Ko se nama v tišini noči razvežejo verige sanj,

me poljubiš v cvet, ki se razpre pod lahkotno težo tvoje prisotnosti.

Pripoveduješ mi zgodbo o rdečem čevljčku.

Moji prsti se igrajo s tvojimi lasmi, ki postajajo vse daljši

in prav to si želiš.

Skozi kalejdoskop loviva barve mavrice

in v odsevu jutra zagledava najino zlato jabolko.

Glasba z ulice naznanja, da se izteka današnja vožnja z vrtiljakom ljubezni.

Na ovratniku tvoje srajce pustim poljub v dokaz,

da si bil res tu.

Gledam te, kako odhajaš

in noro čakam dan, ko boš spet pozabil, da čas obstaja.

V nemiru lastne krvi

preizkušava gravitacijski zakon.

Ti na travniku vonjaš marjetice

in se z njimi igraš:”Ljubi me, ne ljubi me.”

Jaz v gozdu nabiram jagode,

poslušam ujetega ptiča tožbo

in si mislim:”Vzgojila bi to čebelo

pa da me piči še enkrat.”

Tok si fancy s tem bluetoothom, da nedasepovedatkok.

Pa una tvoja kravata ubija.

Pa ta tvoj pogled ubija.

Pa una nova črna bunda ubija.

Pa tvoj nasmeh ubija.

Pa tvoji črni šuzi na vezalke ubijajo.

Pa te tvoje roke ubijajo.

Pa un ta 4. gumb na srajci čist ubija.

Pa tvoj (na)glas ubija.

Pa tvoja NOKIA ubija.

Pa te tvoje ustnice mmmm … ubijajo.

Pa ta tvoja bližina ubija vse do kraja.

In ko pridem do roba,

se počutim res kot eno preluknjano cedilce

in to samo zato,

ker si tok u iber hud do nezavesti.

Na dosegu poljuba si,

tako blizu in tako lep,

tebi se pa sanja ne, kaj vse bi jaz s tabo.

Ti pogled meni, jaz pogled tebi.

Dež, naliv, nevihta pogledov.

Mnogo neizrečenega.

Midva.

A jaz nisem izpod tvojih zvezd,

zato postajaš utvara, sen, slepilo.