Zdaj, ko sem imela črno na zlatem (bela je že preveč sprana, čeprav se morda tega ne opazi) kje se nahaja mikaven “cvetoči travnik”, sem svoje oči večkrat peljala na pašo. Tako, čisto mimo špinače, slučajno, dddddddd … In tako so se  začela srečanja poglabljati. Vizualizaciji se je čez čas pridružila še artikulacija (sicer v stilu slow motiona, ampak premik je bil pa le) iz Živijo, naslednjič Živijo. Kako si? do Živijo. Kako si? Lahko prisedem? Ok, priznam, v meni so se dogajali tektonski premiki, ko je tip sedel 4,23cm stran od mene in se pogovarjal  z mano. Povrh vsega sem bila pa še totalno nezanimiva. Kot vedno, ko bi morala narediti dober vtis. Obdana s tistim feelingom v eni hemisferi, ki pravi:”Joj, si ti ena trapa. Zakaj si oblekla tale pulover, ker v tistem drugem zgledaš dosti bolj ql, sploh se ti pa ne bi opazla tista maščobna blazinica na levi strani, ki sili na površje, tip bo zih, da sem špehbomba.”, v drugi hemisferi pa mi je odmevalo:”Jupi ja ja jupi jupi ja. Model se dejansko pogovarja z mano. Wuhuuuuu. Takoj pol moram obvestit Nino.” In imam še en problem. Pred ljudmi, ki so mi všeč, vedno zmrznem. Moje izjave niso modre, pametne kajšele duhovite. Vse, kar izjavim, zveni dokaj kretenistično. Še če rečem samo Ja, bom to izgovorila na tak način, da se bo (meni) slišalo butasto. Včasih se vprašam, zakaj ljudje vseeno vztrajajo v moji družbi, če naredim tak kilav prvi vtis. Sploh pa je moj besedni zaklad omejen na enozložnice tipa:”Ja./Ne./Mhm./Mogoče./Vredu./Fajn/UPS …” No, ampak ta moj Mr. Lepi se je pa kar razživel in me zasipal z vprašanji. Sčasoma, ko sem se privadila njegove bližine in ko sem se naučila ob njem uporabljat pljuča, da so mi dostavljala dovoljšno mero kisika, sem tudi jaz začela malo bolj telovaditi s svojim jezikom in pokazala tisto bolj socialno plat osebnosti. In nekega dne je padlo povabilo na kavo. Seveda sem ga najprej vljudno odklonila, ker pač ne pijem kave (ok, nisem taka tepka, da ne bi uštekala, da je to zgolj fraza, sej bi se mu takoj obesla za vrat, samo v mojem postopku civilizacije so rekli, da to ni vljudno in ker se trudim izpasti lepo vzgojena, je bila reakcija temu primerna), nato je dobil malo trikotne oči v stilu kaktodanepiješkave?, ampak bi bil vesel, če grem z njim na drink. No, tokrat  (po bontonu :P kao ) nisem mogla odklonit. Sploh, ko sem videla tiste iskrice v očeh … ah, res bi morala biti najbolj glupa bjonda, da bi rekla NE (hmmm, kaj vse lahko tak moški doseže z enim šarmantnim pogledom pa da ti ga servira še z božanskim nasmehom … uf, moja ahilova peta). In sva šla. On kavico, jaz čajček, ki sem si ga, tipično zame, v samem velikem vznemirjenju preveč cukrala in skoraj fasala sladkorno, čeprav sem se delala, da je zelo super in da se mi roke splJoh ne tresejo. Plačal je kavalirsko on, čeprav je pri tem trpel moj ego (ne vem, tako klošarsko se počutim, če mi kdo kaj plačuje in tega zelo ful ne maram). In ker se nisem hotla pretepat z njim glede tega, sva se dogovorila, da naslednjič svoj proračun znižam jaz. Recimo v torek. Ob 14h.  Štima. Men je prow. Sploh to, ko mam v igri vsaj še en drinkrandi s takim šmekotom. Lajkam. In do torka bom jedla samo zeleno solato, neokisano (pobožne želje, kakopak) …

  • Share/Bookmark
  1. Trenutno še ni komentarjev.
(ne bo objavljeno)


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !