Risanka, ljubezen moja


Nedelja je eden tistih dni, ko se jutra začnejo tako, da me Gaja dobesedno pripopa na kavč, zleze v naročje in me prisili, da z njo gledam Živ žav … Tako, da imam že skoraj vseživljenjsko tradicijo spremljanja tega otroškega programa, z izjemo par pubertetniških let, ko sem sama že nekako prerasla to nujno obdobje risank, ki so mi nekdaj pomenile hrano za dušo in ko nisem še imela drugih spodbujevalcev v okolju, ki bi menili, da si moram tudi sama ogledati risane junake, da bom lahko kasneje sodelovala z njimi v debati.

Saj ne rečem, da blazno trpim v potu svojega obraza, ko moram spremljati kaj se dogaja na ekranu, vendar sem vseeno mnenja, da smo imeli v času našega otroštva boljše, kvalitetnejše in predvsem lepše (tudi vizualno – kar pripomore k razvijanju čuta za estetiko) risanke. Zdaj  komaj da sestavim moj TOP 3 izbor. Najbolj uživam ob gledanju Backa Jona, Male kraljične in Polžjegrajskih zgodb. Seznam risank iz mojega otroštva pa je precej daljši: Zobne miške, Leteči medvedki, Smrkci, Jajo in Pajo, Šolenčki, Buš buš, Vili Ga Ga, Pingo pingvin, Cofko Cof, Tabaluga, Franček itd. etc. Ob njih se je rodilo tistih blaženih 20 minut čistega miru v hiši, ko enkrat za spremembo ni bilo treba starejšim tekati za nami in poslušati:”Zakaj je trava zelena? Kdo je natočil vodo v morje? A dež pada zato, da lahko gremo na sprehod z dežnikom? Zakaj rože ne govorijo? Zakaj zato? Zakaj, zakaj, zakaj …?” To je bilo tistih 20 minut, ko je mama lahko trikrat globoko vdihnila s polnimi pljuči, ker je imela čas, ko si je za 20 minut odpočila ušesa in ko je lahko v miru pobrisala razlit malinovec, ki je kapljal z mize.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
  1. Trenutno še ni komentarjev.
(ne bo objavljeno)


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !