Saj veste, baje se “zločinec vrača na kraj zločina”. No, jaz zagotovo to prakticiram  že od nekdaj (začelo se je v otroštvu s preverjanjem, če je mama opazila, da sem naskrivaj pojedla tisto čokolado na zgornji polici, do katere sem prišla šele s pomočjo stola in če jo je morebiti nadomestila z novo zalogo). Tako sem tudi naslednji petek predčasno poganjala korenike na isti lokaciji v upanju, da ga spet uzrem. Ja, vem, trapa sem, ampak dopovej to meni, ko me razganja ljubezen. In ko sta se urina kazalca premaknila do blagohotne številke, ki sem jo čakala, ga res urzem. Srečne moje oči. Že čisto vsa v srčkih, evforično razpoložena, ko nisem vedela kam bi z vsemi temi občutji, čisto tam nekje lalala pod oblaki sem si slikala nadaljevanje scenarija, takrat pa … o groza, najjokokljabrcne&oselnasanka se pojavi od nekje sošolka iz OŠ. Med pogovorom, sem opazila, da me je tudi Mr. Lepi registriral. Očitno sem prejšnjič naredila nek vtis (+/- to naj bi bilo zdaj vprašnje), da sem se mu vtisnila v desno možgansko hemisfero (yeeeey zame :P ). Priznam, da je bilo do sogovornice nevljudno, ampak bil je super attack za moje oči in nisem mogla in niti hotela odvrniti pogleda od njega. On je pa takisto gledal mene. Sigurno je mislil, da sem opica na dvanjasto potenco, ampak nisem si mogla pomagat, če je bil pa tako zverinsko hud v tisti srajci s kravato, da se ti sfedra. Nato sem morala pristati  na sošolkin predlog o drinku (ker se tako dolgo nismo videli, da poveš malo o sebi), saj si nenavajena laganja (vsaj ne tistega zaresnega) nisem niti uspela izmisliti npr. da pa že nekoga čakam ali nekaj tretjega pač. Mene je sicer skoraj pretrgalo na popku, ker mi je po Ljubljanici spalval moj načrtovani flirtzmenek, ampak tudi v filmih doživljajo ljubezenske zgodbe nepričakovane zaplete.

  • Share/Bookmark
  1. Trenutno še ni komentarjev.
(ne bo objavljeno)


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !