Arhiv za Oktober 26th, 2012

Zdaj, ko sem imela črno na zlatem (bela je že preveč sprana, čeprav se morda tega ne opazi) kje se nahaja mikaven “cvetoči travnik”, sem svoje oči večkrat peljala na pašo. Tako, čisto mimo špinače, slučajno, dddddddd … In tako so se  začela srečanja poglabljati. Vizualizaciji se je čez čas pridružila še artikulacija (sicer v stilu slow motiona, ampak premik je bil pa le) iz Živijo, naslednjič Živijo. Kako si? do Živijo. Kako si? Lahko prisedem? Ok, priznam, v meni so se dogajali tektonski premiki, ko je tip sedel 4,23cm stran od mene in se pogovarjal  z mano. Povrh vsega sem bila pa še totalno nezanimiva. Kot vedno, ko bi morala narediti dober vtis. Obdana s tistim feelingom v eni hemisferi, ki pravi:”Joj, si ti ena trapa. Zakaj si oblekla tale pulover, ker v tistem drugem zgledaš dosti bolj ql, sploh se ti pa ne bi opazla tista maščobna blazinica na levi strani, ki sili na površje, tip bo zih, da sem špehbomba.”, v drugi hemisferi pa mi je odmevalo:”Jupi ja ja jupi jupi ja. Model se dejansko pogovarja z mano. Wuhuuuuu. Takoj pol moram obvestit Nino.” In imam še en problem. Pred ljudmi, ki so mi všeč, vedno zmrznem. Moje izjave niso modre, pametne kajšele duhovite. Vse, kar izjavim, zveni dokaj kretenistično. Še če rečem samo Ja, bom to izgovorila na tak način, da se bo (meni) slišalo butasto. Včasih se vprašam, zakaj ljudje vseeno vztrajajo v moji družbi, če naredim tak kilav prvi vtis. Sploh pa je moj besedni zaklad omejen na enozložnice tipa:”Ja./Ne./Mhm./Mogoče./Vredu./Fajn/UPS …” No, ampak ta moj Mr. Lepi se je pa kar razživel in me zasipal z vprašanji. Sčasoma, ko sem se privadila njegove bližine in ko sem se naučila ob njem uporabljat pljuča, da so mi dostavljala dovoljšno mero kisika, sem tudi jaz začela malo bolj telovaditi s svojim jezikom in pokazala tisto bolj socialno plat osebnosti. In nekega dne je padlo povabilo na kavo. Seveda sem ga najprej vljudno odklonila, ker pač ne pijem kave (ok, nisem taka tepka, da ne bi uštekala, da je to zgolj fraza, sej bi se mu takoj obesla za vrat, samo v mojem postopku civilizacije so rekli, da to ni vljudno in ker se trudim izpasti lepo vzgojena, je bila reakcija temu primerna), nato je dobil malo trikotne oči v stilu kaktodanepiješkave?, ampak bi bil vesel, če grem z njim na drink. No, tokrat  (po bontonu :P kao ) nisem mogla odklonit. Sploh, ko sem videla tiste iskrice v očeh … ah, res bi morala biti najbolj glupa bjonda, da bi rekla NE (hmmm, kaj vse lahko tak moški doseže z enim šarmantnim pogledom pa da ti ga servira še z božanskim nasmehom … uf, moja ahilova peta). In sva šla. On kavico, jaz čajček, ki sem si ga, tipično zame, v samem velikem vznemirjenju preveč cukrala in skoraj fasala sladkorno, čeprav sem se delala, da je zelo super in da se mi roke splJoh ne tresejo. Plačal je kavalirsko on, čeprav je pri tem trpel moj ego (ne vem, tako klošarsko se počutim, če mi kdo kaj plačuje in tega zelo ful ne maram). In ker se nisem hotla pretepat z njim glede tega, sva se dogovorila, da naslednjič svoj proračun znižam jaz. Recimo v torek. Ob 14h.  Štima. Men je prow. Sploh to, ko mam v igri vsaj še en drinkrandi s takim šmekotom. Lajkam. In do torka bom jedla samo zeleno solato, neokisano (pobožne želje, kakopak) …

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Brata/sestre si ne moreš izbrati sam

Od nekdaj sem si želela imeti starejšega brata. Takega frajerskega, ki bi me malo ščipal v lička, me vzel s sabo na žur, bil pokroviteljski in skrben v mejah normale, me predstavil svojim luštnim kolegom, s katerimi bi se super zakonektala in bi bila zaradi tega med svojo generacijo izredno waw. Takega, ki ne bi naokoli raztrobil kako sem naskrivaj za šolo prižgala prvo cigareto in bi razumel, da je fizika čisti obol, zato ni čudno, če sem spet prigurala cvek. Takega, ki bi me povabil na pir in s katerim bi lahko klepetala ob 3:26 ponoči, če bi se mi zljubilo (dobro, tale slednja je malce prekruta, priznam. Jo črtam. Evo.). Pa ga nimam. Šmrc. No, mogoče tudi ne. Sigurno se mi potem v resnici ne bi zdel 1/4 tako šarmanten kot bi si ga želela in se posledično ne bi mogla afnat z njim. Ne bi me vzel s sabo ven, ker on ne bi bil nobena nanny, sploh pa baje vse sčvekam naprej. Tvegala bi, da mi tipi iz njegove klape niti v sanjah ne bi bili všeč, vsi slinasto otročji, z mozolji, 3kg gela na laseh in pošpricani s kolonjsko z vonjem smrečja  (sem pač zbirčna oz. jaz to imenujem smisel za estetiko). Itaq pa vem, da bi bil špeckahla za vse moje “pregrehe”, ker Tamalo je treba vzgojit, ne mora bit sramota za familijo. Takrat bi se verjetno zaklenila v sobo (ALELUJA tistemu, ki je izumil ključavnico in ključ), glumila glivo in si želela imeti ob sebi sestro. Moja sestra bi bila strašno ql. Skupaj bi hodili v shopping, gledali Razočarane gospodinje, si med sabo izposojali obleke, si zaupali skrivnostno najskrivostnejše skrivnosti, šli skupaj na morje, kjer bi pod dežnikom konzumirali lubenico in pecali fante. In sestro imam. Ampak spet ne takšno. Midve sva, ne kot noč in dan amapk kot pomlad in jesen. Vsaka čisto na svojem bregu. Že vizualno, karakterno pa še 4x bolj.. Ena fura športimiđ, druga modaprostoponjeno. Če se eni muva vse v stilu Lady Ga Ga, Sophie Milman, Amy Winehouse, Coeur de Pirate  in Lare Jankovič, bo druga nažigala Straussa, Ano Netrebko in Bele vrane. Ko se eni zasvetijo oči ob pogledu na Julia Alberta iz telenovele, bo druga rekla, da je absolutno BRUH. In tako naprej. Mnenja so deljena, zato se včasih pošteno iskri (mislim, ni šans, da obujem tiste zelene čevlje, ker zgledam v njih kot kumara v multipraktiku … in ne, NISO lepi). Torej z mojo sestro skupaj ne nakupujeva (ker bi se itaq skregali že s tem, ker bi vsaka rinila v drugo trgovino), ne gledava Razočaranih gospodinj (ker mam feeling, da mene to še dodatno poneumlja), si ne sposojavi oblek (ker imava poleg različnega okusa, še drugo konfekcijsko), si ne praviva skrivnosti (ampak jih zvohuniva), ne greva skupaj na morje (ker ko je eni voda premzrla, je drugi ql), ne jeva  skupaj lubenice (ker je ena absolutno antisadno-zelenjavni tip človeka) in ne pecava fantov (ker je ena že na ketni, druga pa luftarka). Me je pa ta moja sestra vseeno marsikaj naučila, npr.: orng super fajta, kako opraskat človeka do krvi v eni potezi (ja, ko je pri nas razsajala puberteta bi lahko komot citirali Prešerna ne boj, mesarsko klanje, ampak stari moj, naučila sem se samoobrambe, to je velika popotnica za življenje), kako se da fino plonkat, kako nalažeš starše, da si takoj po šoli doma vadil 2h klavir (v prevodu: šit, tok sem hitela domov, da bi prišla  pravočasno, zato sem pri Petri pozabla pulover) itd. Ubistvu, če pogledam iz drugega zornega kota (onega iz desne, ki ima 48 stopinj) lahko celo rečem, da Meine liebe Schwester sploh ni tako švoh. Kar je ona, jaz nisem in kar sem jaz, ona ni, ampak skupaj sva skoraj popolni. Pravim skoraj, ker nobena od naju ne obvalda kvantne fizike in se ne spozna na varovalke pa še ene par malenkosti. Kakršna je, je moja, ena in edina in jo imam ravno zato rada. Sicer ne na tak način kot v mehiških nadaljevankah, ampak sem prepričana, da bi jo very much (mogoče celo srceparajoče) pogrešala, če bi se denimo preselila v Mavretanijo (baje je to nekje v Afriki) in bi moji občasni treningi za živce izviseli. Se pa poleg vsega zavedam, da sem tudi jaz  iz njenega stališča kdaj prava tečka. Take vrste, ko bi jo najraje stlačil v mašino za rezance in vključil na najvišjo jakost.

Kaj pa če bi imela brata in sestro? A-a. Ne bi, hvala. Ne zato, ker je ena sestra čisto dovolj, ampak potem bi imela problem, koga imeti raje. Zih bi bla pristranska. Ali pa ne. Mogoče bi imela oba rada, ampak vsakega na drugačen način. Verjetno. Kaj pa če bi bila edinka? Bože nedaj. Že tako sem razvajena smrklja. Eden izmed razlogov pa je naveden tudi na spodnji fotografiji.

  • Share/Bookmark

3 komentarjev