Arhiv za Oktober 21st, 2012

Ko ti tuj firbec pokvari dan

Zakaj je človek tako zelo zanimiv, če želi zase ohraniti kakšno skrivnost? Če, denimo, enkrat za spremembo ni tiste vrste bitje, ki vsem, ki imajo, ali pa se mu samo zdi, da imajo, 2 minuti časa, z veseljem bombardira s podatki o svojem trenutnem življenjskem stadiju, v katerem se pravkar nahaja. Če človek ne želi, da cela občina izve, da uporablja pri pomivanju posode Pril z aloe vero, da so njegove roke tudi po tem “priljubljenem” gospodinjskem opravilu še vedno mehke kot da bi se dotikale kašmirja (vsaj tako obljubljajo v reklami). Če ne želi, da izvejo, da se mu je ob 9:15 zahotela topla kava in da je medtem ko so se sušila pravkar pomita tla v udobju kavča prebiral Čarovo Igra angelov in netopirjev. Kajšele, če ima človek kake globlje zadeve le zase. Ko ti očitajo, da imajo pravico, da jih izvejo. In bolj kot se človek pogreza vase in v molk, bolj so nadležni, bolj kopljejo, bolj vrtajo, da bodo prišli do naftne vrtine in da bodo informacije bruhnile kot gejzir, da se bodo lahko teden dni pobirali od šoka, od nakopičenosti podatkov, ki dišijo po skrivnosti, da bo spet dovolj materjala za premlevanje, razpredanje, interpretiranje in da bodo ven prišle čisto druge zgodbe kot jih v resnici v sebi nosi ta molčeča oseba.

Ja, trenutno imam v mislih sebe. Pa naj izpade še tako narcisoidno. Kratkomalo lahko rečem, da ne prebavljam ljudi, ki bi radi vse vedeli o vseh. In kot da sem idealen magnet, kot da čutijo, da imam v sebi, nekje v srcu, možganih ali kjerkoli že je shranjeno nekaj, kar je samo moje, potem začnejo spraševati, najedati, razjedati, samo da bi prišli do bistva … Priznam, včasih se me poloti tista egoistična žlehtnoba in trma in s še večjo vnemo skrijem, potisnem tisto stvar tja dol, nekam v globino levega mezinca na nogi in si mislim:”Ne boste me.” Včasih, ker molk vedno ne zadošča, si izmislim kakšno reč in povem ravno tisto, kar ljudje sicer želijo slišati, so pa po drugi strani ogorčeni … Potem (seveda, ker vzamejo vse smrtno resno, brez, da bi preverili informacije) izpadem bad girl, antimoralna in tosepanedela in asmotetakoučili … Ampak lej sorry, meni se zdi, da se bo Zemlja ravno tako vrtela okrog sonca ali obelodanim stvar ali ne. Bistvo je, da ne delam nič takega kar bi turbolentno spremenilo svet na slabše. Samo nekateri osebki se raje ubadajo z ostalimi, ker za ukvarjanje s samim sabo nimajo poguma. Bi si morali preveč priznati in bi preveč bolelo. Najbolj boli soočenje s samim seboj. Če imaš pri sebi vse poravnano, stojiš za svojimi dejanji, besedami, mišljenjem in se lažje upreš (če je to potrebno) drugače mislečim. In kar me še moti, je to, da je veliko ljudi, ki javno prikimujejo in se goreče strinjajo, da ima vsak pravico imeti svoje mnenje, da vsak lahko živi po svojem prepričanju, potem pa isti ljudje v zasebnosti, ko izraziš svoje mnenje (ki je nasprotno njihovemu), ko izjaviš kakšno izmed skeps glede njihovega prepričanja, ko osvetliš stvar iz drugega zornega kota, te pogledajo z zgroženostjo v očeh, ti nabijejo občutek krivde in ne morejo dojeti, kako ti celo življenje dajejo zgled, te prepričujejo v eno in edino resnico, ti pa kar tako, kao ništa, iztiriš z glavo skozi štuk nekam posvoje. Res, krasno okolje, kjer lahko ima vsak svoje prepričanje.

  • Share/Bookmark

1 komentar

Risanka, ljubezen moja

Nedelja je eden tistih dni, ko se jutra začnejo tako, da me Gaja dobesedno pripopa na kavč, zleze v naročje in me prisili, da z njo gledam Živ žav … Tako, da imam že skoraj vseživljenjsko tradicijo spremljanja tega otroškega programa, z izjemo par pubertetniških let, ko sem sama že nekako prerasla to nujno obdobje risank, ki so mi nekdaj pomenile hrano za dušo in ko nisem še imela drugih spodbujevalcev v okolju, ki bi menili, da si moram tudi sama ogledati risane junake, da bom lahko kasneje sodelovala z njimi v debati.

Saj ne rečem, da blazno trpim v potu svojega obraza, ko moram spremljati kaj se dogaja na ekranu, vendar sem vseeno mnenja, da smo imeli v času našega otroštva boljše, kvalitetnejše in predvsem lepše (tudi vizualno – kar pripomore k razvijanju čuta za estetiko) risanke. Zdaj  komaj da sestavim moj TOP 3 izbor. Najbolj uživam ob gledanju Backa Jona, Male kraljične in Polžjegrajskih zgodb. Seznam risank iz mojega otroštva pa je precej daljši: Zobne miške, Leteči medvedki, Smrkci, Jajo in Pajo, Šolenčki, Buš buš, Vili Ga Ga, Pingo pingvin, Cofko Cof, Tabaluga, Franček itd. etc. Ob njih se je rodilo tistih blaženih 20 minut čistega miru v hiši, ko enkrat za spremembo ni bilo treba starejšim tekati za nami in poslušati:”Zakaj je trava zelena? Kdo je natočil vodo v morje? A dež pada zato, da lahko gremo na sprehod z dežnikom? Zakaj rože ne govorijo? Zakaj zato? Zakaj, zakaj, zakaj …?” To je bilo tistih 20 minut, ko je mama lahko trikrat globoko vdihnila s polnimi pljuči, ker je imela čas, ko si je za 20 minut odpočila ušesa in ko je lahko v miru pobrisala razlit malinovec, ki je kapljal z mize.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Brez komentarjev