Arhiv za Oktober, 2012

Noč čarov(nic)

J!O!J!, meni grejo pa ti skomercializirani prazniki tako na gleženj (živci in jetra so že dovolj obremenjeni z drugimi stvarmi), da kar težko poslušam, berem in gledam vse te čire-čare okoli tega. Pa vseeno moram, ker kamorkoli se obrnem me zasipavajo s temi informacijami. Danes, ko  odprem svoj fb, za spremembo nisem obveščena od večine pofočkanih osebkov kakšno je denimo vreme, če se komu spi oz. so se mu zažgali zrezki (eni si zelo radi delajo javno sramoto), ampak moji možgani zaznavajo same slike z motivi čarovnice leteče na metli. Goreče buče so že izjeme. In potem se najde en ŽBLJ osebek, ki celo objavi nekaj izven te tematike in si s tem pridobi moje + pike, ker se ni podvrgel večini.

Jaz danes sigurno ne bom letela na metli, če bi že mogla, bi raje izbrala sesalnik, ker imam raje rock kot klasiko, ampak bo tudi to odpadlo. Ker nočem biti ukalupljena. Nočem igrati po pravilih, ki jih določajo mediji in komercializacija. Ker dobim ob tem kar ošpice. Lahko bom odšla na polet jutri ali kak drug dan, danes pa sigurno ne. Sploh pa ne maram gužve. Raje imam družbo. Tisto tapravo. Ob kateri se mi ni treba ukvarjat z vprašanjem, če imam vse lase na pravem mestu, če ne bi bilo vseeno bolje, da bi naročila solato, kot pohan sir, ker to ne deluje tako fancy, ko se mi ni treba ukvarjat z vprašanjem o tem kaj in kako bom rekla, ker sem lahko jaz jaz in vse kar bom izjavila, vsako potezo, ki jo bom naredila, bo sproščena, moja, stvar trenutnega vzgiba in navdiha se pravi spontana. Take družbe so redke, so pa dragocene in rada hodim na take “čarovniške” sestanke. Ampak ne danes. Danes bom raje furala običen lajf. Ne vem, mogoče bom pred spanjem prebrala Cankarjevo Pehar suhih hrušk ali Mater je zatajil, sem še malo v dvomih katero bi izbrala (Ti čisto resno temu verjameš? Eh, pa daj no, ne semš bit tako naiven. Ne verjemi ravno vsemu, kar ti naflancam.). Pa tudi Gostilna išče šefa ne bom gledala, ker me ti showi poneumljajo. Vem, smotana sem, ampak vseeno si zaradi tega nisem imela namena dati štrika za vrat. Dobro, zdaj sem malo iztirila oz. iztemila od bistva tematike pa ne bom zdaj tega komplet izbrisala in šla nekaj na novo tipkat. Osnutki, skice, prebliski in ideje so kdaj tudi zanimivi za branje (poudarek je na KDAJ, kar pomeni, da ne vedno in ni niti nujno, da se najde kak tak biser tudi tu).

Da preidem nazaj h koreninam teme, da zaključim v kontekstu. Zanimivo (če se delam, da vseeno vpliva name malo ta helloween, pač, če me že cel dan bombardirajo s temi info, se me pa tudi kaj dotakne), da naj bi se v današnji noči zbirale na kupu le čarovnice. Kdaj imajo night party predstavniki moškega spola, torej čarovniki? Mogoče na Martinovo? Samo s to razliko, da oni ne zaupajo metlam, ampak se raje za zih plazijo po vseh štirih (ok, ta je bila grda … ni lepo, da mečem vse v en smetnjak). Je pa res, da imamo ženske v sebi neko magijo in ko se tega zavedamo in jo začnemo uporabljati, lahko marsikako vplivamo na osebke z ranljivim egom. To je ta naša notranja energija, moč, mistika … Ubistvu nam moški kdaj upravičeno rečejo, da smo coprnice (seveda, si je treba to interpretirati kot kompliment, tudi, če sogovornik z izjavo tega ni msilil, ampak važno je kako naslovnik izgovorjeno dojame :D in da ni preveč boleče za njegovo osebnost). Za čarovnico so nekdaj vedno okronali žensko, ki je bila pametna, je razmišljala s svojo glavo, se ni uklanjala volji večine, se je spoznala na zdravilstvo, je imela mogoče čut za empatijo (npr., če se za ilustracijo spomnimo samo usod dveh likov iz slovenske literature, Agate Schwarzkobler in Pehte). Ker je imela več znanja kot okolica, jo je le-ta izobčila, ker je štrlela iz povprečja, ker si bi družba morala priznati, da je nazadnjaška in da ne ve vsega, to pa boli, zato je “boljše”, če se linča posameznika, ki ni ravno po njenih parametrih.

Zdaj pa grem odkrivat svoje čarovniške izvire, ki se še neodkriti nahajajo v meni. Mogoče naletim celo na kak gejzir skrivnostnega navdiha. Ni vse samo Klek, tudi v dnevni sobi se da fino preživet noč 31. oktobra. In to na toplem. Neprecenljivo.

  • Share/Bookmark

3 komentarjev

Sprašujem te vse o tebi.

Vse, prav vse bi rada vedela.

  • Kdaj ti je izpadel prvi mlečni zob?
  • Imaš raje Kinder ali Lindt?
  • Katera je tvoja najbolj nora želja?
  • Za koga navijaš pri rokometu?
  • Kolikokrat na dan pomisliš name?
  • Uporabljaš zobno pasto Aquafresh ali Sensodyne?
  • Kdo ti lika srajce?
  • Kdaj si prvič ljubil?
  • Si kdaj kadil ganđo?
  • Bereš Shakespearja?
  • Če bi lahko izbiral, kaj bi bil raje, Fantom ali Don Juan?
  • Bi pokazal mimoidočemu jezik? Ali si za take stvari prelepo vzgojen in se v tvojih letih to več ne spodobi?
  • Si si kdaj želel ljubiti z mano?
  • Gledaš v kakšni jasni noči zvezdnato nebo?
  • Raje poslušaš dance ali rock?
  • Si že jedel hobotnico v borovničevi omaki?
  • Kolikokrat na dan piješ kavo?
  • Zakaj postaneš zmeden, ko sem ob tebi?
  • Kje bi raje živel v hiši ali bloku?
  • Imaš raje jabolko ali pomarančo?
  • Ti je že kdo rekel, da imaš lepe oči?
  • O čem razmišljaš preden zaspiš?

Potem me kar naenkrat vprašaš, zakaj samo molčim.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Pod dežnikom loviva poljube

in v tvojih očeh se zrcali košček neba.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Ponavljanje ublaži vsako bolečino ali veselje. In pri meni tremo. Zato sem po n-tih srečanjih z osebkom, ki je odkril PIN mojega srca, celo začela funkcionirati malo bolj človeško in v mojem slogu. To še ne pomeni, da si občasno ne privoščim več kake bruke, samo je ugotovil, da to preprosto spada v paket k meni. Je pa res, da se zdaj vsemu le še nasmehnem, rečem:”Sej to je bla sam fora.” (čeprav ve, da ni) in se niti ne sekiram preveč, ker to tudi pomoje škodi lepoti, zato se mi dolgoročno res ne bi izplačalo. Sploh je pa Mr. Lepi mnenja, da mu je to čisto prikupno. In mu verjamem. Zato, ker sem ga pri tej izjavi pozorno opazovala in mu nos ni nič zrastel.

Enega lepega dne me je ta moj šarmer, na eni klopici v Tivoliju, na kateri se je blo tako uživaško martinčkat, “presenetil” (no, to je zdaj zelo relativna trditev … po eni strani je bilo šoking po drugi sem pa to vizijo imela v sanjah že na samem začetku) z vprašanjem, če bi hodila.  Prva reakcija je bila ta, da me je 20 cm odbilo v zrak poooooojnk, eh, sigurn sem narobe slišala … Hodila? Sej hodiva že zdej? Js sm shodila s 16. meseci (al kdaj se že shodi?!? No, vsekakor pred odhodom v malo šolo) Kdaj si pa ti? Pa baje ni TAK mislil … Aja, sorry, nimam parapsiholoških sposobnosti, da bi brala misli. Pa sej nisem tako blond kot se včasih delam, ampak to je vse tisto “zarad lepšga” oz. popotnica tradicionalno-konzervativne vzgoje naših prababic, ki se prenaša iz roda v rod, ko naj bi se delali malo fine (čeprav mi je to čisti obol, čeprav kdaj to prakticiram, sicer z notranjimi boji med srcem in možgani, ampak teorija je eno, praksa je drugo). In potem se je pojavil tisti hecen občutek, ko bi rekla JA pa se mi je zdela beseda brez magičnega naboja, jaz bi pa kaj bolj poetičnega, ampak govora si pa tudi nisem prej pripravila, zato nisem izjavila nobene globoke misli, ki bi privabila sloze sreče v oči. Še dobro, da znamo ljudje dešifrirati tudi neverbalno komunikacijo, zato si je moj pravkar okronani fant razlagal moj BIG smile sebi v prid.

ZanJimJivo kako lahko par besed spremeni situacijo. Kako lahko ena sekunda obrne vse na trepalnice. Še pred minuto čisto tisti kolegialni bla bla bla, potem pa prvo prepletanje prstov, preverjanje, če čutilo za tip še funkcionira v vsej svoji polnosti, če živčni končiči opravljajo svojo funkcijo, iz oči ne letijo samo iskrice, ampak cel kres, kar naenkrat se niti ne spomniš več prejšnjega pogovora, besede ne najdejo svojega prostora več, zato vmes pride tišina, eno roko nasloni na moje in eno na njegovo koleno, medtem ko midva zganjava uverturo v romantiko. Joj joj joj, jaz ti rečem, če bi imele oči usta, bi ga pojedla, tako mi je (bil) sladek. Cuker moj. Najbolj mi je bilo ql to, da sem imela zdaj nekakšno pravico, da se končno nagledam teh modrih oči. Takih plavih kot nebo in svetlečih, iskrečih … take imam najraje, sploh, če gledajo zapovrh še mene woop woop … Punca, res si rojena pod Rimsko cesto, ker ena sama zvezda ti ne bi prinesla take sreče, ki te spremlja v življenju in še takega šmekota. Love is in the air la la la la la la laaaaaaaaaaaa.

  • Share/Bookmark

1 komentar

Trgovina, usmili se me!

Sem ena redkih predstavnic ženskega spola, ki imam genetsko okvaro na enem izmed kromosomov. Natančneje na tistemu, ki je zadolžen za evforično izgubljanje časa in denarja v raznih butikih, prodajalnah, trgovinah, veleblagovnicah in shopping centrih.

Recimo, ko sem bila še mala očkova princeska, sem se še veselila skupnega familiarnega pohoda na materialne dobrine, ker mi je to predstavljalo vznemirljivo pustolovsko potovanje v neznane kraje (seveda, ko sem pa večinoma svojega tedanjega življenja živela na relaciji dom – vrtec – dom, potem mi je bil vsak nov ovinek na poti velika atrakcija). Fino se mi je bilo dooooooolgo vozit z avtom, da sem vmes še zaspala in sem se potem na cilju “malo” sitna, ker so me zbudili iz sladkega spanca, pustila opa opa nosit mami ali fotru …. Odvisno koga je doletela “čast”, da prevzame štafeto. Všeč so mi bile izložbe, sploh tiste razsvetljene, z veliko kiča ali lepimi oblekami. Rada sem imela sprehod po starih ulicah z malimi trgovinicami in kavarnami iz katerih je dišalo po kavi in rogljičkih. Všeč so mi bili glasni Italijani, ker so delovali tako ueasy sproščeno (no, zdaj jih mogoče gledam z malo drugačne distance … ampak se dejansko obnašajo tako, kot da je cel svet njihov, karakter naroda al neki) in ko smo potem končno vstopili v eno izmed trgovin in so se trgovke ob pogledu name razneženo nasmehnile z:”Che bella bambina.” in sem se nato sramežljivo skrivala za fotrovim kolenom, ker kaj majo meni ene tete tam za delat buci buci buc … Ampak moja trgovska kalvarija se je tu šele dodobra pričela. Kot ponosna lastnica svojih treh let, sem imela temu primerno male noge za male korake in zame je bil en điro po trgovini že pravi mini maraton. Človek se utrudi. A veš, mama je naredila tri korake, jaz pa osem, sploh ni fer. In potem tisto, ko ti vsilijo neko stvar, ki je tebi absolutno ne malam, kl je glda in ne bom oblekla in mamino prigovarjanje naj bom pridna in naj vseeno probam in kako sem srčkana in potem ko je temu prikimala še sestra in se je strinjala še glava družine, prodajalka se je pa itaq nonstop slinila tam okoli, ker njej je pa ja v interesu, da stvar spravi na trg in zasluži in so bili vsi veseli samo jaz ne, je bilo spet na vrsti tisto mučno preoblačenje in držanje šobe, ker bi jaz raje eno drugo oblekico. In potem sem si čevlje obula narobe in si jih fino zašnirala, da smo potem izgubili še dodatne tri minute, da so me spravili v prvotno stanje. In vedno sem dobila zraven še kako svetlečo zapestnico, ker gospodične to moramo imeti. No pa so me malo potolažili, da nisem glumila glive v nedogled. Sej ok, to je bilo kar mučno, ampak se je svet vsaj vrtel okoli mene. Ko so bili na vrsti drugi člani familije je bil pa kot da bi dolgčas iz vsega sveta pripravil kongres ravno v tisti trgovini. Komaj sem dočakala tisti moment, ko smo se spokali v avto in je foter tiščal gas proti domu, jaz pa sem lahko spet zzzzzzzzzzz-jala na zadnjem sedežu.

Dandanes hodim shoppingirat samo in izključno samo sama. Ker lahko stvar opravim v 15 minutah ali v 3. urah, ampak vem, da ne bom nobenemu žrla živcev in on ne meni. So ljudje, ki potrebujejo nekoga za strokovno oceno, ali mu izbran tekstilni izdelek pristoji ali ne. Jaz tega ne rabim. Ravnam se po svojem občutku. Navadno so moji trgovski pohodi zelo brzinski in izgledajo tako, da grem en điro po trgovini, če mi kaj pade v oči navadno tudi kupim (včasih tudi brez pomerjanja, ker mi je to res blazen napor), če ne pa grem naprej. Nisem ena tistih, ki mora premakniti vsak obešalnik in kos obleči tudi, če vnaprej ve, da ga ne bo kupila. Navadno je pri meni tudi tako, da takrat, ko nekaj kupujem itaq tega ne najdem. Tudi zato, ker si jaz predstavljam kako naj bi stvar izgledala in ravno take ni v tedanji kolekciji, bo pa lahko prišla potem v naslednji, ko bo mene ta modna muha že minila. In vedno kaj kupim, ko grem v trgovino samo pogledat, ker imam še 10 minut časa do faxa pa se nimam kam dati. Ali pa takrat, ko grem kupit hlače in domov prinesem pulover ali škornje. Ja, skoraj nikoli ne dobim tistega, kar sem se namenila kupiti. In zame je nakupovanje muka. Vsa tista gužva pa probanje pa eno cifro manjši pa bi tak model, sam ne te barve oz. barva je ql, ne bi pa tega žepa … Vem, kompliciram, včasih grem še sama sebi na živce (kar je najhujša oblika … če ti gre kdo drug, se lahko umakneš, se distanciraš in ga opravljaš kako nemogoč je, ampak če greš samemu sebi pa … upaj, da hitro mine, druge rešitve ni). Je pa res, da če nekaj kupim in če rečem, da mi je všeč, je to res to. Mi je res ql. In stvar nosim. In se v njej počutim bombastično fino. In fletno. In udobno. In sexy. Seveda pa smatram za svoj največji trgovinski dobitek to, ko dobim hlače, ki se prilegajo mojim dimenzijam. S tem garderobnim kosom praktično izgubim toliko živcev, da bi bilo bolje, če bi si omislila osebno šiviljo. Zato se vedno sama pred sabo delam bolno, ko vem, da me čaka tak nakup.

In da je moja trgovinska mržnja izpolnjena na vseh ravneh, ne maram niti tistih vsakdanjih nakupov živil. Najraje bi videla, da kdo to opravi namesto mene. Vedno imam to srečo, da uletim v trgovino takrat ko:

a) je malcatime in posledično gužva in se vsem blazno mudi

b) imajo upokojenci dan popustov in je spet gužva

c) polnijo police in to ravno tiste, do katerih si se želel prebiti pa se ne moreš

Zapovrh še nimam pojma kaj bi zares rada kupila, ker se mi hkrati vse lušta pa obenem nič. Potem malo naskrivaj gledam v košare, kaj so si drugi kupili in zbiram ideje (poleg tega si še domišljam s čim se ljudje, glede na kupljeno, ukvarjajo, kakšen je njihov stan, koliko članov šteje družina (to se ponavadi fino vidi po jogurtih), kam hodijo v službo, kdo kuha in kaj kuha, kakšne so kuharske sposobnosti in prehranjevalne navade itd.), ampak navadno ne dobim nobenega lušta medtem in potem itaq kupim isto kot vedno.

Moja vrlina torej niso obiski trgovin. In sem verjetno ena redkih, ki ob nakupovalnih mrzlicah fura safr in ena redkih, ki mrzlično ne odšteva do dneva, ko se začnejo razprodaje (ker itaq takrat ne dobim želenega kroja, barve, cifre) in ena redkih, ki se ji stemni pred očmi ob besedi shopping. Bi pisala kar Božičku naj mi prinese tako čarobno paličico, da mi bo pričarala stvari iz trgovine domov. Ali pa vsaj nekoga v človeški obliki, ki bi me odrešil te muke. Res, jaz sem totalna antishoppingwoman.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Verjetno mi ni treba posebno poudarjati, da sem nadaljne dni živela samo še za tist torek ob 14h. Človek kar naenkrat dobi en kup problemov. No, vsaj jaz sem jih. Največji je bil seveda KAJ NAJ OBLEČEM?!? Eh, kavbojke pa eno mikico in brez make up-a, v nasprotnem primeru bo tip bil zih, da ga pecam, čeprav mu lahko vseeno rečem, da si malo preveč domišlja. V resnici je nato kavbojke nadomestilo frfr krilo, adidaske čevlji, make up pa itaq sodi k taki opravi. Potem tiste 14h ni bilo moč dočakati. Čas sem si krajšala s ponavljanjem dihalnih  vaj, obiski wc-ja (sploh nisem vedela, da mi peristaltika tako fino deluje), mimohodi mimo ogledala, pričemer sem si vsakič popravila nevidno gubo na bluzi, 10x preverjanje, če imam v denarnici še vedno tistih 30€ (za kavo bo menda dovolj), obiski wc-ja (tokrat, ker me je feeling varal, da bi se želodec rad znebil tiste pol žlice jogurta, ki sem ga celo pojedla), učila sem se par vprašanj na pamet (ki jih potem itaq nisem vprašala) in sploh zganjala celo paniko, čeprav tega niti sebi ne bi za en krožnik najboljše pašte na svetu priznala (ajd, mogoče za dva, bi si). (beri ful v živčnem stilu) A je kdo živčen? A je kdo živčen? Pa kaki živčen? Sam ne bit živčen, sam ne delat panike … Jaz že nisem živčna. A-a. Ne trolaj. Jaz sem najbolj squliran človek v vesolju, stoposto.

Potem sem seveda že tri leta prej visela na dogovorjenem mestu in bila blazno nažebljičkana (ja, ful sem senzibilen človek). In prišel je tisti težko pričakovani moment, ko sem ga končno zagledala kako čisto v njegovem elegantnem slogu paradira proti meni in si mislila:”Pišuka, js bi se rada tud tko fancy počutla.” Sicer sem pomoje izgledala tako kot da bi se mi Marija prikazala, s čelustjo nekje do kolen, ker tip je bil (meni) res zverinsko lepi (ubistvu arrrrrrrr sexy, tkoj bi mu slekla tisto modro srajco). No, ampk sej on je tudi mel en tak izraz na faci kot da bi videl najmanj Viktorijine slapove v živo, ko me je zagledal. Je rekel, da me je lepo videt in da se je veselil današnjega srečanja in da je komaj čakal in … in … in … in sva šla drinkat. Jaz sem se topila zraven njega kot Milka z lešniki na +40 stopinjah. Noge sem imela čisto pudingasto mehke, ampak sem po enem čudežu le v solidno dostojnem slogu prištancala do kafiča. Tokrat sem se zbrala in si v mejah normale sladkala izbrano pijačo, da ne bi po nepotrebnem delala spet kakšnih neljubih grimas ob pitju. Na tapeti sva imela čisto tiste debate še iz začetnih spoznavanj, ampak ok, važno, da nisva bila tiho (ker to je meni tako zoperen občutek, ko je ob tebi oseba, s katero bi se rad pogovarjal pa čisto vse, kar bi hotel vprašat, zveni tisti hip krneki). Sicer pa, če sem jaz v nekoga zaljubljena, mi lahko govori magari o tem kako je včasih zbiral deževnike in da se mu največ praha nabere na desni polici v dnevni sobi, meni bo to zvenelo zelo zanimivo in duhovito in zaupanja vredno in … ja, ko sem zaljubljena, se me da kupit praktično z vsem. Sorry, tud jaz sem krvava pod kožo in mam švoh momente.

Ko sva spet dihala frišen luft (no, kolikor je lahko v mestu zrak sploh čist?!?) in me je vprašal kam sem namenjena, se je odločil, da me spremi del poti. Ja pa iiiiiiiiiiiiiiiiii … In sva premikala nogi leva, desna, leva, desna, leva, desna proti cilju. Jaz sem tačas malo dopovedala svojim možagnom, da tip nima kanibalskih nagnenj in da je čist brezveze, da se delam Albanca in da bi bila čista sramota zame, če dopustim, da ma še pikapolonica več samozavesti kot jaz. Zato sem se nekako sprostila in tudi jaz artikulirala kako solidno, včasih celo duhovito izjavo (no, čisto mogoče, da se je samo meni tako zdelo). In ko sva bila na razkrižju najinih poti mu klikne, da bi mu lahko dala številko. A od mobitela? Ja ne, najbrž od čevljev, pismo sem ti jaz pametna. Ok. Loh. Valda. (AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA!!!!!!!!!!!!!! Za cifro me je vprašu!!!!!!!!!!! waaaaaaAAAAAAAAAAaaaaaaaaaa … Dej ne nori, to še ne pomeni, da si bosta čez 69 let skupaj pela:”Daleč, daleč je za naju pomlad …” Čeprav priznam, js sm dejansko slišala poročne zvonove in si ga čist predstavljala kako par let kasneje prikimuje vsaki ravnateljevi besedi, ko se bo udeležil roditeljskega sestanka najinega prvorojenca.) Verjetno mi takisto ni treba poudarjat, da sem potem vsakih 20 sekund gledala na mobitel, da o tega, da se ne spomnim kako sem sploh prišla do doma niti ne omenjam. Smejalo se mi je tako zelo, da so mi kmalu ušesa dol padla in sem posledično izgledala kot da bi skadila najmanj 3 đole. Ko me zadene zlata amorjeva puščica mi ni pomoči. Jaz to vem.

In enkrat sem končno zaslišala tisti blagohotni zven, ki naznanja sms. A veš, tist feeling, ko si tako vznemirjen, da ne znaš niti tipkovnice odklenit?!? Pa sem potem vseeno rešila problem, samo WTF pa kaj mi ma zaj za pošiljat en Baby center mesiche o tem, da me obvesti, da majo 20% na vse otroške avtosedeže. Hvala, ne rabim (še). In sem jih poslala v tri piskre medu. Ampak kdor čaka, dočaka. In tako sem tudi jaz dobila prvi sms od Mr. Lepega. Itaq sem 2x preverila naslovnika in 4x prebrala napisano, potem sem morala na en cigaret in ko sem v peto prebirala tistih par vrstic, sem šele dojela vsebino. Odpisovala sem pa itaq 302. ledeni leti. Potem je še eneparx cin-cinalo v tistem dnevu. In jaz potem itaq nisem mogla spat. In ko sem vseeno šla za 3/4 ure na klepet k zvezdici Zaspanki, sem podoživljala dogodke minulega popoldneva. Psiha. Čista psiha. Tako sem se zjutraj zbudila kvadratnih oči, izgledala sem pa kot bi me povozili vlak, avtobus, tank, traktor, bicikel, smučke pa še en bi šel z rolarji čez, čist tko, za zih. Še dobro, da nisem imela zmenka in da sem se lahko vizualno in mentalno pocajtala. No ok, ni bilo tako hudo, ampak za na prvo stran Obrazov pa definitivno ne bi bila.

  • Share/Bookmark

3 komentarjev

Zdaj, ko sem imela črno na zlatem (bela je že preveč sprana, čeprav se morda tega ne opazi) kje se nahaja mikaven “cvetoči travnik”, sem svoje oči večkrat peljala na pašo. Tako, čisto mimo špinače, slučajno, dddddddd … In tako so se  začela srečanja poglabljati. Vizualizaciji se je čez čas pridružila še artikulacija (sicer v stilu slow motiona, ampak premik je bil pa le) iz Živijo, naslednjič Živijo. Kako si? do Živijo. Kako si? Lahko prisedem? Ok, priznam, v meni so se dogajali tektonski premiki, ko je tip sedel 4,23cm stran od mene in se pogovarjal  z mano. Povrh vsega sem bila pa še totalno nezanimiva. Kot vedno, ko bi morala narediti dober vtis. Obdana s tistim feelingom v eni hemisferi, ki pravi:”Joj, si ti ena trapa. Zakaj si oblekla tale pulover, ker v tistem drugem zgledaš dosti bolj ql, sploh se ti pa ne bi opazla tista maščobna blazinica na levi strani, ki sili na površje, tip bo zih, da sem špehbomba.”, v drugi hemisferi pa mi je odmevalo:”Jupi ja ja jupi jupi ja. Model se dejansko pogovarja z mano. Wuhuuuuu. Takoj pol moram obvestit Nino.” In imam še en problem. Pred ljudmi, ki so mi všeč, vedno zmrznem. Moje izjave niso modre, pametne kajšele duhovite. Vse, kar izjavim, zveni dokaj kretenistično. Še če rečem samo Ja, bom to izgovorila na tak način, da se bo (meni) slišalo butasto. Včasih se vprašam, zakaj ljudje vseeno vztrajajo v moji družbi, če naredim tak kilav prvi vtis. Sploh pa je moj besedni zaklad omejen na enozložnice tipa:”Ja./Ne./Mhm./Mogoče./Vredu./Fajn/UPS …” No, ampak ta moj Mr. Lepi se je pa kar razživel in me zasipal z vprašanji. Sčasoma, ko sem se privadila njegove bližine in ko sem se naučila ob njem uporabljat pljuča, da so mi dostavljala dovoljšno mero kisika, sem tudi jaz začela malo bolj telovaditi s svojim jezikom in pokazala tisto bolj socialno plat osebnosti. In nekega dne je padlo povabilo na kavo. Seveda sem ga najprej vljudno odklonila, ker pač ne pijem kave (ok, nisem taka tepka, da ne bi uštekala, da je to zgolj fraza, sej bi se mu takoj obesla za vrat, samo v mojem postopku civilizacije so rekli, da to ni vljudno in ker se trudim izpasti lepo vzgojena, je bila reakcija temu primerna), nato je dobil malo trikotne oči v stilu kaktodanepiješkave?, ampak bi bil vesel, če grem z njim na drink. No, tokrat  (po bontonu :P kao ) nisem mogla odklonit. Sploh, ko sem videla tiste iskrice v očeh … ah, res bi morala biti najbolj glupa bjonda, da bi rekla NE (hmmm, kaj vse lahko tak moški doseže z enim šarmantnim pogledom pa da ti ga servira še z božanskim nasmehom … uf, moja ahilova peta). In sva šla. On kavico, jaz čajček, ki sem si ga, tipično zame, v samem velikem vznemirjenju preveč cukrala in skoraj fasala sladkorno, čeprav sem se delala, da je zelo super in da se mi roke splJoh ne tresejo. Plačal je kavalirsko on, čeprav je pri tem trpel moj ego (ne vem, tako klošarsko se počutim, če mi kdo kaj plačuje in tega zelo ful ne maram). In ker se nisem hotla pretepat z njim glede tega, sva se dogovorila, da naslednjič svoj proračun znižam jaz. Recimo v torek. Ob 14h.  Štima. Men je prow. Sploh to, ko mam v igri vsaj še en drinkrandi s takim šmekotom. Lajkam. In do torka bom jedla samo zeleno solato, neokisano (pobožne želje, kakopak) …

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Brata/sestre si ne moreš izbrati sam

Od nekdaj sem si želela imeti starejšega brata. Takega frajerskega, ki bi me malo ščipal v lička, me vzel s sabo na žur, bil pokroviteljski in skrben v mejah normale, me predstavil svojim luštnim kolegom, s katerimi bi se super zakonektala in bi bila zaradi tega med svojo generacijo izredno waw. Takega, ki ne bi naokoli raztrobil kako sem naskrivaj za šolo prižgala prvo cigareto in bi razumel, da je fizika čisti obol, zato ni čudno, če sem spet prigurala cvek. Takega, ki bi me povabil na pir in s katerim bi lahko klepetala ob 3:26 ponoči, če bi se mi zljubilo (dobro, tale slednja je malce prekruta, priznam. Jo črtam. Evo.). Pa ga nimam. Šmrc. No, mogoče tudi ne. Sigurno se mi potem v resnici ne bi zdel 1/4 tako šarmanten kot bi si ga želela in se posledično ne bi mogla afnat z njim. Ne bi me vzel s sabo ven, ker on ne bi bil nobena nanny, sploh pa baje vse sčvekam naprej. Tvegala bi, da mi tipi iz njegove klape niti v sanjah ne bi bili všeč, vsi slinasto otročji, z mozolji, 3kg gela na laseh in pošpricani s kolonjsko z vonjem smrečja  (sem pač zbirčna oz. jaz to imenujem smisel za estetiko). Itaq pa vem, da bi bil špeckahla za vse moje “pregrehe”, ker Tamalo je treba vzgojit, ne mora bit sramota za familijo. Takrat bi se verjetno zaklenila v sobo (ALELUJA tistemu, ki je izumil ključavnico in ključ), glumila glivo in si želela imeti ob sebi sestro. Moja sestra bi bila strašno ql. Skupaj bi hodili v shopping, gledali Razočarane gospodinje, si med sabo izposojali obleke, si zaupali skrivnostno najskrivostnejše skrivnosti, šli skupaj na morje, kjer bi pod dežnikom konzumirali lubenico in pecali fante. In sestro imam. Ampak spet ne takšno. Midve sva, ne kot noč in dan amapk kot pomlad in jesen. Vsaka čisto na svojem bregu. Že vizualno, karakterno pa še 4x bolj.. Ena fura športimiđ, druga modaprostoponjeno. Če se eni muva vse v stilu Lady Ga Ga, Sophie Milman, Amy Winehouse, Coeur de Pirate  in Lare Jankovič, bo druga nažigala Straussa, Ano Netrebko in Bele vrane. Ko se eni zasvetijo oči ob pogledu na Julia Alberta iz telenovele, bo druga rekla, da je absolutno BRUH. In tako naprej. Mnenja so deljena, zato se včasih pošteno iskri (mislim, ni šans, da obujem tiste zelene čevlje, ker zgledam v njih kot kumara v multipraktiku … in ne, NISO lepi). Torej z mojo sestro skupaj ne nakupujeva (ker bi se itaq skregali že s tem, ker bi vsaka rinila v drugo trgovino), ne gledava Razočaranih gospodinj (ker mam feeling, da mene to še dodatno poneumlja), si ne sposojavi oblek (ker imava poleg različnega okusa, še drugo konfekcijsko), si ne praviva skrivnosti (ampak jih zvohuniva), ne greva skupaj na morje (ker ko je eni voda premzrla, je drugi ql), ne jeva  skupaj lubenice (ker je ena absolutno antisadno-zelenjavni tip človeka) in ne pecava fantov (ker je ena že na ketni, druga pa luftarka). Me je pa ta moja sestra vseeno marsikaj naučila, npr.: orng super fajta, kako opraskat človeka do krvi v eni potezi (ja, ko je pri nas razsajala puberteta bi lahko komot citirali Prešerna ne boj, mesarsko klanje, ampak stari moj, naučila sem se samoobrambe, to je velika popotnica za življenje), kako se da fino plonkat, kako nalažeš starše, da si takoj po šoli doma vadil 2h klavir (v prevodu: šit, tok sem hitela domov, da bi prišla  pravočasno, zato sem pri Petri pozabla pulover) itd. Ubistvu, če pogledam iz drugega zornega kota (onega iz desne, ki ima 48 stopinj) lahko celo rečem, da Meine liebe Schwester sploh ni tako švoh. Kar je ona, jaz nisem in kar sem jaz, ona ni, ampak skupaj sva skoraj popolni. Pravim skoraj, ker nobena od naju ne obvalda kvantne fizike in se ne spozna na varovalke pa še ene par malenkosti. Kakršna je, je moja, ena in edina in jo imam ravno zato rada. Sicer ne na tak način kot v mehiških nadaljevankah, ampak sem prepričana, da bi jo very much (mogoče celo srceparajoče) pogrešala, če bi se denimo preselila v Mavretanijo (baje je to nekje v Afriki) in bi moji občasni treningi za živce izviseli. Se pa poleg vsega zavedam, da sem tudi jaz  iz njenega stališča kdaj prava tečka. Take vrste, ko bi jo najraje stlačil v mašino za rezance in vključil na najvišjo jakost.

Kaj pa če bi imela brata in sestro? A-a. Ne bi, hvala. Ne zato, ker je ena sestra čisto dovolj, ampak potem bi imela problem, koga imeti raje. Zih bi bla pristranska. Ali pa ne. Mogoče bi imela oba rada, ampak vsakega na drugačen način. Verjetno. Kaj pa če bi bila edinka? Bože nedaj. Že tako sem razvajena smrklja. Eden izmed razlogov pa je naveden tudi na spodnji fotografiji.

  • Share/Bookmark

3 komentarjev

Saj veste, baje se “zločinec vrača na kraj zločina”. No, jaz zagotovo to prakticiram  že od nekdaj (začelo se je v otroštvu s preverjanjem, če je mama opazila, da sem naskrivaj pojedla tisto čokolado na zgornji polici, do katere sem prišla šele s pomočjo stola in če jo je morebiti nadomestila z novo zalogo). Tako sem tudi naslednji petek predčasno poganjala korenike na isti lokaciji v upanju, da ga spet uzrem. Ja, vem, trapa sem, ampak dopovej to meni, ko me razganja ljubezen. In ko sta se urina kazalca premaknila do blagohotne številke, ki sem jo čakala, ga res urzem. Srečne moje oči. Že čisto vsa v srčkih, evforično razpoložena, ko nisem vedela kam bi z vsemi temi občutji, čisto tam nekje lalala pod oblaki sem si slikala nadaljevanje scenarija, takrat pa … o groza, najjokokljabrcne&oselnasanka se pojavi od nekje sošolka iz OŠ. Med pogovorom, sem opazila, da me je tudi Mr. Lepi registriral. Očitno sem prejšnjič naredila nek vtis (+/- to naj bi bilo zdaj vprašnje), da sem se mu vtisnila v desno možgansko hemisfero (yeeeey zame :P ). Priznam, da je bilo do sogovornice nevljudno, ampak bil je super attack za moje oči in nisem mogla in niti hotela odvrniti pogleda od njega. On je pa takisto gledal mene. Sigurno je mislil, da sem opica na dvanjasto potenco, ampak nisem si mogla pomagat, če je bil pa tako zverinsko hud v tisti srajci s kravato, da se ti sfedra. Nato sem morala pristati  na sošolkin predlog o drinku (ker se tako dolgo nismo videli, da poveš malo o sebi), saj si nenavajena laganja (vsaj ne tistega zaresnega) nisem niti uspela izmisliti npr. da pa že nekoga čakam ali nekaj tretjega pač. Mene je sicer skoraj pretrgalo na popku, ker mi je po Ljubljanici spalval moj načrtovani flirtzmenek, ampak tudi v filmih doživljajo ljubezenske zgodbe nepričakovane zaplete.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Freddie Mercury

Freddie Mercury s pravim imenom Farrokh Bulsara se je rodil 5. septembra 1946 v Zanzibarju.

V Indiji je obiskoval angleško šolo, kjer se je meddrugim učil igranja klavirja. Tu naj bi dobil tudi vzdevek Freddie. Ko je bil star 13 let se je s starši, zaradi težkih političnih razmer, preselil v Anglijo, kjer se je vpisal na Ealling College of Art, kar se v njegovi poznejši karieri opazi predvsem na garderobi skupine.

V Angliji je spoznal Rogerja Taylorja, Briana Mayja in Johna Deacona ter z njimi ustanovil skupino The Queen, katere frontman je postal. Njegovo poznavanje različne glasbe, od indijske do britanske, se je skupaj s talentom odražalo v pesmih, ki jih je napisal za zasedbo. Nekatere pesmi so, lahko rečemo, celo že ponarodele (Bohemian Raphsody, We are the champions, We will rock you, Radio Ga ga, Bicycle, Barcelona (skupaj z Montserrat Caballe; pesem je bila izvedena na odprtju olimpijskih iger v Barceloni 1992), Show must go on…).   Z neverjetnim razponom glasu (obsegal je 5,5 oktave) je bil nedvomno  eden najboljših vokalov na tedanji glasbeni sceni ter se je v zgodovino zapisal kot eden najbolj karizmatičnih pevcev in frontmanov vseh časov. Meddrugim je sodeloval tudi z Michaelom Jacksonom in Davidom Bowiejem.

Leta 1987 je zbolel za Aidsom, a je svojo bolezen javno priznal šele dan pred smrtjo († 24. noveber 1991). Po smrti je bil kremiran in je zahteval, da se ne razve, kje je raztresen njegov pepel. Svojo hišo v vrednosti 12 milijonov funtov v bogati četrti Kensington pa je zapustil  nekdanji zaročenki Mary Austin.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Brez komentarjev