Moška osvajalska negotovost skozi besedila BFM-jev

Fant opazi dekle, ki zamaje njegov utrip srca nekam v višave. Zakaj le bi čakal Božička, da mu izpolni željo (plus tega ni ravno stoposto, da prinese, kar mu naročiš, povrh vsega je treba biti priden in seveda, kdo ve, če bi takrat ne bilo že prepozno in bi bila mala že na ketni (beri: v vezi) … ), najbolje, da gre v akcijo in pove svoje namene naravnost:”Rad bi bil s tabo in bi se smeju spet. Hočem te za sebe met.” Da bo stvar imela večji učinek si naredi še malo samoreklame v stilu:”Jest sm bog ljubezni, men’ ne manjka sanj. Jest začaram srečo, men’ zaupi dlan.” Pa katera bi ostala ravnodušna ob taki ponudbi?!? In frčafela mu poda roko, ter s prepletom prstov skleneta sveže frišno ljubezensko zvezo. Sledijo dnevi gruljenja v telefon, pisanje pocukrano romantičnih sms-ov, mailov, komentarjev in podobnih stvari, ki jih začinita s  sprehodi, pijačami, obiski kina, večerjami in štetjem zvezd v jasni noči. OMB, kako čas šiba, damica mora domov, ker je ura krepko čez limit, ki ga je imela Pepelka. Ampak tip se domisli pa reče:”Ostan pr men, moja tamala.” In ostane, ker ji ugaja. “Trpim u sladkostih – tvojih sadov” reče on in ona, dobrota vseh dobrot, rešiteljica sveta (no, vsaj občutek ima tak), ga odreši in se počuti alfa in omega, ko posluša njegov:”Še mal, še mal bl dol.” In tako bežijo minute, ure, dnevi, meseci, mogoče leta, dokler fant ne ugotovi, da iskanje oaze,  ekstaze, spreminja se v paniko in strah in reče:”Men ni več do teh stvari.” Seveda, ker ženske vedno želimo vedeti vzrok in tehten razlog, ga tudi punca, ki se ji maja status “v vezi”, vpraša:”Kva dugaja?” pa ji je povedal za svojo hibo:”Zmeri isto, en problem. Mene vleče nov teren.” Ker ona še vedno ne dojame kako resna je situacija (spet ena tipična ženska lastnost – zakrivanje oči oz. bežanje pred resnico), ji pove direktno:”Nisem več s tabo.” In da bi čimhitreje odšla, pove, da ji je olajšal selitev:”Šminke, prstani, uhani, vse sem vrgu čez balkon.« Ona težko razume, kako lahko gresta narazen, ko pa je bila njuna veza trdna in ji argumentira: » Tud najbolj jasen dan, tud najbolj bel oblak, se kdaj spremeni v umazan dež.” In deklini ne preostane drugega kot da gre v solzah svoje življenje živeti na drug naslov. Dan na dan si lom’ srce. Vseeno pa se nekega dne nameni preverit, kako gre od rok samsko življenje bivšemu. Odtipka telefonsko številko in na drugi strani sliši v frajerskem tonu:”Mirno uživam v dimu cigar. In si razvijam, razvijam svoj čar. In vem, da ostanem fenomen.” Zanima jo še, kaj počne ob večerih, ki so bili prej zapolnjeni z ljubeznijo:”Grem v Center, ker mam dnar in dekleta so za stvar /…/ in na konc, ko vse zapira in je glava polna pira, čist adijo in spet sam, pica burek pol pa dam.” Pa si reče, da mora sprostit vso to zlobo, ki se je nabrala v njej in se maščevati, zdaj, ko ve, kje se nahaja in se bosta “po naključju” srečala. In načrt uspe, ker on trzne in ji piše sporočilo:”Ko te na cesti srečam, v soncu nočnih lamp, vedno mal blefiraš. Mene dvigajo hormoni.” Ona tipično žensko, ignorira, čeprav zdi se ji pa fajn, ker je prijel vabo. Evo pa prileti še en sms:”V očeh le najdem neki sladkega, ki me vleče spet nazaj.” Ignoriranje številka 2. Ampak tip še kar vztraja:”Vrn se k men.” Bejba uživa v mučenju, dokler se on taktično ne odloči za pihanje na dušo:”Jaz sem v daljavo zrl in nisem videl, da zaklad ves čas pred mano stoji. I am loser. Vse bi dal, da se dotaknem tvojih sanj. Vse bi dal, vse bi dal, vsaj za kratek stik dlani ob dlan.“  Ob takih obljubah se odpre še tako težko dostopno srce. In ko je spet njegova, postanejo želje bolj realne in pogumne:”Sanjam, da ti prste zapletem med lase. Sanjam, k’ ti jezik prlep’m na zobe. Hotu bi te gledat, hotu bi te met. Raztrgu bi obleko, vzel bi ves tvoj med.”  In spet postane njegova mala nifomanka, dokler čez čas ne pridejo spet na vrsto ignoranca, aroganca, cvetke, spletke …  Tako več dnevi niso rok’n'roll, ampak vedno tišji mol. Ona želi priti stvari do dna in zahteva resnico pa ji reče:”Resnica je ena, tko misl’š ti. Zato, ker pr’haja skoz’ tvoje oči. Resnica je ena, jest vid’m dve. Čigava je prava, n’kol se ne ve.” In spet se šerajo bliskajoči pogledi in se pakirajo kufri, ampak na koncu si ona vseeno želi spravo pa predlaga, če bi bila sam prjatla, on pa reče:”Ne morem. ”



  • Share/Bookmark

1 komentar

Biti prvi

Že kar en lep čas nas skušajo filat po TV-ju z raznimi resničnostnimi showi. Seveda ni nujno, da jih spremljamo, če nam ni do tega, ampak tu in tam človek med šaltanjem programov naleti tudi na slednje. Mene osebno tovrstne zadeve poneumljajo, če jih gledam par minut, zato nisem ravno na tekočem, kaj vse se vrti trenutno, kaj je in, za koga trepetajo babice, mamice, hčerkice in mrzlično pošiljajo sms-e, da bi ostal v naslednjem krogu, one pa bi se potegovale za lepe nagrade. Vem le to, da so showi, ki se izvajajo v Sloveniji, kopirani iz tujine. Nič novega. Ampak to me niti toliko ne moti. Vprašanje se mi poraja, do kje bo vse to šlo? Kje so meje? Naletela sem na dva taka tuja showa in se zamislila, če ne bodo mogoče prihodnjo sezono takšne avdicije pri nas (upam, da ne).

YouTube slika preogleda

Tamali so me čisto vrgli na rit, kaj vse znajo pripraviti in to profi. Me je bilo kar sram moje skromne kuhe. Priznam, nisem ravno Jamie Oliver, ampak na urgenco tudi ni bilo še treba nikogar peljati, da bi mu izpraznili želodec, če je pojedel kaj izpod moje kuhalnice in si to štejem kar v čast. No, sem si. Potem sem pa videla te male mojstre in ostala brez besed.

YouTube slika preogleda

Ko sem naletela na to tekmovanje, sem tudi ostala brez besed. Ampak zaradi zgroženosti in ogorčenosti. Otroke siliti v manekenstvo, jim odvzeti otroštvo (ko poslušaš te male punčke so že vse afnaste, tekmovalne, ljubosumne …). In da štiriletnici dajo imiđ dvajsetletnice, meni je to skregano z vsako logiko in mi je grdo in mi je žal, da imajo nekateri čmrlji take starše, ki jim odvzemajo brezskrbne dni in jih učijo rivalstva in izvajajo psihične pritiske nad njimi, češ, moraš biti najlepša, ker smo se preveč trudili … Kakšen človek bo potem taka punčka čez par let? Ali totalno snobovska ali v breznu in s krivdo, da se mora celo življenje dokazovati in da nikoli ne bo dovolj dobra. Saj so ljudje, ki jim manjka kak vijak v glavi, ampak takim, ki odobravajo tovrstne showe pa po mojem mnenju manjka cela delavnica.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

2 komentarjev

Zakaj je bolje biti ženska kot moški?

1. Ugled manj trpi, če je ženska očkova princeska kot pa če je moški mamin sinček.

2. Ženska je lahko vedno  100%, da je otrok res njen.

3. Če ženska ne zna zamenjati gume pri avtomobilu, lahko brez slabe vesti vpraša mimoidoče za pomoč. Če to stori moški, izpade nesposoben.

4. Denar, ki ga  zasluži ženska, pripada njej. Denar, ki ga zasluži moški, pripada obema.

  • Share/Bookmark

1 komentar

Umetnika noben ne razume, dokler je še živ. Mama, počakaj, da me povozi vlak. Potem boš mogoče tudi ti slavna kot Cankarjeva tastara.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Veš tisti feeling, ko ti veter podre hišico iz kart …

Priznam. Sem zelo občutljiva duša. Že kot otroka me je prizadelo, če sem zagledala pohojeno marjetico. Seveda s časoma človek postane za takšne malenkosti ravnodušen in ne tulim več kot žival, če vidim razčetverjenega močerada, ki je izgubil bitko z avtomobilskimi gumami. Me pa toliko bolj prizadenejo ljudje. Še najbolj me sesuje, če se vedejo do mene grdo tisti, ki jih imam najraje … Ko dobim sekiro v hrbet brez, da bi vedela točen razlog. Kar tako, da ne bodo samo veseli dnevi, da bo tudi malo joka kot v telenovelah … V meni se potem menjajo razpoloženja … Navadno v ciklu:

1. Ko ob n-tem poslušanju enega in istega solzetočnega komada, ki potrka na čustva in se mi zdi, da je napisan ravno za moje trenutno stanje – npr. nekaj v tem stilu YouTube slika preogleda - ter mi povzroči, da jočem kot tropska nevihta in s tem skrbim, da Paloma ne bo šla v stečaj, glede na to koliko papirnatih robčkov porabim …

2. Ko mi je tega, da se nekdo obnaša do mene kakor se mu v dani situaciji zahoče, dovolj in rečem: “Fuck off, lubi. Pa kdo si ti, da mi boš uničeval vse od samozavesti do lepih trenutkov, ki se spreminjajo v grde zaradi tvojega ega?!? Misliš, da ne znam živet brez tebe?!? Misliš, da te bom prosila, da se vrni? Ej, veš kako je … Če prideš enkrat z mano do game over, ne obstaja več play again. Vem, bolelo me bo, ko te bom hotela s korenikami vred izpulit iz mojega srca. Ampak ne bom se ponižala in ti naredila veselja, da bi potem rekel:”Vedel sem, da brez mene ne boš zmogla.” Sorry pikec, imam svoj ponos. Si pozabil?” In sem huda kot feferon. Zadovoljstvo pa mi daje misel, da je sedaj veter sicer res podrl mojo hišico iz kart, ampak ne bo pa vedno pihal samo na mojem dvorišču. Sliši se maščevalno. Vem. In hudo je, ko želiš prizadeti nekoga, ki ga imaš ubistvu rad.

3. Pride moment, ko se mi zazdi, da preveč dramatiziram. Da je veliko k interpretaciji pripomogla domišljija in da drugače niti ni nič hudo narobe. Ker mene zbega že en sam napačen pogled … Denimo, da je človek zamišljen, jaz pa sklepam, da me je pogledal grdo.

4. Ko se zalotim kako sanjarim o skupnih trenutkih, polnih iskrivega smeha, sproščenega

pogovora kot da se nič ni zgodilo.


5. Ko odmislim vse to sranje, ki se lepi name in se zamotim s kakšno dejavnostjo, ki me celo posrka vase (blažen čas).

6. In potem, preden zaspim, se znova spomnim nanj, se zavedam realnosti in spet sem znova na začetku … Sizifovo delo.

In ko pride trenutek, ki je malo bolj optimističen, si rečem:”Lej punca, če si v četrtem razredu OŠ prebolela Leonarda Di Capria, boš pa tudi njega, majkemi.”

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Dej musko bolj na glas …

Včasih, ko poslušam te novodobne lahkotne hite, se mi zazdi, kot da bi bili refreni ustvarjeni za vaje pri logopedu.

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

Ampak ok, za poslušanje v avtomobilu in za boke razmigat so pa čisto super. Da ne bom samo pljuvala …

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Greta Garbo

Greta Garbo je bila kot Greta Lovisa Gustafsson rojena 18. septembra 1905 v Stockholmu na Švedskem kot najmlajša od treh otrok. Pri 14. letih ji je umrl oče na katerega je bila zelo navezana. Posledično je bila prisiljena zapustiti šolanje in si poiskati službo. Poskusila se je v več poklicih, od katerih jo je na prag življenjskega uspeha pripeljalo delo v neki tekstilni prodajalni, za katero je kot model nastopila v časopisnem oglasu in v kratkem oglasnem filmu. To jo je vodilo do še enega kratkega filma, ki ga je videl tudi uspešen in priznani režiser komedij Erik Petschler. Ponudil ji je eno manjšo vlogo v svojem filmu (Peter The Tramp) Luffarpetter iz leta 1922. Med leti 22 in 24 je študirala na prestižnem Royal Dramatic Theatre v Stockholmu. Tam je srečala švedskega režiserja Mauritza Stillerja. Naučil jo je filmske igre, ji pripel umetniško ime, po katerem jo poznamo danes in ji dodelil tudi prvo večjo filmsko vlogo v filmu Gösta Berlings Saga (The Story of Gösta Berling) iz leta 1924. Po tem je odigrala še v treh manjših filmih. V dveh na Švedskem in enem v Nemčiji. Ko je Stiller leta 1925 odšel v ZDA, da bi delal za Metro-Goldwyn-Mayer je v pogodbi kot dodatek zahteval, da pogodbo ponudijo tudi Greti Garbo. Njegova slava v Hollywoodu je hitro skopnela, že leta 1928 se je vrnil na Švedsko in kmalu za tem umrl, medtem pa je Greta Garbo v Hollywoodu zacvetela v eno najbolj zaželenih igralk tedanjega časa.

Najpomembnejši filmi njenega nemega obdobja so The Torrent iz leta 1926, Flesh and the Devil iz 1927 in Love, ki datira v leto 1927. V slednjih dveh si je glavno vlogo delila z zvezdo nemega filma Johnom Gilbertom. Med njima je vzplamtela ljubezenska iskrica in povzročala vsaj toliko publicitete kot njeni filmi. Po tem ko jo je zaprosil za roko, ga je Garbova zapustila dobesedno pred oltarjem. Tako razvpita in skrivnostna kot je njena filmska pot, je tudi njeno razburkano in nikoli prav razkrito ljubezensko življenje, ki vključuje romance z zvezdo nemega filma Louise Brooks, pisateljico Mercedes de Acosta in nepozabno Marlene Ditrich, ves čas pa je stala ob strani priznanemu in deklariranemu homoseksualnemu fotografu Cecilu Beatonu, s katerim je bila nekaj časa tudi zaročena.

Kot ena redkih velikih zvezd nemega filma ji je uspel preboj tudi v svetu zvočnega filma. Prvič smo njen globoki fatalni, z švedskim akcentom zaznamovani glas, lahko slišali v filmu Anna Chris iz leta 1930. Film so reklamirali z sloganom “Garbo Talks” (Garbo govori), radovednost, ki je nemalo prispevala k uspehu filma. Uspeh je dvignil njeno ceno in ji ponudil možnost, da sama odloča o svojih filmih in vlogah, ki jih igra. Kadar ji kaj ni ustrezalo je studijskim šefom enostavno zabrusila: “I think I’ll go back to Sweden!”, kar je stvari takoj uredilo po njenih željah. Znana je bil po tem, da so njena snemanja bila vedno zaprta za obiskovalce.

Garbo je bila štirikrat nominirana za Oskarja, a razen častnega Oskarja leta 1954 ni dobila nobenega. No, pa tudi po tega ni prišla. Greta Garbo je bila gotovo največja filmska zvezda dvajsetih in tridesetih let. S svojo pojavo in skrivnostnostjo, ki jo je obkrožala, je svoje življenje zapisala misteriju imenovanem “Garbo mystique”. Razen na začetku kariere je odklanjala vse intervjuje, ni dajala avtogramov, ni obiskovala premier in ni odpisovala pošte.

Iz sveta zabave se je umaknila v svoje stanovanje v New Yorku in odklanjala vsak javni nastop. Vse do smrti je vsak njen sprehod ali pot v tujino, najpogosteje v Švico, na francosko riviero ali Italijo, pomenil dodatno športno aktivnost za tabloidne fotografe. Leta 1951 je sprejela ameriško državljanstvo. V sredini petdesetih je v New Yorku kupila sedemsobno stanovanje na elitni East 52nd Street, kjer je kljub številnim prijateljem iz »jet-seta« vse do svoje smrti živela sama.

15 aprila leta 1990, v 84. letu starosti, je zaradi naravnih vzrokov umrla v newyorški bolnišnici. Njen pepel so prenesli v Stockholm, kjer je pokopana.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Nagni ji glavo in jo poljubi do grla. Zašepetaj ji, da ima časopisne ustnice, da so na njih rdeče črke in kričeči klicaji. Njene ustnice živijo za škandale in pripovedujejo čudne zgodbe. Na tram se obešaš za ahilovo tetivo in kričiš. Ona si pod tabo kleče reže žile. Moder večer se spušča v tih vrt, nekje na drugi strani mesta.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

To je zgodba o sreči, ki jo iščemo vsi. Nekdo je ne da in nekdo je ne vzame, zato je nikdar ne dobi. Mlado dekle se zaljubi v poročenega moškega in tisto pomlad sanjari, kako mu bo zašepetala na uho:”Pridi k meni, rada bi te imela, rada bi te poljubila in objela. Rada bi se zbujala s tabo, bila bi tvoja srajca, tvoja vroča sapa, tvoj parfum. Ljubila bi se s tabo na tisti fino masivni mizi. Namilila bi ti hrbet. Bila bi voda, ki te boža. Bila bi tvoja nimfa, tvoja misel, tvoj sen … ” Bila bi, če se ne bi bala in če bi smela.

Spet ga sreča, svojega krasnega gospoda, ko čez trideset let v parku uči vnuka voziti kolo. Obema  glasno zagira srce. Nasvidenje v naslednjem življenju, nekega lepega dne.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev

Fotografija leži na mizi. Trenutek nekega toplega poletnega večera ovekovečen za spomin. Terasa. Sončni zahod. On jo nežno drži za pas. Glavo ima naslonjeno na njeno ramo. Ona v lahni rožasti oblekici uživa v njegovih dotikih in pišu vetra, ki ji kuštra lase. Smejita se. Na mizi poleg njiju sta dva kozarca z vinom. Obeta se romantični večer dveh sveže zaljubljenih src.

2 leti pozneje. Preselila sta se v svoje stanovanje na robu mesta. Izbirata barvo s katero bi prepleskala kuhinjo. Ona želi svetlo zeleno, ker jo pomirja, on rumeno, ker mu je najljubša. Zmaga ona z argumentom, da bo več časa preživela v njej in ker se občuti ali je bila hrana kuhana z ljubeznijo ali ne in ker je on velik gurman in uživa v novih okusih,  popusti.

3 mesece kasneje. Ona dobi službo v lekarni. Uspeh proslavita z večerjo v pregrešno dragi restavraciji. Uresničujejo se jima bistveni življenjski cilji.

6 mesecev kasneje. Njemu podalšajo delovni čas. Prihaja domov, ko ona že spi, ona odhaja v službo, ko on še spi.

1 leto kasneje. On si kupi BMW-ja in si s tem izpolni svoje mladostniške sanje. Ona ga opazuje in se zave, da ga tako srečnega že dolgo ni videla.

7 mesecev kasneje. Njun prepir se prvič konča z njegovim udarcem. Ona šokirana obstane. Z dlanjo si drži mesto udarca in ga gleda z grozo v očeh. On skesano plane k nji, jo objame in reče, da tega ni želel. Da je refleksno zamahnil. Da je bilo iz ljubezni. Da se boji zanjo. Da se boji, da bi odšla z drugim. Da jo ima rad. Tako zelo. Poljubi jo. Ona mu verjame.

3 leta kasneje. Na njegovem puloverju opazi rdeč las. Nič ne reče. Samo zamisli se in spozna, da si že dolgo deli posteljo s tujcem. Da sta se ohladila en do drugega. Kdo je v resnici on, ki živi z njo? In kdo je ona, ki živi z njim?

4 dni kasneje. On se tušira. Ona izbrska iz njegovega žepa mobitel in preveri sporočila. Nobene  ženske, le Marko. Kaj si pišeta? Bere:”Povej ji za naju. Še danes. Sam si rekel, da je ne prenašaš, da te duši in se ne čutiš svobodnega. Uničuje ti življenje. Uničuje te. Uničuje te meni in najinemu otroku. Povej ji. Če ne, ji bom povedala sama. Tvoja Barbara.” Njen sum je dobil dokaz. Karte so padle. Ne mora si več lagati in zatiskati oči. Tisti las na puloverju ni las sodelavke, ki mu je prinesla papirje in mu z njimi nevede dala izdajalsko nitko. Ni bilo zgolj naključje, kot se je tolažila, kajti tudi njej izpadajo lasje ob vseh mogočih časih in na vseh mogočih krajih. Ne, to je bil las ljubice, ki postaja mati njegovemu otroku. Sesuje jo. Dotolče. Vsak hip bo prišel iz kopalnice. Ne sme je videti take. Znorel bo, če bo videl, da je brskala po njegovih stvareh. Prijel jo bo za lase, jo potisnil v kot in jo zbrcal, kot že tolikokrat. On ji je zadnje čase delal to vedno pogosteje, ona bo vrnila udarec samo tokrat. Odločila se je. Ko pride on, ve, kaj ji je storiti. Samo hrbet bo obrnila. Nož je pripravljen.

  • Share/Bookmark

Brez komentarjev