Brata/sestre si ne moreš izbrati sam


Od nekdaj sem si želela imeti starejšega brata. Takega frajerskega, ki bi me malo ščipal v lička, me vzel s sabo na žur, bil pokroviteljski in skrben v mejah normale, me predstavil svojim luštnim kolegom, s katerimi bi se super zakonektala in bi bila zaradi tega med svojo generacijo izredno waw. Takega, ki ne bi naokoli raztrobil kako sem naskrivaj za šolo prižgala prvo cigareto in bi razumel, da je fizika čisti obol, zato ni čudno, če sem spet prigurala cvek. Takega, ki bi me povabil na pir in s katerim bi lahko klepetala ob 3:26 ponoči, če bi se mi zljubilo (dobro, tale slednja je malce prekruta, priznam. Jo črtam. Evo.). Pa ga nimam. Šmrc. No, mogoče tudi ne. Sigurno se mi potem v resnici ne bi zdel 1/4 tako šarmanten kot bi si ga želela in se posledično ne bi mogla afnat z njim. Ne bi me vzel s sabo ven, ker on ne bi bil nobena nanny, sploh pa baje vse sčvekam naprej. Tvegala bi, da mi tipi iz njegove klape niti v sanjah ne bi bili všeč, vsi slinasto otročji, z mozolji, 3kg gela na laseh in pošpricani s kolonjsko z vonjem smrečja  (sem pač zbirčna oz. jaz to imenujem smisel za estetiko). Itaq pa vem, da bi bil špeckahla za vse moje “pregrehe”, ker Tamalo je treba vzgojit, ne mora bit sramota za familijo. Takrat bi se verjetno zaklenila v sobo (ALELUJA tistemu, ki je izumil ključavnico in ključ), glumila glivo in si želela imeti ob sebi sestro. Moja sestra bi bila strašno ql. Skupaj bi hodili v shopping, gledali Razočarane gospodinje, si med sabo izposojali obleke, si zaupali skrivnostno najskrivostnejše skrivnosti, šli skupaj na morje, kjer bi pod dežnikom konzumirali lubenico in pecali fante. In sestro imam. Ampak spet ne takšno. Midve sva, ne kot noč in dan amapk kot pomlad in jesen. Vsaka čisto na svojem bregu. Že vizualno, karakterno pa še 4x bolj.. Ena fura športimiđ, druga modaprostoponjeno. Če se eni muva vse v stilu Lady Ga Ga, Sophie Milman, Amy Winehouse, Coeur de Pirate  in Lare Jankovič, bo druga nažigala Straussa, Ano Netrebko in Bele vrane. Ko se eni zasvetijo oči ob pogledu na Julia Alberta iz telenovele, bo druga rekla, da je absolutno BRUH. In tako naprej. Mnenja so deljena, zato se včasih pošteno iskri (mislim, ni šans, da obujem tiste zelene čevlje, ker zgledam v njih kot kumara v multipraktiku … in ne, NISO lepi). Torej z mojo sestro skupaj ne nakupujeva (ker bi se itaq skregali že s tem, ker bi vsaka rinila v drugo trgovino), ne gledava Razočaranih gospodinj (ker mam feeling, da mene to še dodatno poneumlja), si ne sposojavi oblek (ker imava poleg različnega okusa, še drugo konfekcijsko), si ne praviva skrivnosti (ampak jih zvohuniva), ne greva skupaj na morje (ker ko je eni voda premzrla, je drugi ql), ne jeva  skupaj lubenice (ker je ena absolutno antisadno-zelenjavni tip človeka) in ne pecava fantov (ker je ena že na ketni, druga pa luftarka). Me je pa ta moja sestra vseeno marsikaj naučila, npr.: orng super fajta, kako opraskat človeka do krvi v eni potezi (ja, ko je pri nas razsajala puberteta bi lahko komot citirali Prešerna ne boj, mesarsko klanje, ampak stari moj, naučila sem se samoobrambe, to je velika popotnica za življenje), kako se da fino plonkat, kako nalažeš starše, da si takoj po šoli doma vadil 2h klavir (v prevodu: šit, tok sem hitela domov, da bi prišla  pravočasno, zato sem pri Petri pozabla pulover) itd. Ubistvu, če pogledam iz drugega zornega kota (onega iz desne, ki ima 48 stopinj) lahko celo rečem, da Meine liebe Schwester sploh ni tako švoh. Kar je ona, jaz nisem in kar sem jaz, ona ni, ampak skupaj sva skoraj popolni. Pravim skoraj, ker nobena od naju ne obvalda kvantne fizike in se ne spozna na varovalke pa še ene par malenkosti. Kakršna je, je moja, ena in edina in jo imam ravno zato rada. Sicer ne na tak način kot v mehiških nadaljevankah, ampak sem prepričana, da bi jo very much (mogoče celo srceparajoče) pogrešala, če bi se denimo preselila v Mavretanijo (baje je to nekje v Afriki) in bi moji občasni treningi za živce izviseli. Se pa poleg vsega zavedam, da sem tudi jaz  iz njenega stališča kdaj prava tečka. Take vrste, ko bi jo najraje stlačil v mašino za rezance in vključil na najvišjo jakost.

Kaj pa če bi imela brata in sestro? A-a. Ne bi, hvala. Ne zato, ker je ena sestra čisto dovolj, ampak potem bi imela problem, koga imeti raje. Zih bi bla pristranska. Ali pa ne. Mogoče bi imela oba rada, ampak vsakega na drugačen način. Verjetno. Kaj pa če bi bila edinka? Bože nedaj. Že tako sem razvajena smrklja. Eden izmed razlogov pa je naveden tudi na spodnji fotografiji.

  • Share/Bookmark
  1. spominčica

    #1 avtor spominčica dne 26.10.2012 - 16:07

    na “stara” leta so tudi mlajši bratci prav kul. sicer sva morala oba čez puberteto, da sva se nehala garbat in začela popivat skupaj. :lol: ampak tisto ob 3 zjutraj je res – je tam, če ga rabiš.
    je pa zanimivo, jz sem pa zmeri hotla še eno sestro. zarad cunj, seveda. :mrgreen:

  2. #2 avtor Maj dne 27.10.2012 - 15:42

    Kaj ti pomeni brat, ko se pa z njim ne moreš crkljati, poljubljati, seksati,…

    Mnogo bolje, da si omisliš enega kul fanta.

  3. #3 avtor fuga dne 27.10.2012 - 20:31

    Ja, tako je. Stalno sem pazil mlajši sestri. Eno sem vozil okoli, ji posojal avto, hodil po njo, če se je zaštrikala s fantom, drugo sem še pestoval v plenicah. Še sedaj se mi pozna “pokroviteljska” drža. Itak, sta pa prou dobri.

(ne bo objavljeno)


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !