Chat-alnice


Saj vemo kako se začne večinoma ženskih zgodb:”Prijateljica mi je rekla bla bla bla.” In zakaj bi se izneverila tradiciji, če pa je tudi v resnici bilo tako … Bil je eden tistih dni, ko nisem videla dela in mi je višek napora predstavljalo že opravljati etape soba-kuhinja-hladilnik-odpri vrata hladilnika-vzemi nekaj ven-zapri vrata hladilnika itd. Nisem vedela, kam bi sama s seboj in sem bila najbolj zdolgočasen primerek v vesolju. Tak,  primeren za v enciklopedijo kot ilustrativno gradivo pod geslom DOOOOOOLGČAS. Verjetno sem padla iz evidence, ko so delili srečo v družabnosti … Imam ta problem, da takrat, ko se največ stvari dogaja, enostavno nimam časa, ko pa imam čas, je družabno dogajanje v moji orbiti nekje pod minus petnajst. In če ima človek dovolj veliko krizo, si nekaj izmisli, da jo prebrodi.

Tako sem se tistega popoldneva spomnila, da mi je pred časom prijateljica omenila eno izmed spletnih klepetalnic. Baje je dobra za odvajanje od facebooka. In, ker sem imela pomisleke, da mogoče res postajam fb-odvisenž (ker sem vsakih 6,7 minut preverjala, če me je  slučajno kdo medtem časom pogrešal in mi kaj nazidil/naZS-jal itd.), se mi je zdela ideja, da grem samo pogledat tole reč (ob takem ničdogajajočem dnevu) ravno pravšnja.

Ekolo, našla sem stran, 15 minut sem porabila, da sem si izmisla nick, ki še ni bil zaseden in ki ni bil nekaj v stilu BarbaraNovak ali Sončece_zlato ali luštna_beyba (samozavestno, mar ne), se končno registrirala in vstopila v chat dogodivščino.

V takih klepetalnicah se navadno giba določen krog ljudi, ki se čez čas virtualno pozna, zato sem bila kot sveže registrirana zelo mamljiv produkt. Na začetku sem sprejela vsakega (pač, moj edini interes je bil pregnati dolgčas, človek pa se lahko pogovarja z različnim ljudmi o različnih stvareh). Na začetku so tista bedna vprašanja:”Živjo. Kako si? Od kje si? Si v službi? Kaj študiraš? S čim se ukvarjaš?” Ok, prvim petim sem mogoče še tolerantno in iskreno priznala, kar jih je zanimalo, potem me je pa začelo to dolgočasiti in sem si začela odgovore preprosto izmišljevati … No, malo sem imela potem krizo, ker sem pustila domišljiji prosto pot in se naslednjič nisem spomnila kaj sem komu natvezila, zato sem v prihodnosti omejila svojo fantazijo in se sama s sabo zedinila, da je najbolje, da vsem povem isto ime, isti študij in isto delo. Ok, priznam, ni lepo, da zavajam zaupljive ljudi, da nasedajo mojim pravljicam itd. Ampak:

1. Raje imam enega “oboževalca” manj v realnosti, kot pa, da nekdo zlorabi moje npr. osebne podatke ali mene osebno (ja, preveč gledam TV, ampak tudi nikoli se ne ve, kdo je v resnici na drugi strani ekrana)

2. Kaj ma za brigat nekoga npr. z vzdevkom ŽNJ, kdaj mislim jaz fax končat (in ti s tem čisto resno zateži, ker pri svojih (lažnih, kakopak) 29. letih bi pa ja lahko že resno delala) in podoben tralala.

3. In priznam, malo me pa tudi domišljija posrka in ko enkrat začnem napletat neko zgodbo, ne morem končat. Ko je pa tako fino (stric Freud bi sigurno rekel, da se v teh fantazmah skriva ta bol, ker sama v realnosti nisem taka in si s tem lepšam sliko sebe pri drugih, čeprav na virtualni ravni … )

Tako, prek chata, živim mnogo tujih življenj, vse od medicinske sestre (valda, vedno držim pesti, da me nihče ne vpraša nič strokovnega, ker komaj ločim flajšter od povoja) do prof. športne (tu nimam kaj zaj***), od srečno zaljubljene (oh, kako popoln je moj partner; Hmmm zakaj jim ne kapne, da prav včasih malo pocukrano preveč?!?) do skrbne in ljubeče matere, ki si pride na chat le malo spočit možgane. In ljudje verjamejo. Celo več. Poslušati moram njihove bedne usode, njihov vsakdanji križev pot. Najbolj pa to, ker nimajo partnerja. Itaq potem čakajo, da se jih bom jaz usmilila, kljub vezi … Joj, eni so optimisti. In nadležni. Še dobro, da obstaja možnost ignoriranja in blokiranja.

In moški me sploh razočarajo. To so sami pomehkuženi, mamini sinčki, ko ti razlagajo koliko časa že niso … Ja in? To ni moj problem ..  in me niti ne zanima. Največja ironija pa je v tem, da so kljub temu še samozavestni. Predstavljajo se kot lepe, simpatične, duhovite, prijazne … potem ti samoiniciativno pošljejo sliko in me kamlu skipa en štuk nižje … Ok, sej lepo, da nimajo vsi sampodobe nekje pri minimumu, ampk ni treba pa pretiravat. In glej to čudo, kako potem tak superboy za katerega se okrona, ne mora realno dobit ene bejbe?!? In ko ti, kljub temu da imaš v profilu lepo po slovensko napisano, da ne iščeš nič oz. nikogar, da samo chataš, težijo s pijačo, zmenki, poroko si včasih mislim:”Ok, miško, a znaš brat? A veš, da nismo v 14. stoletju, da bi se js kot ženska ukalnjala moškemu v vsaki želji. Da bi iz usmiljenja šla z nekom, ki ga niti ne poznam? JOK BRATE, ODPADE!” Poleg tega pa so nekateri zelo komunikativni. Na vse tvoje odg. sledi:”aha/mhm/:)” in potem se čudijo, da nič ne odpišem. Ja, halo, kaj naj komentiram:”tako tako/da da/ :D ”?!? “Pa še ti mene kej vpraši?” sorry, ti si me kliknil, se pravi, da si se ti želel pogovarjat, se pravi, da tebe nekaj zanima o meni in ne kontra.

Se pa tu in tam najde tudi kak tak s katerim je super poklepetati, ko razume, ko zašteka, ko ima ista merila, da je to le chat, da ne utruja z brezveznimi vprašnji, ampak se preprosto samo pogovarja pa magari o tem kako uspevajo paradajzi v tej suši. Neobremenjeno.

Da ne bo pomote, nisem obupala nad moškimi … Sploh v realnosti poznam nekaj takih primerkov, ki čisto super zastopajo svoj spol, le ti virtualni so malo soft, ko bi jih človek kar malo poslal listje grabit ali nekaj takega, da ne bi samo gnajvili ljudi s pomočjo tipkovnice … Pa ok, saj jaz bi tudi več koristnega naredila, če bi tisto uro dolgčasa prespala kot pa da visim na takem chatu.

Drugače pa fb me ma še vedno v lasti :) Tako da chat zame ni protistrup.

  • Share/Bookmark
  1. Trenutno še ni komentarjev.
(ne bo objavljeno)


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !