Arhiv za Oktober 25th, 2012

Saj veste, baje se “zločinec vrača na kraj zločina”. No, jaz zagotovo to prakticiram  že od nekdaj (začelo se je v otroštvu s preverjanjem, če je mama opazila, da sem naskrivaj pojedla tisto čokolado na zgornji polici, do katere sem prišla šele s pomočjo stola in če jo je morebiti nadomestila z novo zalogo). Tako sem tudi naslednji petek predčasno poganjala korenike na isti lokaciji v upanju, da ga spet uzrem. Ja, vem, trapa sem, ampak dopovej to meni, ko me razganja ljubezen. In ko sta se urina kazalca premaknila do blagohotne številke, ki sem jo čakala, ga res urzem. Srečne moje oči. Že čisto vsa v srčkih, evforično razpoložena, ko nisem vedela kam bi z vsemi temi občutji, čisto tam nekje lalala pod oblaki sem si slikala nadaljevanje scenarija, takrat pa … o groza, najjokokljabrcne&oselnasanka se pojavi od nekje sošolka iz OŠ. Med pogovorom, sem opazila, da me je tudi Mr. Lepi registriral. Očitno sem prejšnjič naredila nek vtis (+/- to naj bi bilo zdaj vprašnje), da sem se mu vtisnila v desno možgansko hemisfero (yeeeey zame :P ). Priznam, da je bilo do sogovornice nevljudno, ampak bil je super attack za moje oči in nisem mogla in niti hotela odvrniti pogleda od njega. On je pa takisto gledal mene. Sigurno je mislil, da sem opica na dvanjasto potenco, ampak nisem si mogla pomagat, če je bil pa tako zverinsko hud v tisti srajci s kravato, da se ti sfedra. Nato sem morala pristati  na sošolkin predlog o drinku (ker se tako dolgo nismo videli, da poveš malo o sebi), saj si nenavajena laganja (vsaj ne tistega zaresnega) nisem niti uspela izmisliti npr. da pa že nekoga čakam ali nekaj tretjega pač. Mene je sicer skoraj pretrgalo na popku, ker mi je po Ljubljanici spalval moj načrtovani flirtzmenek, ampak tudi v filmih doživljajo ljubezenske zgodbe nepričakovane zaplete.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Freddie Mercury

Freddie Mercury s pravim imenom Farrokh Bulsara se je rodil 5. septembra 1946 v Zanzibarju.

V Indiji je obiskoval angleško šolo, kjer se je meddrugim učil igranja klavirja. Tu naj bi dobil tudi vzdevek Freddie. Ko je bil star 13 let se je s starši, zaradi težkih političnih razmer, preselil v Anglijo, kjer se je vpisal na Ealling College of Art, kar se v njegovi poznejši karieri opazi predvsem na garderobi skupine.

V Angliji je spoznal Rogerja Taylorja, Briana Mayja in Johna Deacona ter z njimi ustanovil skupino The Queen, katere frontman je postal. Njegovo poznavanje različne glasbe, od indijske do britanske, se je skupaj s talentom odražalo v pesmih, ki jih je napisal za zasedbo. Nekatere pesmi so, lahko rečemo, celo že ponarodele (Bohemian Raphsody, We are the champions, We will rock you, Radio Ga ga, Bicycle, Barcelona (skupaj z Montserrat Caballe; pesem je bila izvedena na odprtju olimpijskih iger v Barceloni 1992), Show must go on…).   Z neverjetnim razponom glasu (obsegal je 5,5 oktave) je bil nedvomno  eden najboljših vokalov na tedanji glasbeni sceni ter se je v zgodovino zapisal kot eden najbolj karizmatičnih pevcev in frontmanov vseh časov. Meddrugim je sodeloval tudi z Michaelom Jacksonom in Davidom Bowiejem.

Leta 1987 je zbolel za Aidsom, a je svojo bolezen javno priznal šele dan pred smrtjo († 24. noveber 1991). Po smrti je bil kremiran in je zahteval, da se ne razve, kje je raztresen njegov pepel. Svojo hišo v vrednosti 12 milijonov funtov v bogati četrti Kensington pa je zapustil  nekdanji zaročenki Mary Austin.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Piercingholičarka

V mojih najmlajših časih se ni razpredalo toliko o zasvojenosti kot se dandanes. Poznali smo alkoholike, kadilce in narkomane. Pa še slednje zgolj iz medijev, ker tosepaprinasnedogaja. In še o tem se kaj prida ni razglabljalo, razen v šoli, ko si moral podpisati slavno izjavo, da v tem šolskem letu ne boš prižgal cigarete in pri kakšnem naravoslovnem dnevu s temo zdravega življenja. Stavke v stilu:”Spet ima probleme s pijačo.”, ki so bili izrečeni med odraslimi in za nameček še potiho pa je bilo treba preslišati.

In potem je prišla nova era. Ko so začeli vse bolj rušiti tabuje povezane z zasvojenostjo. Ko se je začelo o tem na glas govoriti, ko so se začeli vrteti brezplačni oglasi, ki so opozarjali na težave itd. In kar na enkrat so strokovnjaki ugotovili, da ljudi ne zasvojijo le opojne substance. Začelo se je s tem, da so zlasti otroci zasvojeni z računalnikom, s tabletami, hrano. Do danes se je razvilo toliko ugotovitev, kaj vse človeka zasužnjuje, da smo vsi postali odvisniki. Človek ima občutek, da nas imajo predmeti v lasti (če se jim pustimo). Dandanes ne rečeš rad imam čokolado, amapk sem čokoholik, ne rečeš veliko delam, ampak sem workoholik … Sklepam, da se vsak najde v nečem kar se konča na -holik … če pa beseda slučajno ne obstaja, si jo po besedotvornem postopku z lahkoto naredimo sami … Tako smo lahko avtoholiki, dežnikoholiki, mizaroholiki … In s tem se ponosno hvalimo naokoli. Nič več ne skrivamo tega za štirimi stenami svoje male sobe. Tako tudi jaz tu javno priznam, da sem piercingholičarka

Želja po modnem dodatku se je v meni rodila v drugem razredu osnovne šole. Navdih sem dobila pri eni ql punci. Imela je uhan v nosu in bila absolutno carica. Seveda so doma ob predlogu najprej imeli oči na fedrih, potem pa je sledil tipičen stavek:”Dokler nisi polnoletna bla bla bla …”  No in sem pridno čakala in štela svečke na torti, vmes pa dobila idejo, da hočem še pierc pod ustnico. Seveda sem čez čas, kljub polnoletnosti, spet imela sestanke kriznega štaba z mojimi domačimi. Imeli so seveda kup pomislekov, od tega, da sem (tipično) pripadnica kake srednješolske slabe družbe pa da tega res ne rabim, da mi sploh ne bo všeč, da boli, da se lahko okužim, da … Ampak moja vrlina je trma in preden sem odšla v boj, sem se o vsem dokaj informirala, zato sem bila na vse očitke, vprašanja in dvome pripravljena z argumentom, odgovorom, ki je bil meni v prid, kakopak. In ja, poslužila sem se tudi malo grde “goljufije”. Otroci dobro vemo, kje imajo starši žulj in če stopimo malo nanj, popustijo. Tako so tudi moji. In končno sem dobila svoj prvi novi piercing. Led je bil prebit, čeprav s krampom, ampak ok. Za naslednje pa itaq nisem niti vprašala za dovoljenje, ampak sem enostavno šla v studio in si prebodla želeno mesto. Valda ne bi nikoli dobila iz prve “blagoslova” domačih, ker se jim zdi to čisti nesmisel.

Potem se najdejo tiste sorte ljudje, ki pametujejo, da s svojimi bunkicami sporočam, da imam težave, da želim biti v središču pozornosti … Ampak jaz to absolutno zanikam. Danes ima itaq vsak drugi pa vsak vmes piercing, tako da s tem nisem nobena atrakcija. In če bi si ga dala že samo zaradi ljudi, bi se ga, čim bi popustil učinek radovednosti v stilu:”Ja lej, ko si si dala pierc.”, naeličala in vzela ven, sploh pa dvomim, da bi imela pogum, da bi si ga sploh dala, ker ko bi videla tiste klešče in konjske igle hmmm pomoje bi bil kar šprint od tam (pa potem sploh ni tako grozno kot se zdi na prvi pogled. Feeling ob prebodu je eden tistih elementov, ki zasvoji … Ni bolečina. To pride kasneje oz. sem tudi jaz med tistimi srečneži, ki imamo visok prag). Ne vem, a je tako težko razumeti, da so mi všeč uhančki, da so enostavno del mojega imiđa, da mi je super modni dodatek?!? No, pravzaprav se pa sploh več (tok) ne sekiram kaj si ljudje mislijo, važno, da se jaz najdem.

Pa še ena zanimiva povezava o tem, kaj naj bi pomenil prebod posameznega dela telesa http://www.exit.gs/index.php?id=2

  • Share/Bookmark

2 komentarjev