po trgovini že pravi mini maraton. Človek se utrudi. A veš, mama je naredila tri korake, jaz pa osem, sploh ni fer. In potem tisto, ko ti vsilijo neko stvar, ki je tebi absolutno ne malam, kl je glda in ne bom oblekla in mamino prigovarjanje naj bom pridna in naj vseeno probam in kako sem srčkana in potem ko je temu prikimala še sestra in se je strinjala še glava družine, prodajalka se je pa itaq nonstop slinila tam okoli, ker njej je pa ja v interesu, da stvar spravi na trg in zasluži in so bili vsi veseli samo jaz ne, je bilo spet na vrsti tisto mučno preoblačenje in držanje šobe, ker bi jaz raje eno drugo oblekico. In potem sem si čevlje obula narobe in si jih fino zašnirala, da smo potem izgubili še dodatne tri minute, da so me spravili v prvotno stanje. In vedno sem dobila zraven še kako svetlečo zapestnico, ker gospodične to moramo imeti. No pa so me malo potolažili, da nisem glumila glive v nedogled. Sej ok, to je bilo kar mučno, ampak se je svet vsaj vrtel okoli mene. Ko so bili na vrsti drugi člani familije je bil pa kot da bi dolgčas iz vsega sveta pripravil kongres ravno v tisti trgovini. Komaj sem dočakala tisti moment, ko smo se spokali v avto in je foter tiščal gas proti domu, jaz pa sem lahko spet zzzzzzzzzzz-jala na zadnjem sedežu.

Dandanes hodim shoppingirat samo in izključno samo sama. Ker lahko stvar opravim v 15 minutah ali v 3. urah, ampak vem, da ne bom nobenemu žrla živcev in on ne meni. So ljudje, ki potrebujejo nekoga za strokovno oceno, ali mu izbran tekstilni izdelek pristoji ali ne. Jaz tega ne rabim. Ravnam se po svojem občutku. Navadno so moji trgovski pohodi zelo brzinski in izgledajo tako, da grem en điro po trgovini, če mi kaj pade v oči navadno tudi kupim (včasih tudi brez pomerjanja, ker mi je to res blazen napor), če ne pa grem naprej. Nisem ena tistih, ki mora premakniti vsak obešalnik in kos obleči tudi, če vnaprej ve, da ga ne bo kupila. Navadno je pri meni tudi tako, da takrat, ko nekaj kupujem itaq tega ne najdem. Tudi zato, ker si jaz predstavljam kako naj bi stvar izgledala in ravno take ni v tedanji kolekciji, bo pa lahko prišla potem v naslednji, ko bo mene ta modna muha že minila. In vedno kaj kupim, ko grem v trgovino samo pogledat, ker imam še 10 minut časa do faxa pa se nimam kam dati. Ali pa takrat, ko grem kupit hlače in domov prinesem pulover ali škornje. Ja, skoraj nikoli ne dobim tistega, kar sem se namenila kupiti. In zame je nakupovanje muka. Vsa tista gužva pa probanje pa eno cifro manjši pa bi tak model, sam ne te barve oz. barva je ql, ne bi pa tega žepa … Vem, kompliciram, včasih grem še sama sebi na živce (kar je najhujša oblika … če ti gre kdo drug, se lahko umakneš, se distanciraš in ga opravljaš kako nemogoč je, ampak če greš samemu sebi pa … upaj, da hitro mine, druge rešitve ni). Je pa res, da če nekaj kupim in če rečem, da mi je všeč, je to res to. Mi je res ql. In stvar nosim. In se v njej počutim bombastično fino. In fletno. In udobno. In sexy. Seveda pa smatram za svoj največji trgovinski dobitek to, ko dobim hlače, ki se prilegajo mojim dimenzijam. S tem garderobnim kosom praktično izgubim toliko živcev, da bi bilo bolje, če bi si omislila osebno šiviljo. Zato se vedno sama pred sabo delam bolno, ko vem, da me čaka tak nakup.

In da je moja trgovinska mržnja izpolnjena na vseh ravneh, ne maram niti tistih vsakdanjih nakupov živil. Najraje bi videla, da kdo to opravi namesto mene. Vedno imam to srečo, da uletim v trgovino takrat ko:

a) je malcatime in posledično gužva in se vsem blazno mudi

b) imajo upokojenci dan popustov in je spet gužva

c) polnijo police in to ravno tiste, do katerih si se želel prebiti pa se ne moreš

Zapovrh še nimam pojma kaj bi zares rada kupila, ker se mi hkrati vse lušta pa obenem nič. Potem malo naskrivaj gledam v košare, kaj so si drugi kupili in zbiram ideje (poleg tega si še domišljam s čim se ljudje, glede na kupljeno, ukvarjajo, kakšen je njihov stan, koliko članov šteje družina (to se ponavadi fino vidi po jogurtih), kam hodijo v službo, kdo kuha in kaj kuha, kakšne so kuharske sposobnosti in prehranjevalne navade itd.), ampak navadno ne dobim nobenega lušta medtem in potem itaq kupim isto kot vedno.

Moja vrlina torej niso obiski trgovin. In sem verjetno ena redkih, ki ob nakupovalnih mrzlicah fura safr in ena redkih, ki mrzlično ne odšteva do dneva, ko se začnejo razprodaje (ker itaq takrat ne dobim želenega kroja, barve, cifre) in ena redkih, ki se ji stemni pred očmi ob besedi shopping. Bi pisala kar Božičku naj mi prinese tako čarobno paličico, da mi bo pričarala stvari iz trgovine domov. Ali pa vsaj nekoga v človeški obliki, ki bi me odrešil te muke. Res, jaz sem totalna antishoppingwoman.

  • Share/Bookmark
  1. Trenutno še ni komentarjev.
(ne bo objavljeno)


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !